Berlinski sporazum (1878)
From Wikipedia, the free encyclopedia
Berlinski sporazum, uradno Sporazum med Avstro-Ogrsko, Francijo, Nemčijo, Veliko Britanijo in Irsko, Italijo, Rusijo in Osmanskim cesarstvom za ureditev zadev na Vzhodu, je bila podpisan 13. julija 1878.[1][2]
Dolgo ime:
| |
---|---|
Kontekst | Berlinski kongres po rusko-turški vojni 1877–1878 |
Datum podpisa | 13. julij 1878 (1878-07-13) |
Lokacija | Berlin, Nemško cesarstvo |
Stranke |
Po ruski zmagi proti Osmanskemu cesarstvu v rusko-turški vojni 1877–1878 so velike sile preoblikovale zemljevid balkanske regije. Razveljavile so nekatere izjemne pridobitve, ki jih je dosegla Rusija v predhodnem Sanstefanskem sporazumu, Osmansko cesarstvo pa je kljub temu izgubilo svoje glavne posesti v Evropi. Berlinski sporazum je bil eden od treh velikih mirovnih sporazumov, sklenjenih v obdobju po Dunajskem kongresu leta 1815. Bil je sklepni akt Berlinskega kongresa (13. junij – 13. julij 1878), kateremu je predsedoval nemški kancler Otto von Bismarck.
Najpomembnejša naloga kongresa je bila odločitev o usodi Bolgarije, čeprav je bila Bolgarija na rusko vztrajanje izključena iz pogajanj,[3][4] ker takrat ni bila suverena država in kot taka ni bila predmet mednarodnega prava. Enako je veljalo za Bolgare same. Izključitev je bila že ugotovljeno dejstvo na Carigrajski konferenci velikih sil, ki je leto prej potekala brez bolgarske udeležbe.