From Wikipedia, the free encyclopedia
Sveti Aleksander I., škof Rima, svetnik (in mučenec [1]) rimskokatoliške Cerkve, * 1. stoletje n. št. Rim (Italija, Rimsko cesarstvo); † okoli 115, Rim, (Italija, Rimsko cesarstvo)
Sveti Aleksander I. | |
---|---|
Papež Aleksander I. | |
Pričetek papeževanja | okoli 107 |
Konec papeževanja | okoli 115 |
Predhodnik | Evarist |
Naslednik | Sikst I. |
Zaporedje | 6. papež |
Osebni podatki | |
Rojen | 1. stoletje n. št. Rim, Italija - Rimsko cesarstvo |
Umrl | okoli 115 Rim, (Italija, Rimsko cesarstvo) |
Etničnost-nacionalnost | Rimljan |
Svetništvo | |
Častijo ga | Anglikanska cerkev Pravoslavna cerkev Luteranci Rimokatoliška cerkev |
Razglasil ga je | predtridentinsko obdobje |
Atributi | palmova veja, papeška obleka, križ in tiara |
Zavetnik | proti golšavosti |
Relikviarij | Freising (Bavarska - Nemčija) |
Čaščenje prenehalo | od 1960 se ne časti več kot mučenec v Rimokatoliški cerkvi |
Drugi papeži z imenom Aleksander |
Sveti Irenej Lyonski omenja Aleksandra I. kot petega naslednika apostolov, vendar ne govori ničesar o njegovem mučeništvu. Njegov pontifikat je trajal okrog deset let [2]in ga nahajamo tudi v „Seznamu rimskih škofov” pri Hegesippusu (Evzebij IV. XXII, 3). Po stalnem izročilu, ki sega do konca petega stoletja, in ga omenja Liber Pontificalis, je pretrpel mučeniško smrt z obglavljenjem na Via Nomentana v Rimu, dne 3. maja; isto izročilo tudi pravi, da je bil rojen kot Rimljan in da je vodil Cerkev za časa Trajana (89-117). Pripisuje mu, da je vstavil v rimski kanon besede posvetitve. Obenem mu pripisuje, da je uvedel mešanje blagoslovljene vode s soljo za očiščevanje krščanskih domov pred vplivanjem hudega duha (constituit aquam sparsionis cum sale bededici in habitaculis hominum). Že zgodaj je v Rimu bil običaj, da so blagoslovili ljudstvo z blagoslovljeno vodo na začetku maše pojoč antifono „Asperges me”[3] Njegove relikvije so 834. leta prenesli v Freising na Bavarskem.
V času papeža Aleksandra I. se je po nekaterih pokrajinah rimskega cesarstva krščanstvo že precej razširilo. Leta 112 je Plinij Mlajši, cesarski namestnik v Bitiniji (severozahodni del Male Azije), pisal cesarju Trajanu, da so med kristjani ljudje vseh starosti, vseh stanov, obeh spolov in da se je »kuga tega praznoverja razširila po mestih ter celo po vaseh in na deželi«. Na vprašanje, kako naj ravna s kristjani, mu je cesar dal naslednja navodila: za kristjani naj ne poizveduje in naj nikakor ne sprejema anonimnih obtožb, če pa je kdo pravilno naznanjen, naj proti njemu uvedejo sodno obravnavo; če se obtoženec ne odpove krščanstvu, naj ga kaznujejo s smrtjo. Trajanove določbe, ki so zahtevale, da se pripadnost krščanstvu kaznuje s smrtjo, so postale splošno pravilo za pravno ravnanje javne oblasti s kristjani v drugem stoletju. [4]
Goduje 3. maja kot neobvezni god.
Po Irenejevem seznamu je Aleksander I. šesti v vrsti papežev. Liber Pontificialis poroča, da je pretrpel mučeništvo; možno pa je, da so ga zamenjali z Aleksandrom-mučencem, ki tudi goduje 3. maja. Na Via Nomentana v Rimu so postavili baziliko njemu v čast. [5] Ker najstarejša papeška kronika ničesar ne ve o mučeništvu papeža Aleksandra I. in njegovem pogrebu ob Via Nomentana, je tu najbrž mišljen rimski mučenec Aleksander, ki je bil mučen v Rimu hkrati s sv. Evencijem, Teodulom, Kvirinom in Hermom za časa cesarja Hadrijana okoli leta 130. Ti rimski mučenci so bili pokopani ob Via Nomentana v Rimu, njihov praznik pa se od papeža Damaza I. (366-384) dalje omenja v rimskem koledarju. Aleksandra upodabljajo s papeško krono in s papeškim križem ter z mečem. Kvirin je morda bil rimski tribun. Po poznejši legendi ga je krstil papež Aleksander I. hkrati z njegovo hčerjo Balbino. [6]
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.