Einsteinove enačbe polja
From Wikipedia, the free encyclopedia
Einsteinove enačbe polja so množica desetih enačb v Einsteinovi splošni teoriji relativnosti s katerimi je opisana osnovna sila gravitacija kot ukrivljenost prostor-časa, ki jo povzročata snov in energija.[1] Enačbe je Einstein prvič objavil leta 1915 v obliki tenzorske enačbe in se zaradi tega imenujejo tudi Einsteinove enačbe ali kar Einsteinova enačba.[2] Po navadi pa za Einsteinovo enačbo imenujejo zvezo med maso in energijo E = mc2. Enačbe je v istem času izpeljal tudi David Hilbert in jih včasih imenujejo Einstein-Hilbertove enačbe polja. Hilbert se je delno zgledoval po Einsteinovem pristopu. Po letu 1997 so, kakor je poročal Shapiro, tudi videli po Hilbertovih zapiskih, da je Hilbert računal drugače in v drugačnem smislu, tako, da je enačba v celoti Einsteinovo izvirno delo, kar večina priznava.
Enačbe so tenzorske. Enačijo ukrivljenost prostor-časa, izraženo prek Einsteinovega tenzorja, z energijo in gibalno količino, ki ju določa napetostni tenzor.
Ker so Einsteinove enačbe polja najbolj točne enačbe polja za gravitacijo, se pogosto uporabljajo za določevanje ukrivljenosti prostor-časa, ki nastane zaradi prisotnosti mase in energije. Določajo metrični tenzor prostor-časa za dano porazdelitev energijske napetosti v njem. Zaradi povezave med metričnim tenzorjem in Einsteinovim tenzorjem, so tedaj enačbe sklopljene, nelinearne diferencialne enačbe.