Unescova svetovna dediščina
From Wikipedia, the free encyclopedia
Unescova svetovna dediščina zajema območja, objekte in nesnovno dediščino, ki so pod zaščito organizacije UNESCO. Najstarejši seznam zajema nepremično kulturno ali naravno dediščino. Dopolnjujejo ga vse od leta 1978. Na prvem seznamu je bilo 12 območij. Unescov seznam svetovne dediščine je leta 2008 štel 878 krajev, pri čemer jih je 679 kulturnih spomenikov, 174 naravnih, 25 pa mešanih v 145 državah.
Leta 2013 je bilo na Unescovem seznamu skupno 981 znamenitosti kulturne ali naravne dediščine: 759 kulturnih, 193 naravnih in 29 mešanih; nahajala so se v 160 državah.[1][2] Med vsemi državami je največ znamenitosti v Italiji in na Kitajskem (55 znamenitosti), sledita Španija (48) in Nemčija (46), korak za njimi je Francija (45).
Leta 2020, 75 let po ustanovitvi organizacije UNESCO, je na seznamu že 1121 lokacij, od tega 869 kulturnih in 39 mešanih. Leta 20200 pa ima 1154 lokacij v 167 državah, od tega 43 čezmejnih.[3]
Znamenitosti na predlog posameznih držav ali skupnih nominacijah več držav po številnih strokovnih preverjanjih, posebej strokovne organizacije ICOMOS, obravnava mednarodni Svetovni program dediščine (World Heritage Programme) pod upravo Odbora za svetovno dediščino (World Heritage Committee). Odbor zastopa 21 držav, ki jih za 4-letni mandat izvoli generalna skupščina.
Unescov program izbira, imenuje in usmerja ohranjanje znamenitosti izjemnega kulturnega ali naravnega pomena za človeštvo. Pod določenimi pogoji lahko te znamenitosti pridobijo finančna sredstva iz Fonda svetovnih znamenitosti (World Heritage Fund). Program je bil ustanovljen s konvencijo o zaščiti in ohranitvi svetovne kulturne in naravne dediščine na Unescovi konferenci 16. novembra 1972. Odtlej je 185 držav ratificiralo konvencijo. Slovenija je bila, tedaj še v okviru Jugoslavije, med najbolj aktivnimi članicami že ob koncu sedemdesetih let.
Od leta 1986 so na seznam naravne dediščine vpisane Škocjanske jame. Sledila je leta 2011 skupna evropska nominacija, znotraj katere so kolišča na Ljubljanskem barju, od leta 2012 pa še rudnik živega srebra Idrija, skupaj z Almadenom v Španiji.[4] Slovenija ima, z drugimi gozdnatimi državami Evrope, sprejeto še nominacijo bukovih gozdov, ki ležijo na južni strani države: Krokar in Snežnik Ždrocle. Že dlje časa si za vpis prizadeva tudi Bolnišnica Franja, v pripravi pa je tudi nominacija Krasa v sodelovanju z drugimi državami[5] in Plečnikove dediščine v Ljubljani.[6] Kar štiri območja Unescove svetovne dediščine v Sloveniji so glede na velikost države in število prebivalcev izredno veliko, bistveno več kot v sosednjih državah, razen na Hrvaškem.
Slovenija ima tudi 6 enot vpisanih na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. To so:
- Škofjeloški pasijon
- Obhodi kurentov
- Klekljanje čipk
- Umetnost suhozidne gradnje, znanja in tehnike (večnacionalna nominacija)
- Čebelarstvo in
- gojenje lipicancev (večnacionalna nominacija).