From Wikipedia, the free encyclopedia
Romanje (iz italijanske besede Roma, Rim) pomeni potovanje v versko pomemben kraj. Včasih se za romanje uporablja tudi izraz Božja pot.
Pobožnost romanja je razširjena v večini religij. V islamu je romanje v Meko ena od temeljnih dolžnosti vernika. Budisti romajo od enega do drugega templja v pričakovanju razsvetljenja. Judje romajo v spomin na dolgo potovanje njihovih prednikov proti »obljubljeni deželi«. V krščanstvu je romanje predvideno pri katoličanih in pravoslavnih, ne pa pri protestantih. Za pravoslavje je romanje predvsem oblika molitve, s katero želi romar potrditi svojo vero.
Katoliška vera je poznala najprej spokorna romanja, kjer je bilo dolgo potovanje oblika pokore za storjene prekrške. Iz tega se je pozneje razvila navada, da se je vernik zaobljubil obiskati določen posvečeni kraj v zahvalo za Božjo pomoč v stiski.
Spokorno romanje je bilo od osmega stoletja dalje najhujša kazen, ki je lahko zadela predvsem cerkvene dostojanstvenike, ki pač niso bili kaznivi po laičnem pravu. V primeru hudih zločinov (umora ali krvoskrunstvo) je moral grešnik potovati peš do papeža, ki mu je določil kazen ali ga odvezal greha. V poznem srednjem veku, ko so bili vsi verniki prepričani, da nosijo kako krivdo, so vsa romanja postala spokorna; verniki niso več hodili v Rim, da bi pobožno počastili grobove prvih apostolov, pač pa so hodili po »odpuščanje grehov«.
Katoliška Cerkev sprva ni bila naklonjena romanju, predvsem zaradi tega, ker je bil Jeruzalem, glavno mesto krščanstva, v muslimanskih rokah, zato naj bi vsak vernik poiskal v svojem srcu »svoj lastni Jeruzalem«. Pozneje je Cerkev priznala duhovne vrednote romanja in ga sprejela med krepostna dejanja.
Po letu 1000 so se ljudje znebili strahu pred koncem sveta in so se začeli zanimati tudi za izboljšanje življenjskih pogojev. Med drugim so začeli tudi potovati v trgovske namene in romarske poti so postale svoja vrsta trgovskih poti. Zrasla so prenočišča in hospitalia (ambulante) za romarje. Važnost teh sprememb je najprej spoznala Clunyska opatija, ki je razglasila Santiago de Compostela za romarsko mesto: dejansko je bil močan dotok romarjev v naslednjih stoletjih znatna podpora rekonkviste.
Glavni cilji romarjev so bili od tedaj trije: Jeruzalem, Rim in Santiago. Ker pa niso vsi verniki imeli možnosti za tako dolga romanja, so se začele graditi »domače« Božje poti. Kot pove beseda, so to bile v začetku zares poti, to je zaporedje cest in krajev, ki jih je bilo treba prehoditi do končnega cilja - cerkve ali drugega nabožnega objekta. Prve take Božje poti so si omislili okoli leta 1500 frančiškanski redovniki ob vrnitvi iz Palestine na Apeninski polotok in so bile tudi po naravni legi podobne krajem v Palestini. Pozneje se je ta navada zelo razširila, a potovanje je bilo vedno krajše, zato pa bolj gosto posejano s postajami, ki so služile bodisi za oddih kot za molitev. Prve take poti, imenovane Sacro Monte (= sveta gora), so bile zgrajene v Piemontu in večina jih še stoji. Za vse je značilna več ali manj dolga pot, ob kateri je več različnih kapel, ki so zgrajene na razglednih točkah, kar daje še posebno prijeten vtis. Po navadi skupno s cerkvijo na koncu poti predstavljajo skrivnosti rožnega venca. Med eno in drugo kapelo so postavljene manjše zgradbe, ki so nekdaj služile za oddih romarjev in včasih tudi za prenočišče.
V naših krajih je tipična Božja pot v srednjeveškem pomenu Stara gora nad Čedadom. Čeprav je dobila današnji videz šele leta 1744, ko je bila prezidana in obnovljena, sega prvotna gradnja svetišča v zgodnji srednji vek, gradnja prvotnih kapelic pa v enajsto stoletje. Ostale slovenske Božje poti niso poti v tem smislu, ker tudi v slučaju, da je cerkev dostopna le z daljšo pešpotjo (na primer Sveta gora pri Gorici ali Svete Višarje pri Žabnicah, ta ni opremljena s kapelicami.
Ostala pomembnejša slovenska romarska svetišča so: Brezje, Sveta gora pri Gorici in Ptujska Gora, romanja pa so pogosta tudi na Svete Višarje, Kurešček, h Gospe Sveti, na Zaplaz in v Crngrob ter v kraje Marijinih prikazovanj: Lourdes, Fatima in Međugorje.
Na avstrijskem Koroškem je veliko število Božjih poti v nekoč povsem slovenskih farah oz. župnijah in ki so danes ali dvojezične ali pa formalno niti niso več slovenske. Vsekakor so povezane s slovensko kulturno zgodovino. Deloma bomo njihovo veliko število tudi povezali z močno protireformacijo. V Gospe Sveti so vsako leto slovenske šmarnice, drugje so dandanes maše dvojezične. Leteča procesija, ki jo poznamo pod imenom tek na štiri gore, je po etnologu Pavlu Zablatniku še predkrščanskega oz. poganskega izvora in je tudi tesno povezana s slovensko kulturno zgodovino. Pomembno romarsko središče za Koroške Slovence vodi tudi v severnokoroško Krko k sv. Emi, ki jo imajo za svojo slovensko svetnico. Nekatere poti vodijo tudi iz Slovenije v Krko.[1]
(glej tudi leteče procesije spodaj, ki imajo še predkrščansko tradicijo)
Božja pot vodi preko štiri vrhov nad Gosposvetskim poljem: od Štalenske gore preko Šenturške gore, Šentviško gore (tudi Kozji vrh) vse do Šentlovrenške gore, s cerkvami svete Helene in Magdalene, svetega Urha, svetega Vida in svetega Lovrenca. Romarji jo morajo prehoditi v enem dnevu.
Ta Božja pot je etnografsko med najzanimivejšimi procesijami. T.i. leteča procesija v osrčju Karantanije izvira, po mnenju etnologa Pavla Zablatnika, še iz predkrščanske dobe in naj bi izhajala iz vegetacijskega kulta, kot neko čaščenje božanstev rodovitnosti. Ta staroselski obred, ki so ga častili tudi Rimljani, so prevzelil poganski Slovenci in tako obhajali pomladanski sončni praznik. Razni obredi, kot trganje zelenja, pobiranje kamenja iz tlaka cerkve v Porečah na gori ali sekundarna vloga župnika potrjujeta Zablatnikovo dognanje. V času razsvetljenstva je bilo romanje prekinjeno, toda sredi 19. stoletja spet obnovljeno. Bilo je množično slovensko romanje. Prav iz tega razloga je bilo sredi 20. stoletja spet prekinjeno. Danes je zopet obnovljeno.[2]
Romarji so prehodili tri vrhove v osrčju Koroške: od Krištofove gore nad Celovškim poljem preko znamenite osrednje karantanske Štalenske gore do Šenturške gore nad Gosposvetskim poljem. Tudi to romanje je treba opraviti v enem dnevu.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.