Toskanski slog
From Wikipedia, the free encyclopedia
Toskanski slog / red (latinsko Ordo Tuscanicus ali Ordo Tuscanus, s pomenom etruščanski red) je eden izmed dveh klasičnih slogov / redov, ki so jih razvili Rimljani, drugi pa je kompozitni slog. Nanj je vplival dorski slog, vendar s stebri, ki nimajo volute in enostavnejšo entablaturo (ogredje) brez triglifov ali gut (kapljic). Medtem ko so bili razmeroma preprosti stebri z okroglimi kapiteli že od vsaj etruščanske arhitekture del ljudske arhitekture Italije in večjega dela Evrope, Rimljani tega sloga niso šteli za izrazit arhitekturni slog (na primer rimski arhitekt Vitruvij ga ni vključeval poleg opisov grških dorskih, jonskih in korintskih redov). Razvrstitev kot ločen formalni slog je prvič omenjena v Seviljskih Etimologijah in izpopolnjena med italijansko renesanso.[1]
Sebastiano Serlio je v svoji četrti knjigi Regole generali di architettura sopra le cinque maniere manire de gli edifici (1537) opisal pet redov, vključno s 'toskanskim', »najbolj masivnim in najmanj okrašenim«. Čeprav je Giovanni Giocondo poskušal prvo ilustracijo toskanskega kapitela v svoji tiskani izdaji Vitruvija (1511), je kapitel prikazal obogaten z jajčevnikom, ki je pripadal jonskemu. »Najbolj rustikalen« toskanski red Serlija je pozneje skrbno razmejil Andrea Palladio.
Toskanski red je po svoji preprostosti videti podoben dorskemu, vendar v svojih splošnih razmerjih, medsebojnem povezovanju in enostavnejših ogredjih sledi razmerjem jonskega. Ta masiven slog se je štela za najprimernejšo v vojaški arhitekturi ter v dokih in skladiščih, ko so jih dostojno arhitekturno obravnavali. Serliu se je zdel »primeren za utrjene kraje, kot so mestna vrata, trdnjave, gradovi, zakladnice ali tam, kjer se hranijo topništvo in strelivo, zapore, morska pristanišča in druge podobne strukture, ki se uporabljajo v vojni«.