Gališko-volinska kneževina
From Wikipedia, the free encyclopedia
Gališko-volinska kneževina[1] (starobelorusko: Галицко-Волинскоє Королѣвство; ukrajinsko: Галицько-Волинське князівство; latinsko: Regnum Galiciæ et Lodomeriæ, Regnum Rusiae) je bila v obdobju 1199-1349 rusinska država v Galiciji in Voliniji.
Galicija–Volinija | |||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
1199–1349 | |||||||||||
Glavno mesto | Halič (1199-1239), Chełm (1239-1272), Lviv (1272-1392) | ||||||||||
Skupni jeziki | Starovzhodnoslovanščina | ||||||||||
Religija | Vzhodno pravoslavno krščanstvo | ||||||||||
Vlada | Monarhija | ||||||||||
Knez ali kralj | |||||||||||
• 1199–1205 | Roman Veliki | ||||||||||
Zgodovina | |||||||||||
• ustanovitev | 1199 | ||||||||||
• ukinitev | 1349 | ||||||||||
+ | |||||||||||
|
Zahodna Galicija-Volinija je obsegala ozemlje med rekama San in Wieprz v sedanji južni Poljski, Pripetska (Pinska) močvirja v sedanji Belorusiji in zgornji del porečja Južnega Buga v današnji Ukrajini. V vsej svoji zgodovini je mejila na Črno Rusijo, Veliko litovsko kneževino, Turov-pinsko kneževino, Kijevsko kneževino, Zlato hordo, Ogrsko, Poljsko, Moldovsko kneževino in meniško Državo tevtonskih vitezov.
Gališko-volinska kneževina je bila poleg Novgoroda in Vladimir-Suzdala najpomembnejša država, ki je nastala po mongolskem uničenju Kijevske Rusije leta 1240.