Rapalska pogodba je bila mirovna pogodba, ki sta jo 12. novembra1920 v Rapallu podpisali Kraljevina SHS in Kraljevina Italija. S pogodbo je bila določena meja med državama, s čimer je bila tretjina slovenskega etničnega ozemlja[2], Istra in del Dalmacije dodeljena Italiji, ki je v zameno priznala Kraljevino SHS.
Razdelitev avstro-ogrskega ozemlja, ki jo je določila rapalska pogodba, in naknadna priključitev Reke Italiji, je dala možnost 390-tisočim Italijanom, da so prešli pod italijansko upravo (Le 15.000 italijanskih dalmatincev je ostalo na delu ozemlja, ki je bil dodeljen Kraljevini SHS). Istočasno pa se je znašlo v Italijanski kraljevini 320.000 Slovencev, od katerih je 210.000 prebivalo na skoraj izključno s Slovenci naseljenem območju (Tolmin, Gorica-okolica, Sežana, Dolina, Dekani, Marezige, Podgrad, Jelšane, Materija, Idrija, Postojna in Ilirska Bistrica), in okoli 180.000 Hrvatov.[1]
Za Rapalsko pogodbo iz leta 1922 glej Rapalska pogodba (1922).