Protestantizem

Protestantizem je krščansko gibanje, ki priznava Sveto pismo za edino avtoriteto^[1] in se je v času reformacije med renesanso v Evropi odcepilo od Rimskokatoliške Cerkve.

Protestantizem predstavlja eno od treh največjih vej krščanstva (skupaj s katolištvom in pravoslavjem); obsega pa različne razlage teoloških in družbenih pogledov. V Sloveniji večina protestantov živi v Prekmurju in pripada Evangeličanski Cerkvi.

Začetki

Čeprav se mnenja krešejo v zvezi z mitom, da je 31. oktobra 1517 Luter pribil na vitenberška cerkvena vrata svojih latinskih 95 tez^[2][3][4] – se zgodovinarji strinjajo, da se je takrat začela reformacija, katere učenje se v marsičem razlikuje od katoliškega – in mu vsaj v petih važnih točkah očitno nasprotuje:

1. Sola Scriptura (samo sveto pismo),
2. Solus Christus (samo Kristus),
3. Sola Fide (samo vera),
4. Sola Gratia (samo milost) in
5. Soli Deo Gloria (samo Bogu gre slava).

To bi lahko preprosteje povedali takole: "Za zveličanje je zadosti samo sveto pismo (brez ustnega izročila), samo Kristus (brez Marije, angelov in svetnikov), samo vera (brez del), samo milost (brez lastnega sodelovanja) ter samo Bog (brez papeža, duhovnikov in zakramentov)."^[5][6][7]

Taki nauki so bili očitno v nasprotju s krščanskim izročilom in katoliškim naukom, pa tudi s svetim pismom, ki je bilo v središču protestantizma. Zaradi načela, da vsakdo lahko razlaga sveto pismo po svoje, Luter pa je po njihovem mnenju postajal bolj papeški kot papež - so se sprli in ločili že prvi reformatorji; nekatere enostranske razlage pa so skušali že tedanji protestantski teologi omiliti; zlasti to velja za trditev, da je vera brez dobrih del zadostna za zveličanje.^[8]

Navadni in neuki verniki se niso dosti razumeli na te odtenke, vendar jim je bilo v "novi veri" najbolj očitno nasprotovanje češčenju svetih podob, čemur je sledilo uničevanja dragocene "malikovalske" kulturne dediščine in se je tega "poslanstva" udeleževal celo sam Luter. Ščitil ga je namreč ravno taisti saški volilni knez Friderik, ki bi ga moral držati v ječi; pa ga je le navidezno zaprl na grad Wartburg, kjer ga ni smel videti nihče razen služabnikov, ki sta mu nosila hrano in skrbela za njegovo sobo, dokler mu ni zrasla brada in ni bilo več opaziti duhovniške tonzure. Vmes je bil nekaj dni skrivaj v Wittenbergu, kjer so njegovi pristaši oskrunili več cerkva, razbili oltarje in kipe svetnikov, uničili svete podobe in odpravili mašo. Lutra pa se je zaradi prevratniškega toka reformacije polaščala vedno hujša otožnost; mučili so ga dvomi in očitki vesti; večkrat pa se mu je zdelo, da ga zalezuje hudič in se je spraševal, ali je res resnica na njegovi strani.^[9]

Širjenje protestantizma z državno pomočjo

Prve protestantske države so nastale na območju današnje Nemčije. S tem so povezane dolgotrajne verske vojne, v katerih je odločilno vlogo v prid protestantizma odigrala takratna velesila Švedska. Premirje je bilo doseženo z Augsburškim mirom pod svetorimskim cesarjem Karlom V. leta 1555. Tam je bila potrjena svoboda veroizpovedi za kneze in fevdalne stanove, ki so prestopili v novo vero; njihovi podložniki pa so morali glede vere slediti svojim gospodarjem, kar je seveda bilo v nasprotju z versko svobodo (Cuius regio, eius religio - Kogaršnja oblast, tega veroizpoved)^[10] .

Protestantske veje

Družbeno-verski prispevki pomembnejših protestantov

• Sveto pismo v vseh jezikih (med prvimi prevajalci Martin Luther)
• Božično drevo, leta 1584, pastor in kronist Balthasar Russow vzpostavi tradicijo okraševanja božičnega drevesca
• Adventni venček, Johann Hinrich Wichern (1808-1881), protestantski pastor, utemeljitelj sodobnega adventnega venca
• Skavti (ustanovitelj Baden Powell, sin protestantskega pastorja in profesorja)
• Slavljenja-molitve z moderno glasbo kot npr. Hillsong, začetki tovrstnega slavljenja pri binkoštnih kristjanih - kansas, katoliki so ta način slavljenja s pridom uporabili v svetovnem gibanju prenova v duhu, ki ima korenine prav od binkoštnih protestantov
• Alfa tečaj, oznanjevanje krščanstva skozi javna predavanja za vse nepoznavalce; izvira iz Anglikanske cerkve
• Svetovni splet (www - world wide web), Tim Berners-Lee (Anglikanec po veroizpovedi) eden od utemeljiteljev »interneta« v Evropskem središču za jedrske raziskave CERN
• Turning Point USA (sl.: Ameriška prelomnica), gibanje, ki spodbuja mlade študente, da se dejavno vključujejo v politično (konservativno usmerjeno) in versko (krščansko usmerjeno) delovanje. Ustanovila pa sta ga 2012 protestanta Montgomery (1940-2020) in 10. septembra letos umorjeni Kirk (1993-2025)^[11][12].

Denominacije znotraj protestantizma

Znotraj protestantizma so nastale naslednje pomembnejše denominacije:

• adventizem
• anabaptizem in baptizem
• Anglikanizem
• episkopalizem
• kalvinizem
• prezbiterijanstvo
• luteranstvo ali evangeličanstvo
• metodizem/veslejanstvo in svetniško gibanje
• kvekerizem
• obnovitveno gibanje
• binkoštniki
• karizmatiki

Binkoštniki in karizmatiki

Med protestanti so danes najbolj razširjeni binkoštniki, katerih število so 2010 ocenjevali na 650 milijonov in so postali tako druga največja krščanska zveza.

Binkoštnike sestavlja čez 700 različnih krščanskih skupnosti in številne neodvisne občine brez osrednje oblasti. Večina jih je povezanih s Svetovnim binkoštnim združenjem. Z 280 milijoni klasičnih binkoštnikov po vsem svetu gibanje raste v mnogih delih sveta, zlasti na Kitajskem, v Južni Koreji, v državah globalnega Juga in Tretjega sveta.^{[13][14][15][16][17]}.

Od Drugega vatikanskega koncila dalje binkoštno miselnost vse bolj sprejemajo tudi drugi kristjani; prepričanje o potrebnosti krščenja s Svetim Duhom in o prejemanju njegovih duhovnih darovih pa so sprejeli tudi nebinkoštni kristjani v protestantskih skupnostih, kakor tudi v Katoliški Cerkvi prek svoje pripadnosti karizmatičnemu gibanju. Binkoštno in karizmatično krščanstvo po vsem svetu šteje več kot 650 milijonov pripadnikov.^[18]

Binkoštništvo velja torej za najhitreje rastoče versko gibanje v današnjem svetu.^{[19] [20]}

Razlike med katoliškim in protestantskim učenjem

PRIMERJAVA:	Rimskokatoliška Cerkev	Protestantizem[21]
Evharistija ali Gospodova večerja	Pri sveti maši se pri spremenjenju kruh in vino resnično spremenita v telo in kri Jezusa Kristusa (»transubstanciacija«). Jezus Kristus je skrivnostno prisoten.	Simbolično Bogoslužje. Zgolj kot spomin na zadnjo večerjo. Kristusovo telo in kri sta prisotna samo simbolično in v duhovnem smislu.
Duhovništvo	Službeno duhovništvo lahko prejme le moški z duhovniškim posvečenjem, ki ga podeli škof kot naslednik apostolov, katerim je Jezus naročil, naj mašujejo: "To delajte v moj spomin!" (Lk 22,14-20). Duhovnik je srednik med Bogom in ljudmi. Po Jezusovem priporočilu in zgledu se duhovniki in nekateri verniki ne poročijo (Mt 19,21). Splošno duhovništvo imajo vsi verniki po krstu	Ne obstaja posvečenje, ampak le izvolitev ali imenovanje. Vsi verniki imajo (splošno) duhovništvo, tudi ženske (v duhovnem smislu) in lahko vodijo bogoslužje. Večina protestantov za duhovništvo ne zahteva celibata. Tudi anglikanci so se odločili za imenovanje in posvečevanje škofinj, kar bo nova ovira na poti k zedinjenju s Katoliško Cerkvijo, kjer so lahko škofje in duhovniki le moški.[22]
Krst	Človek s krstom umrje grehu, se posveti Bogu[23] in postane deležen splošnega duhovništva (Raz 1,6)[24]. Krst se podeljuje po rojstvu otroka, ali v poznejši dobi po spreobrnjenju, ko se prerodi za deležnost pri Božjem življenju (Rim 6,4).	Pri tradicionalnih protestantih krščujejo tudi otroke. Novejša gibanja pa kasneje v življenju, ko je oseba duhovno zrela, tj. "prerojena in navdahnjena s Svetim Duhom".
Sveto pismo	Razlaga Svetega pisma je podrejena sodbi Katoliške Cerkve, ki opravlja od Boga naloženo poslanstvo[25][26]. Sveto pismo, ustno izročilo in cerkveno učiteljstvo so med seboj povezani tako, da lahko učinkovito prispevajo k zveličanju duš.[27] Med redno učiteljstvo spada zlasti učenje koncilov, papežev in cerkvenih učiteljev.	Protestantizem ne priznava višje avtoritete, ki bi razlagala sveto pismo, ampak se drži načela "samo sveto pismo" ("sola scriptura"). Samo Sveto pismo je vodnik in končni razsodnik v zadevah krščanske vere in prakse; dopuščajo se pa različne razlage, ki porajajo nova gibanja in skupnosti.
Opravičenje	Jezus je pooblastil apostole in njihove naslednike, da odpuščajo grehe (Jn 20,23), kar se doseže s kesanjem, priznanjem velikih grehov pred spovednikom in zadoščevanjem. To pa ni le odpuščanje grehov, ampak hkrati posvečenje.[28][29]	Na splošno v protestantizmu ne obstaja spoved. Uporablja se molitev usmerjena neposredno k Bogu Očetu ali Jezusu, brez posrednikov (Marije, angelov ali svetnikov)
Molitev	K Bogu; posredno tudi prek priprošnje Marije, angelov ali svetnikov.	Molitev je naslovljena zgolj na Boga Očeta ali Jezusa Kristusa, ne pa na svetnike: "Samo eden je srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1 Tim 2,5:)
Marija	Marija je bila vedno devica.[30] Dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju je razglasil 1854 papež Pij IX. glede na stalno verovanje Cerkve, pa tudi glede na angelov pozdrav v svetem pismu: "Zdrava, milosti polna!" (Lk 1,28) Jezusovo mater Marijo je treba častiti (Lk 1,48) in jo klicati na pomoč za posredovanje pri Bogu.	Samo zaupanje v Jezusa kot Gospoda in Odrešenika, ki pravi: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) Devica Marija je lahko zgled v veri. Njeno večno devištvo in brezmadežnost sta zanikani. Samo Kristus je bil brez greha in je mogel reči: "Kdo mi more dokazati greh?" (Jn 8,46). Ostali nosimo izvirni greh že posredno, po Adamu in Evi.
Svetniki	Molitev s pomočjo in posredovanjem svetnikov je usmerjena k Bogu; češčenje podob pa se ne nanaša na snov, ampak na osebe, ki jih predstavljajo.[31][32]	Svetniki niso pomembni. Vernik se obrača v molitvi brez posrednikov (svetnikov, angelov ali Marije) k Bogu Očetu ali Jezusu Kristusu. Svetniki so zgolj vzor k čistemu življenju. Sveto pismo omenja svetnike kot kristjane, ki so prerojeni in spreobrnjeni po Svetem Duhu.
Kipi in podobe	Kipi in podobe Jezusa, Marije in svetnikov rabijo kot pripomoček za molitev, ter jih navadno nahajamo v katoliških bogoslužnih prostorih, po kapelicah ali domovih. Bog ne nasprotuje izdelovanju podob in kipov, saj je sam zapovedal napraviti Mojzesu kačin kip in je pogled nanj ozdravljal (4 Mz 21,4-9), v templju pa naslikati angele. Prepoveduje pa malikovanje (poganskih) božanstev.	Nekateri protestanti še danes menijo, da je prisotnost kipov v svetih prostorih neka oblika malikovanja - kršitev božje zapovedi: "Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi!" (2Mz 20, 5). Drugi protestanti pa uporabljajo danes tudi Marijino podobo (Taizejsko gibanje) ali podobo Zadnje večerje (evangeličani).
Nezmotljivost	Jezus jamči nezmotljivost apostolom in škofom povezanim s papežem: "Karkoli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih..." (Mt 18,18). Nezmotljiva je Cerkev v edinosti s papežem; nezmotljiv je tudi papež sam, kadar kot vrhovni pastir krščanstva slovesno ("ex cathedra") razglaša verski ali moralni nauk. (Mt 16, 18.19)[33][34]; to pa se je zgodilo le dvakrat v zgodovini[35].	Protestantje zavračajo papeško nezmotljivost in učijo, da je edini nezmotljivi Bog; vir poučevanja pa najdemo v Svetem pismu, ki ga lahko vsak vernik po svoje razlaga, saj ne obstaja uradno in hierarhično vrhovno učiteljstvo in vodstvo, ki bi določalo, katera razlaga je prava; ker pa so vse protestantske skupnosti samostojne, ne bi bila kakršnakoli odločitev obvezna.
Zakramenti	Obstaja 7 zakramentov, ki so vidna znamenja nevidne milosti. Zakramenti mrtvih so krst, spoved in sveto maziljenje - podeljujejo posvečujočo milost; pri prejemanju zakramentov živih pa kristjan že mora biti v milosti. Zakramenti milost Božjo vsebujejo in jo podeljujejo tistim, ki jih vredno prejemajo."[36][37]	Zgolj kot simboli milosti obstajajo trije zakramenti: krst, obhajilo in sveti zakon. Obstaja sicer tudi konfirmacija, ampak ne kot zakrament v smislu katoliške birme, ampak bolj kot uvajanje v odraslost.
Vice	Grehi imajo za posledico kazni, ki jih je treba prebiti ali na tem svetu, ali pa v prihodnjem v ognju in mukah.[38][39] Duša, ki mora s časnimi kaznimi zadoščevati za grehe, pride v kraj očiščevanja (1 Kor 3,15). Verniki morejo dušam v vicah pomagati z molitvijo in dobrimi deli (2 Mkb 12,43).[40]	Protestantizem ne priznava vic. Kristusova smrt na križu in njegovo vstajenje je dovolj za plačilo kazni in v zadoščenje za vse naše grehe in na ta način po smrti pokojnik oziroma njegova duša pride brez očiščevanja takoj ali v nebesa ali v pekel.
Cerkev kot ustanova	Cerkev je v Kristusu luč narodov, znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom ter za edinost vsega človeškega rodu [41]. Je ena, sveta, katoliška in apostolska; Jezus jo je zaupal Petru (Jn 21,17) in apostolom, da jo razširjajo in vodijo (Mt 28,18s)[42][43]	Po navadi demokratična in avtonomna - razlikovati je treba med vidno in nevidno cerkvijo. Prav tako ima lahko vsaka cerkev (kot enota) delno hierarhijo, ki je lahko podobna katoliški (kot opisano v nekaterih Pavlovih pismih), pri čemer se imenovanja lahko razlikujejo. Ne glede na navidezno hierarhijo je na vrhu vedno Kristus. »Skrivnost sedmih zvezd, ki si jih videl v moji desnici, in sedmih zlatih svečnikov pa je v tem: sedem zvezd so angeli sedmih Cerkvá, sedem svečnikov pa sedem Cerkvá.« (Raz 1, 20)
Apostolsko nasledstvo	Kakor je Kristusa poslal Oče, tako je tudi on poslal apostole, "da se zida Kristusovo telo" (Ef 4,12), ki je Cerkev. Rimski škof ima vrhovno oblast in prvenstvo pri skrbi za duše. Tudi škofje kot pastirji duš nadaljujejo delo Kristusa, večnega Pastirja[44]. Ta oblast se prenaša s polaganjem rok in molitvijo na škofe in duhovnike. Ta Kristusova Cerkev obstaja v Katoliški Cerkvi, katero vodijo Petrov naslednik in škofje ki so v občestvu z njim.[45] Škofje so nasledniki apostolov; rimski papež pa je naslednik svetega Petra, ki mu je Jezus dal oblast razvezovanja in zavezovanja ter vrhovno oblast z besedami: »Ti si Peter (Skala) in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev.« (Mt 16,18), ter: "Pasi moje ovce!" (Jn 21,15-17).	Protestanti zanikajo verovanje, da je papež naslednik apostola Petra, kot neutemeljeno trditev. Zavračajo tudi katoliško cerkveno razlago Svetega pisma in trditev, da je le Katoliška Cerkev zveličavna. Ne povedo pa določno, katera naj bi to bila. Izraz katoliška (gr. katholikos), ki pomeni splošna, celostna, vsepovsod prisotna, vesoljna - razlagajo v duhovnem pomenu in ga ne nanašajo samo na Rimskokatoliško Cerkev. Vesoljnost se odraža v odprtosti za vse in prizadevanju za enake vrednote, kot so zapisane v evangeliju. Pomembno pa je poudariti kontinuiteto poučevanja apostolov, ne pa neposrednega nasledstva. Protestantizem nima najvišjega telesa, ki bi ga predstavljalo, ampak se sestoji od popolnoma samostojnih bolj ali manj povezanih skupnosti.
Medsebojni odnosi	Poudarjati je treba, kar nas združuje in ne tisto, kar nas ločuje; odpraviti žaljive besede do ločenih bratov; voditi je treba dialog, da se bolje med seboj spoznajo in sodelujejo pri nalogah za skupni blagor.[46] Pravega ekumenizma pa ni brez notranjega spreobrnjenja [47].	Kristjani bi morali začeti spreobrnjenje pri sebi; niso namreč vsi dosledni, ker jim manjka osebna vera: bliže ko bomo Kristusu, bliže si bomo med seboj in krščanski edinosti. Kako bo ta edinost izgledala, bo uredil Sveti Duh.
Ekumenizem	Drugi vatikanski koncil v "Odloku o ekumenizmu" Unitatis redintegratio ne le dovoljuje, ampak celo priporoča sodelovanje med različnimi krščanskimi skupnostmi. Razdeljenost med kristjani namreč nasprotuje Kristusovi volji (1 Kor 1,13), je svetu v pohujšanje in ovira oznanjevanje evangelija[48].	Jezus je v svoji velikoduhovniški molitvi molil: "Da bi bili vsi (kristjani) eno!" (Jn 17,20-26). Zato je pot ekumenskega gibanja sodelovanje kristjanov in njihova medsebojna povezanost na krajevni in svetovni ravni. Ekumensko gibanje se je začelo med protestanti na začetku 20. stoletja. Vodilna misel poudarja, da so katoličani in drugi kristjani po krstu med seboj bratje in sestre v Kristusu, ki lahko sodelujejo pri mnogih skupnih načrtih. Obstajajo pa vzporedno še naprej drug poleg drugega in je edinost oziroma enotnost mišljena pravzaprav v duhovnem smislu.
Doseganje odrešenja	Za zveličanje ni zadosti le vera, ampak so potrebna tudi dobra dela, kajti "vera brez del je mrtva" (Jkb 2, 14-26). Katolištvo zagovarja, da ne moremo biti odrešeni samo po veri, pač pa potrebujemo tudi (dobra) dela, pri čemer človeka krepijo poleg molitve zakramenti in maša.	Protestantizem uči, da zveličanja ne dosegamo po svojih dobrih delih, ampak da smo odrešeni iz Božje milosti po veri, kot uči apostol Pavel: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8-9).

Značilnosti protestantizma

Protestantizem je ena izmed treh glavnih usmeritev v krščanstvu, izoblikovana v skladu z načeli verske reformacije 16. st. Ime je dobil po protestu za reforme zavzemajočih se članov državnega zbora v Speyerju v Nemčiji 1529 zoper sklepe katoliške večine. Za protestante je Sveto pismo edino merilo prave vere; glede na temeljno poročilo evangelija so ljudje od Boga sprejeti, opravičeni in odrešeni le po božji ljubezni, milosti, ki se je udejanila v božjem učlovečenju v Jezusu Kristusu, njegovi smrti in vstajenju.

Za odrešenost človeka je odločila njegova osebna, notranja vera. Vero in hvaležnost za božjo milost človek izraža z zakramenti in drugimi dobrimi deli. Cerkev je skupnost vernikov; njena naloga in s tem naloga vseh vernikov je, da z besedo in zakramenti oznanjajo božjo besedo ter izpričujejo svojo vero, hvaležnost in božjo slavo. Protestantske skupnosti niso hierarhične ustanove škofov in duhovnikov, ker nimajo in niti ne priznavajo apostolskega nasledstva, kot ga imata katolištvo in pravoslavje ^[49].

Med verniki ni bistvenih razlik; duhovniška služba pripada vsem; tiste, ki so deležni določene izobrazbe, pa za posamezne službe skupnost voli ali pa imenuje. V protestantizmu obstajata pravzaprav le dva zakramenta: krst in obhajilo, ki jima smemo pridružiti še sklepanje zakonske zveze. Stare protestantske skupnosti sicer ne poznajo celibata in redovništva; v novejšem času pa nastajajo tudi tovrstna gibanja. Ne le moški, ampak tudi ženske lahko opravljajo duhovno službo; obrednost in zunanjost sta preprosti, kajti prednost pred obredi - ki so v središču katoliškega in pravoslavnega bogoslužja - ima v protestantizmu živa in pisana beseda Svetega pisma.

Protestantske Cerkve na splošno posvetne oblasti ne želijo dopolnjevati ali z njo tekmovati, ampak z njo sodelujejo in se ji podrejajo. Poseben primer je anglikanska cerkev, kjer je državni poglavar Henrik VIII. pretrgal povezanost s papeštvom, od koder ni dobil dovoljenja za drugi zakon - medtem ko je bila njegova prva žena, s katero se je veljavno cerkveno poročil, še živa. Iz kljubovanja je samega sebe razglasil tudi za vrhovnega cerkvenega poglavarja anglikancev, kar je ostalov v veljavi vse do danes; kljub temu je ta krščanska skupnost ohranila največ katoliških prvin. Poleg njih obstaja danes veliko različnih protestantskih skupnosti, ki so vse do danes nastajale po Lutrovem načelu, da vsak vernik lahko razlaga po svoje sveto pismo, ker ga vodi Sveti Duh, medtem ko v katolištvu o pravilni razlagi odloča cerkveno učiteljstvo. K protestantom v širšem pomenu prištevajo tudi valdence v Italiji in husitsko cerkev na Češkem.

Ta razdrobljenost pa ovira sodelovanje, ki ga v novejšem času spodbuja ekumensko gibanje; nagovarja namreč krščanske skupnosti in Cerkve, da se med seboj povezujejo, sodelujejo in nastopajo s skupnimi načrti.^[50] Vse krščanske Cerkve kljub nepopolnosti njihovih članov vendarle utelešajo isto nevidno Cerkev, ki je Kristusovo skrivnostno telo.^[51][52] Protestantske skupnosti so povezane v Svetovno luteransko zvezo, Zvezo reformiranih cerkev itd. Vse pa sodelujejo skupaj s pravoslavnimi cerkvami v Ekumenskem svetu cerkva - kjer je Katoliška Cerkev samo kot opazovalka, nastalem ravno na njihovo, tj. pravoslavno pobudo.

Protestantstvo poudarja osebno vero in svobode vesti, kar spodbuja sodobno zavest v smislu večje osebne svobode in človekovih pravic, pa tudi k zavedanju večje osebne odgovornosti; večja demokratizacija v teh verskih skupnostih je posredno vplivala tudi na večjo demokratizacijo v družbi. Široko prevajanje in branje Svetega pisma v ljudskem jeziku je odpravljalo prejšnjo prevlado latinščine in krščanskega univerzalizma; poudarjalo pa je - skupaj s širjenjem liberalnih filozofskih tokov - oblikovanje državnega nacionalizma z vsemi pozitivnimi in še bolj z negativnimi posledicami v najnovejšem zgodovinskem obdobju človeštva.^[53][54]

Protestantizem na Slovenskem

V slovenski zgodovini in spodobnosti je protestantizem navzoč na več načinov. Najbolj razširjen in neposredno vpliven je bil v času reformacije v 16. stoletju, ko je prevladoval med plemstvom in v mestih, ponekod pa se je močno razširil tudi med kmečkim prebivalstvom. Uveljavilo se je luteranstvo, čeprav so bili v začetku opazni tudi vplivi švicarske reformacije; opazna je bila tudi razširjenost prekrščevalstva. Zaradi protestantskih načel, verske in domoljubne vneme protestantov se je razvil slovenski knjižni jezik, začelo in prvič razmahnilo se je slovensko slovstvo in šolstvo, odprta je bila prva javna knjižnica. Vse to je omogočilo in usmerilo razvoj slovencev v moderen narod. V tem smislu je simboličen že Trubarjev govor »Vsem slouencom« v Cathechismusu, prvi slovenski tiskani knjigi; posebnega pomena je tudi Cerkovna ordninga, cerkveni red, namenjen slovenski Cerkvi ne glede na tedanje meje.

V času protireformacije je bil protestantizem na Slovenskem zatrt; zaradi grožnje z izselitvijo so se protestanti večinoma vrnili v katoliško cerkev, manjši del pa se je izselil v Nemčijo. Vzdržali so le v Prekmurju in prikrito v 2 vaseh na Koroškem. Protestantske knjige so protireformatorji sežgali, razen Dalmatinove Biblije, ki so jo nekaj časa še smeli uporabljati katoliški duhovniki. Porušene so bile protestantske cerkve in razdejana protestantska pokopališča^{[navedi vir]}. Ohranilo se je le nekaj plemiških nagrobnikov in grajskih kapel (Turjak).

Institucionalno je protestantizem na slovenskem zakoreninjen od druge polovice 16. stol., v Evangeličanski cerkvi augsburške veroizpovedi, ki šteje zdaj okoli 20 000 članov. Po nasilnem zatrtju protestantske organizacije v avstrijskih deželah ob koncu 16. stol. so organizirano cerkveno življenje s skrajnimi prizadevanji ohranjali le Slovenci in Madžari v Prekmurju, ki je spadalo pod Ogrsko, kjer so si protestanti izbojevali več pravic. Tudi tu je imel protestantizem velik jezikovni in kulturni vpliv. Položaj protestantov, ki so ostali, je uredil tolerančni patent Jožefa II. (1781). V 19. stol. je bila obnovljena evangelistična organizacija v Ljubljani, Celju, Mariboru in Šentilju v Slovenskih goricah, ki je vključevala nemško govoreče prebivalce. Prenehala je obstajati z izselitvijo nemško ali avstrijsko opredeljenih prebivalcev 1945.

V 19. in 20. stoletju so začele prihajati na slovensko nove verske spodbude iz drugih protestantskih dežel. Britanska in Niozemska biblijska družba je širila nove prevode in izdaje Biblije. Nekateri izseljenci, ki so se vrnili iz ZDA, zdomci iz Nemčije in posamezni misijonarji so prinesli nauke drugih protestantskih cerkev ali skupnosti; baptisti - binkoštniki.

Protestantizem je na Slovenskem pustil sledi v književnosti; vplival pa je tudi posredno, saj je spodbudil versko delovanje katoliške Cerkve. Tudi prvi mariborski škof Slomšek je 1862 pozitivno ocenil protestantovska prizadevanja za slovenski jezik.

Prispevek slovenskih protestantov

1. - delovati je začela prva tiskarna
2. - izdelana prva tiskana slovenska knjiga
3. - slovenski jezik je postal knjižni jezik
4. - prvič so bili prebivalci slovenskih dežel poimenovani z lastnim imenom Slovenci
5. - prvi slovenski črkopis in pravopis

Pomembni protestanti v Sloveniji

• Primož Trubar (1508–1568), avtor Abecednika in Katekizma prve slovenske knjige, 1550
• Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589), prvi prevajalec celotnega Svetega pisma v slovenščino (izšlo 1584)
• Adam Bohorič (ok. 1524–1601/02), avtor prve slovenske slovnice Arcticae horulae succisivae (sicer napisana še v latinščini, izšla 1584) in črkopisa bohoričice
• Sebastijan Krelj (1538–1567), slovenski pisatelj, pesnik in slovničar/ napisal je Otročjo biblijo in Postilo slovensko

Protestantske cerkve v Sloveniji

• Binkoštna cerkev v Sloveniji
• Binkoštna evangelijska cerkev - severovzhodno okrožje Arhivirano 2011-05-14 na Wayback Machine.
• Binkoštna cerkev Ljubljana Arhivirano 2011-02-07 na Wayback Machine.
• Binkoštna cerkev Ljubljana Arhivirano 2011-02-07 na Wayback Machine.
• Evangelijska cerkev Kranj Arhivirano 2013-08-21 na Wayback Machine.
• Evangelijska cerkev Koper
• Evangelijska cerkev Novo Mesto
• Evangelijska krščanska cerkev Ljubljana
• Evengeličanska Cerkev v republiki Sloveniji
• Krščanska Adventistična cerkev v Sloveniji
• Krščanska Baptistična cerkev Celje Arhivirano 2013-10-21 na Wayback Machine.
• Krščanska Baptistična cerkev Ljubljana
• Krščanska cerkev Kalvarija - Celje Arhivirano 2010-09-06 na Wayback Machine.
• Krščanski center Šentjur pri Celju
  

Glej tudi

• Starokatoliška Cerkev
• Anglikanizem
• Karizmatiki
• Ekumensko gibanje