Dolga ladja
From Wikipedia, the free encyclopedia
Dolge ladje so bile vrsta specializiranih skandinavskih vojnih ladij, ki imajo dolgo zgodovino v Skandinaviji, njihov obstoj pa je arheološko dokazan[1] in dokumentiran vsaj v 4. stoletju pr. n. št. Prvotno so jo izumili in uporabljali Normani (splošno znani kot Vikingi) za trgovino, raziskovanje in vojskovanje v vikinški dobi, mnoge značilnosti dolge ladje pa so prevzele druge kulture, kot so Anglosasi, in so še stoletja vplivale na ladjedelništvo.
Zasnova dolge ladje se je razvijala skozi stoletja in nadaljevala do 6. stoletja z ladjami, zgrajenimi iz prekrivajočih desk, kot je Nydam. Dolga ladja se je v popolni obliki pojavila med 9. in 13. stoletjem. Značaj in videz teh ladij se odražata v skandinavski tradiciji gradnje čolnov vse do danes. Posebne veščine in metode, ki se uporabljajo pri izdelavi dolgih ladij, se še vedno uporabljajo po vsem svetu, pogosto s sodobnimi prilagoditvami. Vse so bile narejeni iz lesa, s platnenimi jadri (tkana volna), na trupu pa so imele več detajlov in rezbarij.