Arhitektura Madagaskarja
From Wikipedia, the free encyclopedia
Arhitektura Madagaskarja je edinstvena v Afriki in je zelo podobna gradbenim normam in metodam južnega Bornea, od koder naj bi se priselili najzgodnejši prebivalci Madagaskarja. Po vsem Madagaskarju, v regiji Kalimantan na Borneu in v Oceaniji je večina tradicionalnih hiš pravokotne in ne okrogle oblike ter ima strmo nagnjeno koničasto streho, ki jo podpira osrednji steber.
Razlike v prevladujočih tradicionalnih uporabljenih gradbenih materialih služijo kot osnova za večino raznolikosti v madagaskarski arhitekturi. Lokalno dostopni rastlinski materiali so bili prvi uporabljeni materiali in ostajajo najpogostejši med tradicionalnimi skupnostmi. V vmesnih območjih med Centralnim višavjem in vlažnimi obalnimi območji so se razvile hibridne različice, ki uporabljajo mešanico gline in peska s slamo. Lesena gradnja, ki je bila nekoč običajna po vsem otoku, je propadla, ko je naraščajoča človeška populacija uničila večje dele gozda s sekanjem in požigalništvom za govedo zebu. Skupnost Zafimaniry v gorskih gozdovih Centralnega višavja je edina malgaška etnična skupina, ki je ohranila prvotno leseno arhitekturno tradicijo otoka; njihova obrt je bila leta 2008 uvrščena na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine pod naslovom Woodcrafting knowledge of the Zafimaniry (Lesno obrtniško znanje Zafimanije).[1]
Ker je sčasoma lesa postalo malo, so lesene hiše v nekaterih skupnostih postale privilegij plemiškega razreda, kar ponazarjajo domovi plemstva Merina v kraljevini Madagaskar iz 19. stoletja. Uporaba kamna kot gradbenega materiala je bila tradicionalno omejena na gradnjo grobnic, kar je pomembna značilnost kulturne krajine na Madagaskarju zaradi vidnega položaja, ki so ga zasedali predniki v malgaški kozmologiji. Otok je ustvaril več različnih tradicij v arhitekturi grobnic: med Mahafalyji na jugozahodni obali so lahko vrhovi grobnic zloženi z lobanjami žrtvovanih zebujev in okrašeni z aloalo, okrasno izrezljanimi nagrobnimi stebri, medtem ko so med Merinami aristokrati zgodovinsko gradili majhne lesene hišice na vrhu grobnice, ki simbolizira njihov status andriana (plemič) in zagotavlja zemeljski prostor za nastanitev duhov njihovih prednikov.
Na tradicionalne sloge arhitekture na Madagaskarju je v zadnjih dvesto letih vplival vse večji vpliv evropskih slogov. Premik k zidani gradnji v višavju se je začel med vladavino kraljice Ranavalone II. (1868–1883) na podlagi modelov, ki so jih uvedli misijonarji Londonske misijonarske družbe in stikov z drugimi tujci. Tuji vpliv se je še razširil po razpadu monarhije in francoski kolonizaciji otoka leta 1896. Modernizacija v zadnjih nekaj desetletjih je vse bolj vodila v opuščanje nekaterih tradicionalnih norm, povezanih z zunanjo orientacijo in notranjo razporeditvijo hiš ter uporabo nekaterih običajnih gradbenih materialov, zlasti v visokogorju. Med tistimi, ki imajo sredstva, so tuji gradbeni materiali in tehnike – namreč uvoženi beton, steklo in elementi iz kovanega železa – pridobili na priljubljenosti na škodo tradicionalnih praks.