From Wikipedia, the free encyclopedia
Francisco de Quevedo, s polnim imenom Francisco Gómez de Quevedo Villegas y Santibáñez Cevallos (* Madrid, 17. september 1580 - † Villanueva de los Infantes, Ciudad Real, 8. september 1645), je bil španski pisatelj in pesnik. Ustvarjal je v literarnozgodovinskem obdobju Zlate dobe španske književnosti (Siglo de Oro). Velja za enega bolj znanih španskih avtorjev. Znan je predvsem po svoji poeziji, čeprav je pisal tudi prozo in dramska dela, njegov opus pa obsega tudi filozofska, politična, moralna, asketska, humanistična in historična dela.
Quevedo se rodi v ugledni in vplivni madridski družini, ki je izvorno iz vasi Vejorís v Kantabrijskem gorovju. Njegovi starši na španskem dvoru zasedajo visoke položaje ̶ mati María de Santibañez je dvorna dama, oče Pedro Gómez de Quevedo pa tajnik Maríe de Austria, sestre kralja Felipeja II ̶ , zaradi česar je Francisco že v zgodnjem okolju izpostavljen dvornemu in političnemu ambientu.
Šola se na jezuitski šoli Colegio Imperial de la Compañia de Jesús (današnji Instituto San Isidro v Madridu), nato pa šolanje nadaljuje na univerzah v Alcalá de Henares in Valladolidu. V slednjem postane znan kot pesnik in zaslovi zaradi rivalstva z drugim, že uveljavljenim španskim pesnikom, Góngoro.
Leta 1606 se ustali v Madridu, kjer nadaljuje s študijem teologije. V tem obdobju se spoprijatelji s Pedrom Téllez-Girónom, vojvodo de Osuna, ki ga leta 1613 kot tajnik spremlja v Italijo ter opravljajoč zanj razna dela, ki ga vodijo v Nico, Benetke. Kot skrivni agent sodeluje v nevarnih diplomatskih spletkah med italijanskimi republikami. Vojvodi de Osuna posveti prevode Anakreona, ki do tedaj v španščino še ni preveden.
Po vrnitvi v Madrid se giblje v krogih vojvode de Lerma, da bi za prijatelja vojvodo de Osuna dosegel imenovanje v podkralja Neaplja, kar mu tudi uspe v letu 1616. V istem letu mu podelijo odlikovanje slavnega viteškega reda sv. Jakoba (Orden de Santiago).
Kot tesni sodelavec vojvode de Osuna je po padcu le-tega v letu 1620 (po krivem) obtožen sodelovanja v neki zaroti, pridržan je ter izgnan v mesto Torre de Juan Abad v provinci Ciudad Real.
Ko pride na oblast grof in vojvoda de Olivares, si povrne kraljevo zaupanje. Olivares se postavi za njegovega zaščitnika in mu podeli častni naziv kraljevega tajnika. Vendar pa Quevedo znova ogrozi svoj politični status, ko kljub opozorilu Olivaresa, naj se vzdrži glasovanja, nasprotuje predlogu, da se sveto Terezijo (namesto apostola Jakoba) razglasi za zaščitnico Španije. Njegovo nasprotovanje ga privede do novega izgona v letu 1628, tokrat v samostan svetega Marka v Leónu.
Hitro se vrne, še bolj politično aktiven. Leta 1634 se poroči z vdovo Esperanzo de Mendoza, ki je po godu Olivaresovi ženi, a se od nje kmalu zatem loči. Afere zaradi korupcije povzročijo, da postane vojvoda de Olivares nezaupljiv. V letu 1639 je po seriji grdih obtožb obsojen ter znova zaprt v samostan svetega Marka, kjer v mali celici ostane zaprt do leta 1643. Po izpustu na svobodo, ga že močno načenja bolezen, zato se odloči dokončno umakniti v mesto Torre de Juan Abad.
Quevedo kot literat goji vse literarne zvrsti, aktualne v obdobju njegovega ustvarjanja. Že kot mladenič začne pisati poezijo - predvsem satirične in burleskne sonete, v katerih kritično izraža svoje mnenje. V njegovih najboljših pesmih se odsevajo deziluzija, melanholija ter refleksije o času in smrti. Značilne za barok, so to hkrati ključne značilnosti njegove poetike, ki so zasenčile ljubezensko tematiko v njegovih delih. Poglobljenim refleksijam in zastavljeni konceptualni kompleksnosti se pridruži direkten, velikokrat pogovorni izraz, ki delu doda sodoben ton. Zavzame trdno ter agresivno držo pri zavračanju gongorizma, kar se kaže v ostrih zapisih, v katerih je rivala smešil, takšno je npr. delo Aguja de navegar cultos con la receta para hacer Soledades en un día (1631).
Njegova pesniška dela, slavna že za časa njegovega življenja, so bila posmrtno objavljena v dveh knjigah. Med pesmimi so bile še posebej odmevne »letrille« in romance, ki so se širile med ljudmi ter so bile brez navedbe avtorja vključene v drugi del dela Romancero general (1605).
Tudi njegov prozni opus je raznolik ter obširen in mu je prinesel uspeh. Pisal je vse od političnih pogodb do asketskih filozofsko-moralnih del. Med boljšimi velja omeniti delo La cuna y la sepultura (1634), ki ga napiše po Senekovem zgledu in kjer je moč čutiti vplive stoicizma.
Med njegovimi deli pa še posebej izstopa pikareskni roman Historia de la vida del Buscón, llamado don Pablos (v slovenskem prevodu Življenjepis lopova). Delo, napisano v Quevedovem mladostnem obdobju ter skrivaj objavljano do končne izdaje, je stilistično brezhibno, domiselno ter obarvano z jedkim humorjem. Bolj kot originalna misel delo oblikuje avtorjevo obladovanje in virtuoznost pri uporabi kastiljskega jezika v vseh možnih registrih, na področju, kjer avtor ostaja brez konkurence.
Zbral in uredil jo je Luis Astrana Marín v letu 1946. Vsebuje 43 neobjavljenjih pisem prijatelju Sanchu de Sandoval de Beas (iz Jaéna) v zadnjih desetih letih avtorjevega življenja.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.