From Wikipedia, the free encyclopedia
Janez IX. (latinsko Papa Johannes Nonus), italijanski rimskokatoliški kardinal in papež; * okrog 840 Tivoli, (Lacij, Papeška država, Frankovsko cesarstvo danes: Italija), † 5. januar 900 Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo, danes: Italija)
Papež je bil od decembra 897 do 5. januarja 900.
Janez IX. OSB | |
---|---|
Izvoljen | december 897 (izvoljen) |
Začetek papeževanja | 18. januar 898 (posvečen in ustoličen) |
Konec papeževanja | 5. januar 900 (vladal 2 leti) |
Predhodnik | Teodor II. |
Naslednik | Benedikt IV. |
Redovi | |
Duhovniško posvečenje | posvečevalec Formoz |
Povzdignjen v kardinala | kardinal-diakon pred 896 imenoval Formoz |
Položaj | 116. papež |
Osebni podatki | |
Rojstvo | cca. 840 Tivoli[d] |
Smrt | 5. januar 900 Rim[1] |
Pokopan | Stara Bazilika svetega Petra, Vatikan |
Narodnost | Italijan |
Vera | katoličan |
Starši | Ramboald |
Drugi papeži z imenom Janez Catholic-hierarchy.org |
Janez je bil sin Ramboalda (Rampoald, Ramboaldo, Rampaldo), germanskega porekla; ne poznamo točnega kraja njegovega rojstva; najverjetneje se je rodil 840, a rodom je bil iz Tivolija. Bil je bistroumen benediktinski menih, a za duhovnika ga je posvetil Formoz. Isti papež ga je imenoval za kardinala-diakona v svojem drugem konzistoriju neznanega datuma. [2] [3] [4]
Po končanih kratkih pontifikatih Romana (papež od avgusta do novembra 897) in Teodorja (papež manj kot mesec dni v decembru 897), sta bila izvoljena istočasno za papeža Sergij – iz Nemcem naklonjene, in Janez – spoletskemu vojvodu Lambertu naklonjene italijanske stranke; posvečen je bil le ta drugi, konec 897 ali 18. januarja 898; Sergij pa (ki bo postal papež 904) je bil prisiljen oditi v izgnanstvo. [5]
Po Teodorjevi smrti se je papeškega prestola hotel polastiti brezobzirni grof Sergij Tuskulanski. Lambert Spoletanski ga je pregnal in na njegovo pobudo so januarja 898 izvolili benediktinskega opata Janeza iz Tivolija.
Na dveh sinodah, ki ju je papež sklical še isto leto v Rimu in Raveni, so ponovno rehabilitirali papeža Formoza, priznali Lamberta za cesarja in razglasili ničnost Arnulfovega kronanja. Nekateri menijo celo, da sta bili sklicani dve rimski in eno ravensko zborovanje. Spomladi 898 se je tako v Raveni zbralo 74 škofov v cesarjevi navzočnosti in razglasilo važne sklepe:
Ta odločitev pa je kmalu imela usodne posledice. Njena potrditev je gojila previdno upanje, da bodo tako volitve potekale mirno, varno in urejeno; pravzaprav pa so s tem le spodbudili pohlepnost in častiželjnost rimskega plemstva, zlasti takratnega papeškega upravnika, zakladničarja in poveljnika Teofilakta, ki so ta vpliv uporabili za postavljanje na papeški prestol svojih somišljenikov in sorodnikov. [7]
Z Lambertovo pomočjo je Janez skušal pomiriti duhove in odstraniti nered, ki je obvladoval predhodne pontifikate. Nesreča je bila v tem, da sta kmalu nato - skoraj istočasno s papežem - umrla tudi oba cesarja: Lambert je našel smrt na lovu 898, a Arnulf je legel v grob po dolgi bolezni 899. Tako red in mir nista trajala dolgo. Po smrti Janeza IX. so se tako spet razplamteli skrajno brezobzirni boji za papeški prestol. Posamezne rimske in italijanske plemiške rodbine so, ne da bi pri tem izbirale sredstva, vsiljevale svoje kandidate ne glede na to, ali je njihov kandidat sploh primeren za najvišjo službo v Cerkvi. Zato ni čudno, če se v tem obdobju srečujemo tudi s takimi papeži, ki so bili pravo nasprotje odgovornosti svoje službe in poslanstva Cerkve. Janez IX. je to pereče vprašanje skušal urediti z določbo, da papeža volijo samo škofje in rimska duhovš¬čina, ljudstvo pa da svoj pristanek – vendar je to ostala črka na papirju. [8] [9]
898 so madžarske tolpe prvič pridrvele na Bavarsko; avgusta 899 pa so se začeli prvi vpadi Ogrov v Lombardijo in Benečijo. Med drugim so izropali ter razdejali opatijo Nonantolo blizu Modene z njenimi dragocenimi rokopisi. 24. septembra 899 so pri reki Brenti, v soteskah blizu Padove, porazili italijanska krdela, s katerimi jih je poskušal zaustaviti Berengar Furlanski [10] na njihovi vrnitvi; nazaj grede so po Bavarskem ropali samostane, pustošili deželo in mesta, a se previdno izogibali utrjenih mest in gradov. [3] [11]
Papež Janez si je prizadeval za miroljubno delovanje tako na Vzhodu kot na Zahodu. Poskušal je obnoviti rimsko oblast tudi na Moravskem. Velikomoravsko sta začela pokristjanjevati sredi 9. stoletja sveta brata Ciril in Metod. Poslana iz Carigrada sta začela uspešno delo, ki ga je potrdil Hadrijan II. in imenoval Metoda za nadškofa. Slovanska blagovestnika pa sta morala na svoji koži občutiti sovražnost nemških škofov in duhovščine, ki se je udinjala velenemški gospodovalni politiki nad slovanskimi rodovi; da bi to odvisnost še utrdili, nikakor niso hoteli prepustiti teh ozemelj samostojni Metodovi cerkveni pokrajini. Spor se je nadaljeval vse do Metodove smrti 885. Takrat je ukinil nadškofijo Metodov sufragan in sovražnik Viching, ki je zvijačno dosegel od Štefana V. celo pismo, v katerem je le-ta obsodil uporabo slovanskega jezika v bogoslužju, kot sta ga poprej uporabljala Ciril in Metod vse od svojega prihoda na Moravsko.
Metodovi učenci so morali zapustiti Moravsko; velik del se jih je zatekel v Bolgarijo, in so tako prišli pod nadoblast Carigrada. Janez IX. je hotel nadaljevati do Slovanov naklonjeno ravnanje Janeza VIII.; ni se sicer povrnil k izrečnemu dovoljenju slovanščine, imenoval pa je novega nadškofa in škofe. Bavarski sosedje so temu oporekali v dolgem pismu papežu, a žal se je papežev odgovor nanj izgubil. [5]
Velikomoravski knez Mojmir [12]je torej z dovoljenjem Janeza IX. obnovil Metodovo nadškofijo; Moravska je dobila nadškofa in tri škofe. Nemški škofje – zlasti mainški Hatto [13] [14] in salzburški Thiemo [15] [16] - so temu zelo nasprotovali. [17]
Njihovo cerkveno poslanstvo je stopalo v ozadje, vse bolj so nastopali kot nemški fevdalni gospodje, kot nosilci nemških osvajalnih teženj. Odstopili so od irske misijonske metode, s katero so nastopili škof Modest in njegovi sodelavci v Karantaniji ter se udinjali nemški, narodnostno nestrpni in gospodovalni metodi. Svojo usmerjenost so najbolje predstavili sami v pismu, s katerim so julija 900 pojasnjevali svoje stališče do slovanskih dežel v Podonavju:
Ko so torej Panonski slovanski Moravani, katerih samostojnost so ogrožali nemški sosedje, prosili papeža Janeza, naj jim uredi lastno hierarhijo, se papež Janez IX. ni obotavljal, ampak je Moravanom ustregel ter jim uredil škofovsko hierarhijo zoper želje nemških škofov. Postavil jim je metropolita in tri škofe. Ta ureditev pa ni dolgo trajala, ker so jo popolnoma uničili ogrski osvajalni pohodi v Panonijo. [19] [20]
Janez IX. je umrl 5. januarja 900. Drugi viri navajajo obdobje od januarja do marca 900.
Pokopali so ga na preddverje stare bazilike sv. Petra. Za njegovim grobom ni ostalo sledu.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.