From Wikipedia, the free encyclopedia
Sveti Brikcij Tourški ( sveti Brikcij ali kar Bric, je bil krščanski škof, spokornik in svetnik, * okrog 370 n. št., ?, † 13. november 444, Tours ? (Rimsko cesarstvo, danes: Francija).[2]
Sveti Brikcij Tourški | |
---|---|
škof in spokornik | |
Rojstvo | cca. 377 Touraine |
Smrt | 444[1] Tours |
Čaščenje | rimskokatoliška Cerkev anglikanska skupnost Pravoslavne Cerkve luteranci |
God | 13. november |
Atributi | plašč z žarečim ogljem, škofovska mitra in palica |
Zavetnik | Podlipa, Šenbric, Brckovljani, Kalnik, Tours idr. |
Brikcij je bil četrti škof v Toursu (Francija) in je nasledil sv. Martina leta 397. [3]
Brikcij je bil sodobnik svetega Avguština Hiponskega in je živel v času efeškega koncila. Dežela Galija je bila del Rimskega cesarstva; tudi tam se je krščanstvo po Konstantinovem Milanskem odloku, pa tudi po odlokih cesarja Teodozija Velikega, ki ga je konec 4. stoletja postavil za državno vero, hitro širilo. Zaradi preseljevanja »barbarskih« narodov so razmere postajale vedno bolj negotove.
V njegovem življenjepisu se legenda prepleta z zgodovino in ju je težko ločiti.
Brikcij je bil sirota. Sv. Martin ga je iz usmiljenja sprejel in vzgojil v samostanu Marmoutiers. Pozneje je postal Martinov učenec. Vendar je bil častihlepni, nestanovitni in godrnjavi Brikcij popolno nasprotje svojega učitelja Martina, kateremu je najprej služil kot diakon. Ko so mu svetovali, naj ga vendarle odpusti, je le vzdihnil: “Če je Jezus lahko prenašal Juda, zakaj bi jaz ne mogel prenašati Brikcija?” Martin je v svoji daljnovidnosti videl v učenčevi duši skrite velike Božje darove: na delovanje milosti pa je bilo treba čakati zelo dolgo.
Ker je hotel vzdrževati sužnje in konje, ga je v tem omejeval Martin in drugi menihi. Da bi se maščeval, jih je Brikcij javno zasmehoval. Legenda na primer pripoveduje, kako je neki revež vprašal Brikcija po škofu Martinu, a ta mu je odgovoril: „Pojdi v cerkev; ko boš tam videl nekoga, ki stalno gleda proti nebu kot kak omejenec ali neumnež, boš vedel, da je ta pravi.« Drugič je zabrusil samemu Martinu, ki ga je nekaj opomnil: »Barbar iz ogrske divjine ne more razlagati omikancu, ki se je rodil na obalah Loire, kako naj se obnaša. Mene, ki so me stalno dobro vzgajali, naj bi poučeval nevzgojeni stari legionar?« Martin se ni dal izzvati in je še naprej z njim potrpel – in Bric ga je prosil za odpuščanje – do naslednjega izbruha jeze.
Kot škof v Turu je Brikcij sicer opravljal svoje dolžnosti, vendar so se širile govorice, da se je vdal posvetnim užitkom. Njegovi sovražniki so nagovorili neko žensko, naj ga obtoži zapeljevanja. Brikcij je zahteval, naj njen otrok sam pove, kdo je njegov oče. Po čudežu je trimesečni otrok zanikal, da bi bil Brikcij njegov oče. Navzoči so zahtevali, naj otrok pove tudi ime pravega očeta, pa je Brikcij to preprečil. Ker je dosegel, da je trimesečni otrok spregovoril, so ga obtožili čarovništva. Da bi dokazal svojo nedolžnost, je v žep del žareče oglje in ga brez škode prinesel do groba svetega Martina. Kljub temu njegovi sovražniki niso mirovali in so zahtevali, da zapusti Tours in dobi odpuščanje grehov iz rok samega papeža Siksta . Nazaj se je lahko vrnil šele čez sedem let, ko ga je množica burno sprejela leta 437.[4] Škofijski upravitelj je med tem umrl. Po vrnitvi je služil Cerkvi s takšno ponižnostjo, da so ga ljudje častili za svetnika že ob njegovi smrti.[5]
Drugo izročilo pa omenja dva škofijska upravitelja in poroča takole:
Njegov naslednik je postal Evstohij [9].
Brikcij je umrl 13. novembra 444, verjetno v škofijskem sedežu Toursu.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.