Gnus
From Wikipedia, the free encyclopedia
Gnus je vrsta emocionalne reakcije, ki vključuje odmik od osebe ali predmeta z močnim izrazom odpora, bodisi realnim ali igranim. Druga razlaga gnus definira kot odpor do potencialne okužbe.[1] Gnus je eden od osnovnih, preprostih čustev, ki služijo varovanju organizma pred zaužitjem potencialno škodljive snovi ter tako omogoča izogibanje boleznim. Navadno je asociiran s pojmi, kot so: nečistoča, neužitno, infekcijsko, krvavo.[2] Strah pred okužbo, pred insekti, odpadnim materialom in drugimi dejavniki, ki porušijo naravni red, lahko spodbudi gnus. V tem primeru gnus izhaja iz procesa sklepanja na podlagi zaznavne izkušnje. Na primer vedenje, da so insekti v preteklosti povzročali kugo, lahko pripelje do občutenj odpora in gnusa do insektov, ki sicer niso škodljivi.[3] Gnus se je evolucijsko razvil kot odziv na neužitno hrano, ki bi lahko škodila organizmu.[4] Tako ljudje na primer še danes kažejo gnus v stiku s pokvarjenim mlekom ali okuženim mesom. Mnoge raziskave so trdile, da služi čustvo gnusa kot funkcija zaščite pred boleznijo. Gnus tako spodbudijo tudi predmeti ali osebe, ki kažejo znake bolezenske okužbe.[5]
Da bo dosegal kakovostna merila Wikipedije, je treba članek »wikificirati«. (mesec ni naveden) |
Gnus je ena od osnovnih emocij, ki je značilna in prepoznana v vseh kulturah. Čeprav različne kulture pojmujejo za gnusne različne stvari, je reakcija na objekt gnusa v vseh kulturah enaka.[6] Vključuje namreč specifične obrazne izraze, katerih karakteristike so rahlo namrščene obrvi, zavihana zgornja ustnica, gubanje nosu in rahlo viden jezik, torej rahlo odprta usta.[7] Obrazni izraz gnusa se pojavlja tudi pri slepih posameznikih ter pri tistih, ki so rojeni gluhi.[5]
Gnus je raziskoval in opisoval že Darwin, nato pa je to čustvo do leta 1990 bilo bolj ali manj ignorirano, kar je presenetljivo, glede na to, da gre za eno od osnovnih čustev (poleg jeze, strahu, veselja, žalosti itd.). V poučevanju psihologije se je gnus dodobra pojavil šele v zadnjem desetletju 20. stoletja. Razlogov za to je veliko, med drugimi tudi pomanjkanje zanimanja v primerjavi z drugimi čustvi, povezovanje gnusa predvsem samo s področjem hrane, izogibanje raziskovanju čustva, ki je že samo po sebi neprijetno ipd.[8]