Sindrom akutne dihalne stiske
ARDS / From Wikipedia, the free encyclopedia
Sindrom akutne dihalne stiske (ARDS, angl. Acute Respiratory Distress Syndrome) je fulminantni pljučni intersticijski in alveolarni edem (nakopičenje tekočine) pri težko obolelih, poškodovancih ali operirancih, ki se navadno razvije v nekaj dneh po začetni poškodbi.[1] SImptomi zajemajo oteženo in hitro dihanje ter pomodrelost kože.[2] Pri bolnikih, ki preživijo sindrom akutne dihalne stiske, je kakovost njihovega nadaljnjega življenja pogosto zmanjšana.[3]
Sindrom akutne dihalne stiske | |
---|---|
Sopomenke | sindrom dihalne stiske pri odraslem, nekardiogeni pljučni edem, šokovna pljuča[1] |
Rentgenski posnetek prsnega koša pri bolniku s hudim sindromom akutne dihalne stiske z vidnimi »mlečnosteklenimi predeli« na obeh pljučnih krilih. | |
Specialnost | intenzivna medicina |
Simptomi | oteženo dihanje, hitro dihanje, pomodrelost kože[2] |
Običajni začetek | v roku enega tedna[2] |
Diagnostični postopki | razmerje PaO2/FiO2 manj kot 300 mm Hg[2] |
Diferencialne diagnoze | srčno popuščanje[2] |
Zdravljenje | mehansko predihavanje, ECMO[2] |
Prognoza | 35- do 50-% tveganje za smrt[2] |
Pogostost | 3 milijoni primerov na leto[2] |
Med vzroke spadajo na primer sepsa, vnetje trebušne slinavke, večja poškodba, pljučnica (vključno s pljučnico zaradi covida-19) in pljučnico zaradi aspiracije).[2] Do dihalne stiske pride zaradi razširjene poškodbe celic v pljučnih mešičkih, motenj v delovanju pljučnega surfaktanta, aktivacije imunskega sistema ter motenega uravnavanja strjevanja krvi.[4] Posledično pride do motene izmenjave kisika in ogljikovega dioksida v pljučih.[2] Diagnoza temelji na določitvi razmerja parcialega tlaka kisika v arterijah in frakcije inspiriranega kisika (razmerje PaO2/FiO2), ki je manjše od 300 mm Hg kljub pozitivnemu tlaku v dihalnih poteh pri koncu izdiha (PEEP) več kot 5 cm H2O.[2] Izključiti je treba srčno obolenje kot vzrok pljučnega edema.[3]
Primarno se sindrom akutne dihalne stiske zdravi z umetnim predihavanjem bolnika ter zdravljenjem bolezni oziroma stanja, ki je povzročilo akutno dihalno stisko.[2] Ventilation strategies include using low volumes and low pressuresPri predihavanju se uporabljajo majhne prostornine in nizki tlaki.[2] Če se oksigenacija krvi ne popravi v dovoljšnji meri, je lahko potrebno obračanje bolnika na trebuh in uporaba nevromuskularnih blokatorjev.[2] Če tako zdravljenje ni uspešno, lahko pride v poštev zunajtelesna membranska oksigenacija (ECMO).[2] Sindrom akutne dihalne stiske je povezan s 35- do 50- odstotno smrtnostjo.[2]
V svetovnem merilu sindrom akutne dihalne stiske prizadene okoli 3 milijone bolnikov.[2] Bolezen so prvič opisali leta 1967.[2] Mestoma se uporablja izraz sindrom dihalne stiske pri odraslem[1], za razločevanje od sindroma dihalne stiske pri novorojenčku, vendar velja, da je strokovno izraz akutni sindrom dihalne stiske ustreznejši, kajti pojavi se lahko pri bolnikih v katerikoli starosti.[5]