Lublinska unija
From Wikipedia, the free encyclopedia
Lublinska unija (poljsko Unia lubelska, litovsko Liublino unija) je sporazum, sklenjen 1. julija 1569 v Lublinu, Poljska, s katerim sta se Poljska in Litva združili v eno državo Republiko obeh narodov.
Nova država je bila takrat ena največjih v Evropi. Nadomestila je personalno unijo Krone poljskega kraljestva in Velike litovske kneževine z novo volilno kraljevino, ker je zadnji poljski kralj in Jagelonec Sigismund II. Avgust v treh zakonih ostal brez naslednika. Avtonomija Kraljeve Prusije je bila večinoma opuščena, Vojvodina Livonija, od Grodnenske unije (1566) povezana z Litvo v realno unijo, pa je postala poljsko-litovski kondominij.[1]
Skupni državi je vladal en sam izvoljen monnarh, ki je opravljal funkciji poljskega kralja in litovskega velikega kneza. Država je imela skupni Senat in Sejm (parlament). Nekateri v Uniji vidijo evolucijsko stopnjo v poljsko-litovskem zavezništvu in osebni uniji, ki je bila potrebna tudi zaradi nevarnega položaja Litve v vojnah z Rusijo.[2][3][4]