Precesija enakonočij
z gravitacijo povzročeno počasno in neprekinjeno spreminjanje usmerjenosti vrtilne osi astronomskega telesa / From Wikipedia, the free encyclopedia
Precesíja enakonóčij (latinsko praecessio aequinoctiorum) ali precesíja Zêmljine vrtílne osí je precesija Zemljine vrtilne osi. Zemlja kot telo ni popolna krogla in njeno težišče ni v njenem središču. Kot pri kolebajoči vrtavki se smer Zemljine vrtilne osi počasi, vendar neprestano spreminja in opiše plašč stožca v približno 25.765 letih ali v platonskem, oziroma velikem letu.[1] Ker se premika vrtilna os Zemlje, se premika tudi ekvator (ekvatorska ravnina). Gibanje povzročata gravitacijski sili Sonca in Lune, ter v manjši meri druga telesa, na ekvatorski izboklini vrteče se Zemlje. Zaradi tega se Zemljina vrtilna os premakne glede na inercialni prostor. Gravitacijski vpliv Sonca in Lune podaja lunisolarna precesija.[2] Z izboljšanjem možnosti izračunavanja gravitacijske sile med planeti v prvi polovici 19. stoletja so leta 1863 spoznali, da se tudi ekliptika sama premika, kar so poimenovali planetarna precesija, prevladujočo komponento pa lunisolarna precesija. Njuno kombinacijo so poimenovali splošna precesija namesto precesija enakonočij.
Izraz »precesija« se običajno nanaša na to največje periodično gibanje; druge spremembe smeri Zemljine vrtilne osi, kot sta nutacija in gibanje nebesnega pola, so veliko manjše. Periodične motnje precesije povzroča Luna, kar je nutacija zemljine vrtilne osi. Nutacijska perioda je veliko krajša od precesijske – približno 18,6 let.
Precesija enakonočij se je nekdaj nanašala na gibanje pomladišča vzdolž ekliptike relativno glede na nepomične zvezde živalskega kroga v ozadju, v nasprotni smeri letnega navideznega gibanja Sonca po ekliptiki. Podobna je sodobna razlaga gibanja. V splošnem se za spremembe smeri vrtilnih osi drugih teles rabi izraz osna precesija. V odsotnosti precesije bi tir astronomskega telesa kazal osno vzporednost.[3] Planetarna precesija je posledica majhnega kota med gravitacijsko silo drugih planetov na Zemlji in njeno orbitalno ravnino (ekliptiko), zaradi česar se ravnina ekliptike nekoliko premakne glede na inercialni prostor. Lunisolarna precesija je približno 500-krat večja od planetarne precesije.[4]
Poleg Lune in Sonca tudi drugi planeti povzročajo majhen premik Zemljine osi v inercialnem prostoru, zaradi česar je kontrast v izrazih lunisolarna in planetarna zavajajoč, zato je leta 2006 Mednarodna astronomska zveza priporočila, da se prevladujoča komponenta preimenuje v precesijo ekvatorja, manjša komponenta pa v precesijo ekliptike, vendar se njuna kombinacija še vedno imenuje splošna precesija.[5] Veliko sklicevanj na stare izraze obstaja v publikacijah pred spremembo.
Za odkritelja precesije enakonočij na Zahodu velja Hiparh iz 2. stoletja pred našim štetjem.[6] Obstajajo tudi trditve o zgodnejšem odkritju, kot je na primer indijsko besedilo Vedanga Džjotiša (वेदाङ्ग ज्योतिष) iz leta 700 pr. n. št.