Konstantin XI. Paleolog
From Wikipedia, the free encyclopedia
Konstantin XI. Dragaš Paleolog (grško starogrško Κωνσταντῖνος ΙΑ' Δραγάσης Παλαιολόγος, Kōnstantinos XI Dragasēs Palaiologos, srbsko Константин XI Драгаш Палеолог, Konstantin XI Dragaš Paleolog) je bil zadnji vladajoči bizantinski cesar. Bil je iz vladarske dinastije Paleologov in vladal od leta 1449 do svoje smrti v bitki za Konstantinopel, * 8. februar 1405, Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo, † 29. maj 1453, Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo.
Konstantin XI. Paleolog | |
---|---|
Cesar in avtokrat Rimljanov | |
Cesar Bizantinskega cesarstva | |
Vladanje | 6. januar 1449 – 29. maj 1453 |
Kronanje | 6. januar 1449 |
Predhodnik | Ivan VIII. Paleolog |
Naslednik | Nihče |
Rojstvo | 9. februar 1404[1] ali 8. februar 1405({{padleft:1405|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})[2] Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo |
Smrt | 29. maj 1453({{padleft:1453|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[1][2][3] Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo |
Zakonec | Teodora Tocco Caterina Gattilusio |
Vladarska rodbina | Paleologi |
Oče | Manuel II. Paleolog |
Mati | Helena Dragaš |
Pred prihodom na prestol je bil leta 1437-1439 regent za svojega brata Ivana VIII. Paleologa, ki je umrl naravne smrti leta 1448. Prestol je zasedel po kratkem sporu z mlajšim bratom Dimitrijem. Primarni viri o njem na splošno pišejo spoštljivo, čeprav je bilo cesarstvo v velikih težavah. Njegovo malo več kot štiriletno vladanje je doseglo višek med Mehmedovim obleganjem Konstantinopla. Konstantin je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi organiziral obrambo mesta, skladiščil hrano in popravil staro Teodozijevo mestno obzidje, kar pa zaradi zmanjšanja obsega cesarstva in slabega gospodarstva ni bilo dovolj. Osebno je vodil vojsko branilcev, ki je štela približno 7.000 mož, medtem ko jih je osmanska imela približno desetkrat več.
Po njegovi smrti je postal kot "Marmorni" ali "Speči cesar" legendarna osebnost grškega ljudskega izročila, podoben našemu kralju Matjažu: ko se bo zbudil, bo pregnal Osmane in obnovil cesarstvo in Konstantinopel.[4] Njegova smrt je pomenila tudi konec Rimskega cesarstva, ki je kot Bizantinsko cesarstvo živelo še 977 let po padcu Zahodnega rimskega cesarstva leta 476.[5]