Tevtonski viteški red
nemški krščanski vojaški red, ustanovljen okoli leta 1190 / From Wikipedia, the free encyclopedia
Red tevtonskih vitezov bolnišnice svete Marije Jeruzalemske (nemško Orden der Brüder vom Deutschen Haus St. Mariens in Jerusalem ali Deutscher Orden), znan še kot nemški viteški red, križniki, tevtonski vitezi je bil nekdaj katoliški viteški red, ki je bil ustanovljen v Sveti deželi med tretjo križarsko vojno, danes pa je zgolj katoliški verski red.
Ordo domus Sanctæ Mariæ Theutonicorum Hierosolymitanorum | |
Nastanek | 1190 (ali 1191)[1] |
---|---|
Tip | vojaški red (1198-1929) Katoliški cerkveni red |
Sedež | Akon (1192–1291) Benetke (1291–1309) Marienburg (1309–1466) Königsberg (1466–1525) Mergentheim (1525–1809) Dunaj (1809–danes) |
Med obleganjem Akona (1189–1191) je skupina nemških križarjev leta 1190 (ali 1191)[1] ustanovila poljsko bolnišnico, v kateri so skrbeli za ranjene in bolne križarje. Ker se je obleganje zavleklo, je začasna bolnišnica postala stalna. Po osvojitvi Akona so redovniki dobili prostor, na katerem so zgradili bolnišnico, kapelo in bivalne prostore in kmalu zatem prevzeli tudi vojaške dolžnosti. 19. februarja 1199 jih je papež Inocenc III. z bulo Sacrosancta romana priznal kot samostojen verski red in posebej poudaril, da se morajo zgledovati po templjarjih in hospitalcih. Nosili so enaka bela oblačila kot templjarji, le da je bil na njih namesto rdečega črn križ.
Število redovnikov je bilo v primerjavi s templjarji in hospitalci vedno majhno, zato so svoje vojaške enote po potrebi dopolnjevali s prostovoljci in vojaškimi najemniki. Po porazu krščanskih sil na Bližnjem vzhodu so se leta 1211 umaknili v Transilvanijo, ki so jo dobili v fevd od ogrskega kralja Andreja II., da bi mu pomagali braniti Ogrsko pred Kumani. Leta 1225 so se kralju uprli in od papeža zahtevali, da jih sprejme pod svojo neposredno oblast, kralj pa jih je zaradi tega izgnal.
Marca 1226 je cesar Svetega rimskega cesarstva Friderik II. v Riminiju izdal zlato bulo, s katero je tevtonskim vitezom podelil oblast v Prusiji. Leta 1230 sta veliki mojster reda Hermann von Salza in vojvoda Konrad I. Mazovjecki krenila na križarski pohod za kristjanizacijo pribaltskih Prusov. Tevtonski viteški red je na osvojenem pruskem ozemlju ustanovil svojo neodvisno Meniško državo tevtonskih vitezov. Leta 1237 so se Tevtonskemu redu pridružili ostanki Livonskih bratov meča, ki so z novim imenom Livonski red postal avtonomen del Tevtonskega reda. Deloval je predvsem po današnji južni Estoniji in Latviji (zgodovinski Livoniji).
Po pokristjanjenju sosednje Litve (1387) so tevtonski vitezi izgubili svoje prvotno poslanstvo, zato so najprej utrdili svojo državo, potem pa so se začeli vojskovati s sosednjo Kraljevino Poljsko, Veliko vojvodino Litvo in rusko Novgorodsko republiko. Velika ekonomska moč jim je omogočala najemanje vojakov iz cele Evrope, postali pa so tudi velika pomorska sila na Baltiku. Leta 1410 jih je v bitki pri Tannenbergu odločilno porazila združena poljsko-litvanska vojska in njihova moč je začela upadati.
Leta 1515 je poljsko-litvanski kralj Sigismund I. na Dunaju sklenil zavezništvo s Svetim rimskim cesarstvom in cesarstvo je prenehalo podpirati tevtonski viteški red. Poljsko-tevtonske vojne so se končale leta 1525, ko je veliki mojster Albert Brandenburški prestopil v protestantsko vero, postal pruski vojvoda, sekulariziral red in priznal nadoblast poljskih kraljev. Moč reda je močno upadla, vendar je velik del svojih posestev v Nemčiji obdržal vse do leta 1809, ko je Napoleon red razpustil in ga razlastil. Red se je kljub temu obdržal.
Leta 1929 je po reformi in sprejetju novih pravil postal zgolj verski red.