Tretja križarska vojna
From Wikipedia, the free encyclopedia
Tretja križarska vojna, znana tudi kot Križarski pohod kraljev, je bil poskus evropskih vladarjev, da bi ponovno osvojili Sveto deželo, ki jo je po padcu Jeruzalema leta 1187 skoraj v celoti osvojil egiptovski sultan Saladin.
Tretja križarska vojna | |||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Del križarskih vojn | |||||||||
Križarske države okrog leta 1190, tik pred tretjo križarsko vojno | |||||||||
| |||||||||
Udeleženci | |||||||||
Drugi: | |||||||||
Poveljniki in vodje | |||||||||
|
| ||||||||
Moč | |||||||||
Angleži: 8.000 mož[1] Francozi: 2.000 mož [2] Nemci: 15.000 mož[3] |
Po propadlem drugem križarskem pohodu je muslimaska dinastija Zengidov obvladovala celotno Sirijo in se zapletla v spore s Fatimidi iz Egipta, kar je nazadnje pripeljalo do združitve egiptovske in sirske vojske pod Saladinovim poveljstvom. Združena vojska je postopoma osvajala ozemlje Jeruzalemskega kraljestva in leta 1187 osvojila Jeruzalem. Verska gorečnost in padec Jeruzalema sta vzpodbudila angleškega kralja Henrika II. in francoskega kralja Filipa II. da sta prekinila medsebojne spore in napovedala novo sveto vojno. Henrik je leta 1189 umrl, zato je poveljevanje angleškega dela križarske vojske prevzel Rihard I. Pozivu na vojno se je odzval tudi ne več mladi cesar Svetega Rimskega cesarstva Friderik I. Barbarossa in osebno vodil vojsko preko Anatolije. Friderik je še pred prihodov v Sveto deželo umrl, kar je tako zmanjšalo moralo njegove vojske, da se je večina enot vrnila domov.
Križarska vojska je na začetku dosegla nekaj vojaških uspehov, potem pa so se začeli prepiri zaradi delitve plena, zato sta Leopold V. in Filip II. avgusta 1191 razočarana nad Rihardom zapustila Sveto deželo.
2. septembra 1192 sta Rihard in Saladin sklenila pogodbo, po kateri je Jeruzalem ostal pod muslimansko oblastjo, neoboroženi krščanski romarji pa so lahko neovirano obiskovali sveta mesta. 9. oktobra 1192 je tudi Rihard zapustil Sveto deželo.
Tretja križarska vojna ni dosegla svojega cilja - osvoboditve Jeruzalema, zato so šest let kasneje napovedali četrto križarsko vojno.