Muzejski otok
From Wikipedia, the free encyclopedia
From Wikipedia, the free encyclopedia
Muzejski otok (nemško Museumsinsel) je muzejski kompleks na severnem delu otoka na reki Spree v zgodovinskem središču Berlina. Je ena od najbolj obiskanih znamenitosti nemške prestolnice in ena od najpomembnejših muzejskih znamenitosti v Evropi. Muzejski otok se je gradil od leta 1830 do 1930 po naročilu pruskih kraljev in načrtih petih arhitektov. Leta 1999 je bil razglašen za Unescovo svetovno dediščino. Sestavljajo ga Altes Museum, Neues Museum, Alte Nationalgalerie, Pergamonski muzej in Bodejev muzej.[2] Ker muzejski otok vključuje ves otok na reki Spree severno od Unter den Linden, je tam tudi zgodovinska Berlinska stolnica, poleg odprtega parka Lustgarten. Na jugu rekonstruirana Berlinska palača hrani muzej Humboldtov forum, ki so ga odprli leta 2020. V bližini, čez zahodni krak Spree, je tudi Nemški zgodovinski muzej. Od ponovne združitve Nemčije je bil Muzejski otok ponovno zgrajen in razširjen v skladu z master planom.[3] Leta 2019 so v okviru dediščine Muzejskega otoka odprli nov center za obiskovalce in umetniško galerijo, galerijo James Simon (šestega arhitekta).[4] Po ponovni združitvi Nemčije je bil Muzejski otok obnovljen in razširjen.[5]
Unescova svetovna dediščina | |
---|---|
Uradno ime | Muzejski otok Museumsinsel |
Lega | Spreeinsel, Berlin-Mitte, Mitte, Nemčija |
Koordinati | 52°31′17″N 13°23′44″E |
Površina | 8,60 ha |
Varovalni pas | 22,5 ha |
Kriterij | Kulturni: (ii), (iv)[1] |
Referenca | 896 |
Vpis | 1999 (23. zasedanje) |
Muzejski otok se tako imenuje zaradi kompleksa mednarodno pomembnih muzejev na severnem delu otoka. Muzeji so del Berlinskih državnih muzejev.
V bližini:
Muzejski kompleks je bil leta 1999 uvrščen na seznam Unescove svetovne dediščine.
Prva razstavna dvorana je bila postavljena leta 1797 na predlog arheologa Aloysa Hirta. Leta 1822 je Schinkel zasnoval načrte za Stari muzej, v katerem bi bila nameščena kraljeva Antikensammlung, ureditev zbirke je nadzoroval Wilhelm von Humboldt. Otok, ki je bil prvotno stanovanjsko območje, je leta 1841 pruski kralj Friderik Viljem IV. posvetil umetnosti in znanosti. Pod naslednjimi pruskimi kralji so muzejske zbirke umetnosti in arheologije po letu 1918 spremenili v javno fundacijo. Danes jih hrani podružnica Staatliche Museen zu Berlin (Berlinskih državnih muzejev) Fundacije za prusko kulturno dediščino (nemško Stiftung Preußischer Kulturbesitz; SPK).
Muzejski otok obsega še park Lustgarten in Berlinsko stolnico. Med Bodejevim in Pergamonskim muzejem ga prečka železniški most Berliner Stadtbahn. Sosednje ozemlje na jugu je mesto nekdanje kraljeve in cesarske Berlinske palače, nekdanje Palače republike.
Pruske zbirke so bile ločene med hladno vojno med delitvijo mesta, vendar so bile ponovno združene po združitvi Nemčije, z izjemo nekaterih umetnin in artefaktov, ki so jih po drugi svetovni vojni odstranile zavezniške čete. Med njimi je Priamov zaklad, imenovan tudi trojansko zlato, ki ga je leta 1873 izkopal Heinrich Schliemann, nato pa pretihotapljen iz Turčije v Berlin in iz Nemčije v Moskvo. Danes ga hrani Puškinov muzej v Moskvi.[6]
Kar zadeva glavne mestne muzeje, je trajalo večino 1990-ih, da se je pojavilo soglasje, da je treba stavbe Muzejskega otoka obnoviti in posodobiti, pri čemer je bil januarja 1999 končno odobren previden načrt generalnega direktorja Wolf-Dieterja Dubeja za njihovo uporabo. Nato je šest mesecev kasneje Peter-Klaus Schuster prevzel vodenje in zagnal veliko bolj ambiciozen program, katerega cilj je bil muzejski otok spremeniti v Louvre na Spree.[7] Zvezna vlada je do leta 2010 obljubila 20 milijonov dolarjev na leto za projekte za povečanje ugleda Berlina, Unesco pa je otok razglasil za svetovno dediščino.[8]
O vsebini muzejev so se odločili takole:
Ko bo glavni načrt Muzejskega otoka končan, bo tako imenovana Arheološka promenada povezovala štiri od petih muzejev na Muzejskem otoku. Promenada se bo začela pri Starem muzeju na jugu, vodila skozi Novi muzej in Pergamonski muzej ter končala pri Bodejevem muzeju, ki je na severnem koncu otoka. Pred drugo svetovno vojno so bili ti muzeji povezani z mostovi nad zemljo; zaradi posledic vojne so bili uničeni. Nikoli ni bilo načrtov za njihovo obnovo; namesto tega bodo znižali osrednja igrišča posameznih muzejev, kar so že storili v Bodejevem muzeju in v Neues Museum. Povezane bodo s podzemnimi galerijami. To arheološko sprehajališče lahko na nek način štejemo za šesti muzej na Otoku, saj je zasnovano ne le kot povezovalni hodnik, temveč tudi kot razpeta razstavna soba za interdisciplinarne predstavitve. Arheološko promenado lahko označimo kot skupek zbirk, ki so ločeno prikazane (v skladu s kulturnimi regijami, obdobji in umetniškimi žanri) v posameznih muzejih Otoka. Arheološka promenada bo obravnavala večplastne teme, ki so zaposlovale človeški um ne glede na čas in kulturno regijo, pa naj bo to vprašanje posmrtnega življenja ali vprašanja lepote in druge teme.[10]
Po navedbah Pruske fundacije za kulturno dediščino bo z izvedbo treh glavnih načrtov Muzejski otok postal največji univerzalni muzej svetovne umetnosti in svetovnih kultur.
Muzejski otok je omenjen v pesmi On the Museum Island ljudske umetnice Emmy the Great.
Južni del otoka, južno od Gertraudenstraße, se običajno imenuje Fischerinsel (Fisherjev otok) in je mesto visokih stanovanjskih stavb, zgrajenih, ko je bil Mitte del vzhodnega Berlina.
Na dan nemške enotnosti 2020 je bilo okoli 70 eksponatov v Pergamonskem muzeju, Neues Museum in Alte Nationalgalerie poškropljenih z 'oljno tekočino'; prizadeti predmeti so vključevali sarkofage, kamnite skulpture in slike iz 19. stoletja.[11] Uvedena je bila preiskava premoženjske škode, ki je povzročila škodo javnosti.[12]
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.