Kurent
From Wikipedia, the free encyclopedia
Kurent (tudi korant) je značilni pustni lik s Ptuja, Dravskega polja in okolice, v pustnem času nastopajo na tradicionalnem kurentovanju. Po izročilu s poskakovanjem kurenti s hudim truščem (zvonjenjem) iz dežele odganjajo zimo in zlo, vanjo pa kličejo pomlad ter dobro letino. Kurent ima na sebi ovčjo kožo, okrog pasu pripete zvonce, na glavi ima masko (iz ust mu moli dolg jezik, na vrhu pa ima rogove, okrašene s pisanimi trakovi), na nogah pa gamaše. Poznamo dve vrsti kurentov, pernatega markovskega in rogatega haloškega. Zraven njega pa po navadi hodi vrag ali hudič.
Kurent (korant) | |
---|---|
Izvor kurenta povezujejo | |
Izvor: | ni povsem znan in pojasnjen |
1. teorija: | z večtisoč letnim keltskim izročilom |
2. teorija: | s čaščenjem Kibele iz pozne antike |
3. teorija: | s predniki Slovencev iz 6. stoletja |
4. teorija: | s prihodom Uskokov v 16. stoletju |
Ime | |
Kurent: | Ptujski, bolj mestni naziv |
Korant: | ta izraz uporabljajo na vaseh |
Tip kurenta | |
Pernati: | Ptujsko polje |
Rogati: | Dravsko polje, Haloze |
Prva pisna omemba | |
1829: | Kronika cerkve Sv. Marka (Markovci) |
Najstarejša znana upodobitev | |
1880: | Jurij Šubic (Die osterreichisch-ungar...) |
Najstarejše društvo kurentov | |
1938: | KUD Baron – Koranti (Markovci) |
Kurent postane širše prepoznaven | |
1939: | Folklorni festival v Mariboru |
Stalno domovanje na Ptuju | |
2023: | »Kurentova hiša«[1] |
Včasih v rokah nosi tudi ježevko- palico, ki je na koncu ovita z bodičasto ježevo kožo in klešče-v katere naj bi ujel dekle (ki mu je všeč).
Kurent - bog razdudanosti, Grški Priap. Če je upravičen očitek, da se je narod nagibal k razdudanosti, potem je moral prideti Kurentu lastnost dobrega boga. Smisel, ki leži v tej besedi, se javlja v sorodni kovrh, kouvrh, deklica, iz le-te pa izhajajo slovanska kurba, kupljivo dekle, ter nemška Hure, raztresene po vseh evropskih narečjih.— A.T. Linhart, 1791.
Med žetvijo prevzema Kurent funkcije božanstva plodnosti in spolnosti (slamnatega Kurenta so nesli dekletu, ki ni imelo fanta).— N. Mikhailov, 2002