Sveti Lovrenc
eden izmed sedmih diakonov rimske Cerkve, mučenec in svetnik (225–258) / From Wikipedia, the free encyclopedia
Sveti Lovrenc, tudi Lovrenc Rimski (latinsko Laurentius, pomeni »lovorov venec«) (živel približno 225–258), je bil eden izmed sedmih diakonov rimske Cerkve, ki je služil papežu Sikstu II. in je bil mučen med vladavino rimskega cesarja Valerijana. Čeprav mlad, je užival papeževo zaupanje in zasedel odgovoren položaj kot upravitelj cerkvenega premoženja, skrbel pa je tudi za darovanje ubogim. Za časa vladanja cesarja Valerijana (od leta 253 do leta 260) so papeža kot kristjana zaprli in ubili. Lovrenc naj bi kot zvest služabnik hotel umreti skupaj z njim, a mu je papež naročil, naj denar iz zakladnice razdeli revežem, saj naj bi že čez nekaj dni sam doživel enako usodo. Rimski načelnik Hipolit je od Lovrenca zahteval zaklade Cerkve, ta pa je predenj pripeljal ubožne, vdove in sirote in jih predstavil kot večje zaklade cerkve, kot naj bi jih imel Hipolitov cesar. Razjarjeni Hipolit ga je ukazal mučiti in živega speči na ražnju.
Sveti Lovrenc | |
---|---|
Rojstvo | 31. december 225 Osca[d], Tarakonska Hispanija, Rimsko cesarstvo |
Smrt | 10. avgust 258 (32 let) Rim, Rimsko cesarstvo[1] |