Anatolska planota

Anatolska planota (turško Anadolu Platosu) je planota na Anatolskem polotoku oz. Mali Aziji, ki zavzema večino površine Turčije.^[1][2] Nadmorska višina planote znaša od 600 do 1200 metrov. Najvišja točka je gora Erciyes blizu Kayserija in meri 3917 m. Ankara, glavno mesto Turčije, se nahaja na severozahodnem delu te planote.

Anatolska planota pozimi iz zraka

Značilnosti

Pogled na goro Erciyes (3.917 m) iz Kapadokije

Osrednja Anatolija v Turčiji zavzema območje med Egejsko obalno nižino in obema pasovoma nagubanih gora ter pri tem sega proti vzhodu do točke združitve obeh gorskih verig. Planotasto, polsušno visokogorje Anatolije velja za središče države. Regija je visoka od 700 do 2000 mnm, višina pa variira od zahoda proti vzhodu. Dve največji kotlini na planoti sta Konya Ovası in kotlina, ki jo zavzema veliko slano jezero, Tuz Gölü. Za obe kotlini je značilno notranje odvodnjavanje.^[1] Gozdnate površine so omejene na severozahod in severovzhod planote. Poljedelstvo s pomočjo deževnice je zelo razširjeno, pri čemer je glavni produkt pšenica. Namakalno poljedelstvo je omejeno na rečna območja in območja z dovolj podzemne vode. Pomembni namakalni pridelki so ječmen, koruza, bombaž, sadje, grozdje, mak za izdelavo opija, sladkorna pesa, vrtnice in tobak. Po vsej planoti je prisotna tudi ekstenzivna paša.

Osrednja Anatolija prejme malo letnih padavin. Polsušno središče planote prejme povprečno letno le 300 milimetrov padavin. Dejanska količina padavin pa je iz leta v leto neenakomerna in je lahko občasno manjša od 200 milimetrov, kar vodi do resnega zmanjšanja pridelka v kmetijstvu. V sušnih letih se lahko pojavijo tudi velike izgube živine. Prekomerna paša je prispevala k eroziji tal na planoti. Poleti pogoste prašne nevihte raznesejo fin rumen prah. Na vzhodnem območju aprila in maja občasno pustošijo kobilice. Na splošno se na planoti pojavljajo ekstremne temperature in vreme s sušnimi in vročimi poletji ter hladnimi in sneženimi zimami.

Sklici

1. »Anatolian Plateau«. geography.name. Pridobljeno 4. aprila 2021.
2. »Anatolian plateau | plateau, Turkey«. Encyclopedia Britannica (v angleščini). Pridobljeno 4. aprila 2021.

Viri

• Bergougnan, H. (1976) Dispositif des ophiolites nord-est anatoliennes, origine des nappes ophiolitiques et sud-pontiques, jeu de la faille nord-anatolienne. Comptes Rendus de l'Académie des Sciences, Série D: Sciences Naturelles, 281: 107–110.
• Bozkurt, E. and Satir, M. (2000) The southern Menderes Massif (western Turkey); geochronology and exhumation history. Geological Journal, 35: 285–296.
• Rice, S.P., Robertson, A.H.F. and Ustaömer, T. (2006) Late Cretaceous-Early Cenozoic tectonic evolution of the Eurasian active margin in the Central and Eastern Pontides, northern Turkey. In: Robertson, (Editor), Tectonic Development of the Eastern Mediterranean Region. Geological Society, London, Special Publications, 260, London, 413–445.
• Robertson, A. and Dixon, J.E.D. (1984) Introduction: aspects of the geological evolution of the Eastern Mediterranean. In: Dixon and Robertson (Editors), The Geological Evolution of the Eastern Mediterranean. Geological Society, London, Special Publications, 17, 1–74.
• Ustaömer, T. and Robertson, A. (1997) Tectonic-sedimentary evolution of the north Tethyan margin in the Central Pontides of northern Turkey. In: A.G. Robinson (Editor), Regional and Petroleum Geology of the Black Sea and Surrounding Region. AAPG Memoir, 68, Tulsa, Oklahoma, 255–290.

Zunanje povezave

• Anatolska planota