Lisovčiki
From Wikipedia, the free encyclopedia
Lisovčiki (poljsko lisowczycy, rusko лисовчики, latinizirano: lisovčiki), znani tudi kot izgubljenci (poljsko straceńcy) in elearži (poljsko chorągiew elearska) so bili v zgodnjem 17. stoletju pripadniki iregularnih enot poljsko-litovske lahke konjenice. Sodelovali so v številnih bitkah po Evropi. Zgodovinski zapisi iz tistega obdobja jih opisujejo kot izjemno okretne, bojevite in krvoločne. Njihovo število se je s časom spreminjalo, od nekaj sto do več tisoč.
Lisovčiki | |
---|---|
Lisowczycy | |
Ustanovitev | 1607 |
Razpustitev | 1636 |
Država | Poljska |
Tip | lahka konjenica |
Konflikti | ⦁ poljsko-ruska vojna (1605–1618) ⦁ tridesetletna vojna |
Poveljniki | |
hetman | Aleksander Józef Lisowski |
Znani poveljniki | Aleksander Józef Lisowski |
Izvor lisovčikov je mogoče iskati v konfederaciji, obliki pollegalnega upora kraljevih vojaških enot v Kraljevini Poljski in nato v Republiki obeh narodov, ki jo je okoli leta 1604 organiziral Aleksander Józef Lisowski. Moč in slava teh enot sta se začela krepiti nekaj let kasneje, ko so bile iregularne enote Lisowskega vključene v vojsko, ki se je vojskovala v Moskovski veliki kneževini. Lisovčiki niso prejemali uradne plače. Namesto tega jim je bilo dovoljeno pleniti in ropati, kakor so želeli. Zanašali so se na svojo hitrost in se borili brez taborov ter se oskrbovali iz dežel, skozi katere so se premikali. Civilisti so se jih bali in jih prezirali povsod, kamor so prišli. Zaradi številnih grozodejstev, ki so jih storili - ropanja, posilstva, umori in drugi zločini, so si pridobili dvomljivo slavo. Nasprotniki so jih zaradi njihovih vojaških sposobnosti nejevoljno spoštovali. Niso se obotavljali pleniti niti v svoji domovini, kjer so oplenili na primer Rakovsko akademijo univerze poljskih bratov. Takšna dejanja so bila eden od razlogov, da jih je vladar Republike obeh narodov Sigismund III. Vasa poskušal držati čim dlje od svojega kraljestva.
Lisovčiki so sodelovali v številnih spopadih, tudi v poljsko–moskovski vojni (1605–1618). Njihova dejanja v tej vojni v celoti pojasnjuje napis na zloglasnem plakatu v Zagorsku: »Tri kuge: tifus, Tatari in Poljaki.« V bitki na Beli gori, prvi v tridesetletni vojni, so bistveno prispevali k prekinitvi transilvanskega obleganja Dunaja in porazu Češke. Dokončno razpuščeni so bili leta 1635.
Poročilo o podvigih lisovčikov je napisal njihov kaplan Wojciech Dembołęcki v Przewagi Elearów polskich co ich niegdy Lisowczykami zwano (1619–1623) (Dejanja poljskih elearjev, nekoč znanih kot lisovčiki (1619–1623)).