Mihael II. Amorijec
From Wikipedia, the free encyclopedia
Mihael II. (grško Μιχαήλ Β [Mihaēl II]) z vzdevkom Amorijec ali Jecljavec je bil cesar Bizantinskega cesarstva, ki je kot prvi iz Amorijske (ali Frigijske) dinastije vladal od decembra 820 do svoje smrti 2. oktobra 829, * 870, Amorij, Frigija, † 2. oktober 829, Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo.
Mihael II. Μιχαήλ Β | |
---|---|
cesar Bizantinskega cesarstva | |
Vladanje | 25. december 820 – 2. oktober 829 |
Predhodnik | Leon V. Armenec |
Naslednik | Teofil |
Rojstvo | 770[1] Armorij[d] |
Smrt | 2. oktober 829 Konstantinopel |
Soproga | Tekla, Eufrozina |
Potomci | Teofil |
Vladarska rodbina | Amorijska (Frigijska) dinastija |
Bil je vojak, ki je skupaj s svojim kolegom in bodočim cesarjem Leonom V. Armencem (vladal 813-820) dosegel visok vojaški položaj. Leonu je pomagal strmoglaviti cesarja Mihaela I. Rangaba in zasesti njegovo mesto. Njuno prijateljstvo se je kasneje razdrlo in Leon je Mihaela obsodil na smrt. Mihael je iz ječe organiziral zaroto, v kateri so za Božič leta 820 Leona umorili.
Mihael se je moral takoj po razglasitvi za cesarja soočiti z dolgotrajnim uporom Tomaža Slovana, ki bi ga skoraj stal prestola in je bil dokončno zatrt šele spomladi 824. Kasnejša leta njegove vladavine sta zaznamovala dva velika vojaška poraza, ki sta imela daljnosežne posledice. Prvi je bil začetek arabskega osvajanja Sicilije, drugi pa saracenska osvojitev Krete. Doma je podpiral in utrdil uradni ikonoklazem, ki se je ponovno začel med vladavino Leona V..