From Wikipedia, the free encyclopedia
Kalist III. (rojen kot Alfonz Borja oziroma Alfonso de Borja y Cabanilles, špansko Alfonso (tudi Alonso) Borja; italijansko Alfonso Borgia)[4], španski pravnik, diplomat, kardinal in papež, * 31. december 1378 Torreta de Canals (Xativa Valencija, Aragonsko kraljestvo); † 6. avgust 1458, Rim, Papeška država.
Kalist III. | |
---|---|
Izvoljen | 8. april 1455 (izvoljen) |
Začetek papeževanja | 20. april 1455 (ustoličen in kronan) |
Konec papeževanja | 6. avgust 1458 |
Predhodnik | Nikolaj V. |
Naslednik | Pij II. |
Redovi | |
Škofovsko posvečenje | 31. avgust 1429 posvečevalec Pierre de Foix |
Povzdignjen v kardinala | 2. maj 1444 imenoval Evgen IV. |
Položaj | 209. papež |
Osebni podatki | |
Rojstvo | Alfons de Borja i Llançol 8. januar 1379 Torreta de Canals[d], Canals[d], Kraljestvo Valencija[d], Aragonska krona |
Smrt | 15. avgust 1458 (79 let) Rim, Papeška država |
Pokopan | Bazilika sv. Petra Santa Maria in Monserrato[3] |
Narodnost | Španec |
Vera | katoličan |
Starši | Domingo de Borja Francina Llançol |
Prejšnji položaj |
|
Alma mater | Univerza v Lleidi |
Insignije | |
Drugi papeži z imenom Kalist Catholic-hierarchy.org |
Alfonz se je rodil v plemiški družini Borja (Casa de Borja) v kraju Torreta de Canals, a krščen v bližnji župniji Jàtiva (špansko-kastiljansko [5] oziroma Xàtiva (uradno valencijansko) [6] Valencija, Aragonsko kraljestvo); spadal je torej v župnijo Xàtiva; oče je bil Dominik (Domingo) de Borja, mati pa Frančiška (Francina) Llançol; družina je izhajala od Borjovih iz Zaragoze.
Alonso Borja je postal odličen pravnik, ki si je po nalogu aragonskega kralja Alfonza V., Velikodušnega [7]veliko prizadeval, da bi se zahodni razkol končal. Za duhovnika je bil posvečen 1422.
1424 je postal administrator škofije Mallorca, 1425 pa tajnik in osebni svetovalec kralja Alfonza V.
1429 je prišel v Barcelono kardinal Pierre de Foix, da bi dosegel odpoved protipapeža Klemena VIII., ki je našel pribežališče od konca 1424 v trdnjavi Peñíscola. Kardinal je prosil za posredovanje kanonika Alfonza Borja, ki je le z enim samim tovarišem odšel do trdnjave in prepričal protipapeža, da se je odpovedal svojemu položaju; končno je bil tako končan zahodni razkol. Kot povračilo za njegovo nesebično prizadevanje ga je papež Martin V. povzdignil v škofovstvo in ga imenoval 20. avgusta 1378 za škofa Valencije; škofovsko posvečenje pa mu je podelil 31. avgusta istega leta kardinal Foix; to škofijo je zadržal tudi po izvolitvi za papeža in jo je zasedal vse do svoje smrti. V Peñíscoli je pooblastil Llorénsa, naj upravlja škofijo v njegovem imenu.
Evgen IV. ga je 2. maja 1444 povišal v kardinala pri »Ss. Quatro Coronati«, ki jih je prevzel v posest 12. julija istega leta s sedežem blizu Koloseja. Odslej je deloval v rimski kuriji in se posvetil delu za Cerkev, popolnoma opustivši dejavnosti v kraljevi službi. Sodeloval je v konklavu 1447, ko je bil izvoljen papež Nikolaj V.. Navzoč je bil tudi pri tajnem konzistoriju 27. oktobra 1451, kakor tudi pri konklavu 1455, ko so njega samega izvolili za papeža. [8]
Tukaj so ga spoštovali in cenili zaradi njegovega pravnega znanja, diplomatskih izkušenj in brezgrajnega osebnega življenja. Živel je strogo in dobrodelno, mirno in nemoteno v svoji palači pri SS. Quatro Coronati, katere samostane je obnovil; pridobil si je glas nepodkupljivosti in se ni menil za politične spletke niti na državni niti na cerkveni ravni. Platina – ki ga je pozneje hudo opravljal – je takrat o njem podal zelo lepo pričevanje:
Latinski izvirnik | Slovenski prevod |
---|---|
|
|
8. aprila 1455 je bil izvoljen za papeža, posvečenje je prejel 20. aprila istega leta in si je izvolil ime Kalist III., ki ga pa ne smemo zamenjati z istoimenim protipapežem Kalistom III.. [10]
Ob smrti Nikolaja V. (24. marca 1455) je potekal konklave v ozračju poudarjenih mednarodnih napetosti. Ne glede na staro rivalstvo med rodbinama Orsini-Colonna, ki je motilo vse papeške volitve v 15. stoletju, je nedavni padec Carigrada in s tem povezani zločini povzročil stanje preplaha po Evropi zaradi nevarnosti turškega prodiranja, kar je klicalo po nujnosti nove križarske vojne. V konklavu, ki se je začel 4. aprila 1455, je bilo navzočih 7 italijanskih, 4 španski, 2 francoska in 2 grška kardinala. Premoč neitalijanov in mednarodni položaj sta narekovala izvolitev tujca; tehtnica se je sicer nagibala v prid grškemu kardinalu Bessarionu, vendar mu Francoza nista bila naklonjena. Alfonso je bil najstarejši med kardinali, na splošno cenjen in poznan po zavzetosti za križarsko vojno in torej najprimernejša izbira.
Alfonz (Alfonso oz. Alonso Borja, poitalijančeno Borgia) je bil torej izvoljen kot sporazumni papež med vplivnima rimskima rodbinama Colonna in Orsini. Kardinali so menili, da zaradi svoje starosti tako ne bo dolgo vladal. Večino svojega papeževanja je res preživel na bolniški postelji, posebno, ko ga je zadela kap. Pokazal pa je veliko odločnost in je objavil križarsko vojno z bulo, ki jo je že prej pripravil njegov prednik Nikolaj. Imel je v načrtu, da bi osvojil nazaj Carigrad, ki so ga Turki zasedli 29. maja 1453, nato pa tudi Jeruzalem, kar pa mu kljub pogumnim prizadevanjem ni uspelo; krščansko ladjevje pa je obranilo precej egejskih otokov. [11]
Za znanost in umetnost ni imel tolikšnega čuta kot njegov predhodnik, kar so mu humanisti hudo zamerili in se ga lotili s svojimi ostrimi peresi. V njegovo opravičilo pa moramo povedati, da je dragocene veze iz zlata in srebra v Vatikanski knjižnici zamenjal s preprostejšimi; na ta način je lahko zbiral denar za svoje najvažnejše podjetje, ki je bilo zaustavitev muslimanskega prodiranja v Evropo. Tudi v svoji kapeli je zamenjal zlate svečnike s svinčenimi, da je spet nekaj iztržil. Njegov knjižničar Bartolomeo Platina je iz tega spletel pravljico, češ da je razdelil in zapravil številne rokopise. Tej govorici nasprotuje dejstvo, da vsebuje knjižnica vse do danest omenjene rokopise, ki jim je dodal še svojo bogato knjižnico.
K nepotizmu pa je bil Kalist res močno nagnjen. Številne svoje rojake Katalonce je povabil v Italijo in jim v cerkveni državi podeljeval pomembne upravne službe. Dva svoja nečaka, Pedra in Rodriga je imenoval za kardinala. Pedru je zaupal poveljstvo nad Angelsko trdnjavo, najvažnejšo obrambno točko v Rimu. Zaradi tega je proti Kalistu naraščal odpor v Rimu in tudi drugod. Nemški knezi so na državnem zboru v Frankfurtu 1456 objavili seznam pritožb proti Rimu, znana gravamina [12]. Po Kalistovi smrti, umrl je 6. avgusta 1458, je v Rimu izbruhnil upor proti osovraženim Kataloncem. [13]
Kalist III. je poglavitno nalogo svojega pontifikata videl v odločnem nastopu proti islamu, ki je vse bolj ogrožal Evropo. Njegovo navdušenje za boj proti Turkom pa je pri večini evropskih vladarjev naletelo na ravnodušnost ali celo odpor. Prebujajoče se nacionalne države niso bile pripravljene za nikakršno skupno vojno dejavnost, papež sam pa za to ni imel na voljo zadostnih sredstev.
Pripomogel je k posameznim uspehom proti Turkom, tako k zmagi pri Beogradu 1456, njegovo ladjevje je porazilo Turke 1457 pri Metelinu, podprl je upor albanskega kneza Jurija Kastriotija – Skenderbega proti Turkom, vendar vse to ni moglo streti velike turške moči. S temi zmagami pa je krščanstvu le dokazal, da je mogoče poraziti tudi tako velesilo, kot je bilo takrat Osmansko cesarstvo. Po zmagi pri Beogradu so se veljaki med seboj začeli prepirati glede zaslug in niso znali izkoristiti položaja; njihova trajna nesloga je preprečila, da se niso mogli ustaviti nadaljnemu turškemu prodiranju v Evropo.
Vse, kar je bilo povezano s križarsko vojno, je bilo za papeža Kalista edino vredno zanimanja. Da bi pridobil evropske vladarje za križarsko vojno, je po vseh deželah razposlal odposlance; da bi pa ljudstvo povabil k pokori in ga navdušil za to podjetje, je spodbudil k pridiganju odlična frančiškanska pridigarja: Jakoba Markijskega [14] in Janeza Kapistrana, ki je najprej odšel v Juro (Győr), da bi pomiril Celjske grofe s Hunyadijevimi, kar pa se je posrečilo le za malo časa, saj je pozneje Ladislav v Beogradu zahrbtno umoril zadnjega celjskega grofa Ulrika 9. novembra 1456.
Sultan je v začetku julija 1456 s 150.000 vojaki že popolnoma obkolil Beograd – vrata Ogrske. Ko sta se Janez Kapistran in Janoš Hunyadi bližala, je po Donavi in Savi člulo že 200 turških ladij; kristjani so jih imeli prav toliko ter 75.000 pešcev nevajenih vojskovanja, vendar polnih poguma. Kristjani so najprej nagnali v beg turške ladje, nato pa v klešče stisnili oblegajoče Turke. Najbolj vroča bitka je bila od 21. do 22. Julija, ki se je končala z umikom Turkov, ki so na bojišču pustili 24.000 mrtvih.
Zmaga pri Beogradu mu je zbudila upanje, da bodo križarji zopet osvojili Carigrad, nato pa tudi Jeruzalem. Kljub popolni ravnodušnosti in celo sovražnosti večine evropskih vladarjev, je uspel v obrambi Beograda 1456 ter v osvoboditvi Albanije 1457. Najslabše je »prišel skozi« z aragonskim kraljem in nemškim cesarjem: Alfonz V.[15]je večino zbranega denarja za vojno mornarico uporabil za napad na Genovo; Friderik pa niti slišati ni hotel, da bi na frankfurtskem deželnem zboru 1445 izglasovano državno vojsko poslal na Ogrsko. Tako cesar Friderik kot tudi poljski kralj Kazimir nista na pomoč poslala niti enega vojaka ne.
Na Tiberi blizu Vatikana pa je papež v ta namen dal zgraditi tudi ladjedelnico z imenom Armata, da je s svojimi ladjami zadržal Turke tudi na morju. Velika vsota denarja, ki jo je porabil v ta namen, pa ni prinesla zaželenih uspehov, ker nesložni poveljniki niso bili taki idealisti kot papež, ampak so iskali zgolj svojo korist in so izneverili njegovo zaupanje. Evropski vladarji pa so ga kar vsi po vrsti pustili na cedilu, saj po večini niso hoteli pobirati desetine namenjene za križarsko vojno ali pa so jo uporabljali za medsebojno vojskovanje. [16]
Ena od najbolj nenavadnih zgodb o tem papežu je pravljica, češ da je izdal bulo, s katero je izobčil takrat, leta 1456, vidno Halleyevo repatico. V ozadju tega je zamera, ki so jo do njega čutili od Nikolaja poprej tako „gor vzeti” humanisti, umetniki in stavbeniki, ki v Nikolaju niso imeli le dobrega mecena, ki jih je po Miklavževo bogato nagrajeval, ampak tudi odličnega družabnika, ki se je njihovih pojedin z obilo jedače in pijače tudi sam rad udeleževal. Morebiti je to tudi pomagalo, da je umrl komaj 53-leten od ciroze jeter, kot pravijo nekateri viri. Iz tega lahko tudi razumemo veliko žalovanje ob Nikolajevi smrti, česar baje ob Kalistovi ni bilo, kot pravi porogljivo Leonardo: "Nikolaj je zapustil mnogo žalovalcev, Kalist pa mnogo nečakov." [17]
Kalist je bil namreč pravo nasprotje Nikolaja: resen in zmeren, strog in spokorniški mož, ki je imel pred seboj le en cilj – kako zaustaviti prodirajoče muslimane in ni imel niti časa niti denarja, da bi se posvetil razkošni renesančni umetnosti in z njo povezani obilni jedači in pijači. Poleg tega je bil tujec in to sovražno razpoloženje je porajalo mnoge govorice in čenče. Ni sicer dvoma, da mu je manjkala široka razgledanost njegovega predhodnika, ki je hotel iz Rima napraviti ne le versko, ampak tudi umetniško svetovno središče in se je zato obdal z rojem gradbenikov, slikarjev in drugih humanistov. Njegov glavni namen pa je bila ustavitev muslimanov; kaj bi namreč po njegovem mnenju koristila vsa umetniška dela, če se jih bodo kmalu polastili “neverniki”, ki jih bodo brez predsodkov uničili, kot je to nedavno tega doletelo umetniški in bogati Carigrad.
Na koncu svojega življenja, v avgustu 1458, v vročem obdobju, ko je papeški dvor navadno zapuščal nezdrav rimski zrak in se umaknil na hribe, je Kalist ostal v svoji delavnici v Vatikanu, da bi nadaljeval velikopotezne načrte. Že tako načeto zdravje se mu je hitro poslabšalo in 6. avgusta je umrl. Njegovo sovražniki,ki jih ni bilo malo, so to novico sprejeli z veseljem – in papeževi katalonski prijatelji so se reševali, kakor so mogli – nekatere pa so vstajniki pomorili.
Njegovo truplo so na hitro pokopali pri Santa Maria delle Febbri, od koder so ga pozneje prenesli v Santa Maria in Monserrato. [23]
Nekateri menijo, da so ga pokopali najprej kar v Baziliki sv. Petra, v kapeli sv. Andreja. Njegove telesne ostanke so prenesli 1586 in zopet 1610 skupaj z ostanki Aleksandra VI. k Santa Maria in Montserrat v Montserratu. Zadnjič pa so jih prenesli 21. avgusta 1889 v kapelo v San Diegu.
V svoji oporoki je zapustil 5000 dukatov za ureditev bolnišnice, v katero je dal preurediti svoje zadnje bivališče.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.