Velika Indija ali indijska kulturna sfera je območje, ki ga sestavljajo številne države in regije v južni in jugovzhodni Aziji, na katere je zgodovinsko vplivala indijska kultura, ki je sama nastala iz različnih različnih avtohtonih kultur teh regij. Zlasti vpliv jugovzhodne Azije na zgodnjo Indijo je trajno vplival na oblikovanje hinduizma in indijske mitologije. Sam hinduizem se je oblikoval iz različnih različnih ljudskih religij, ki so se združile v vedskem obdobju in naslednjih obdobjih.[5] Izraz Velika Indija kot sklicevanje na indijsko kulturno sfero je v dvajsetih letih dvajsetega stoletja popularizirala mreža bengalskih učenjakov. To je krovni izraz, ki zajema indijsko podcelino in okoliške države, ki so kulturno povezane prek raznolike kulturne linije. Te države so bile v različnih stopnjah spremenjene s sprejemanjem in vnašanjem kulturnih in institucionalnih elementov druga od druge. Od okoli leta 500 pred našim štetjem je vse večja kopenska in pomorska trgovina v Aziji povzročila dolgotrajno družbeno-ekonomsko in kulturno spodbujanje ter širjenje hindujskih in budističnih verovanj v kozmologijo regije, zlasti v jugovzhodni Aziji in na Šrilanki.[6] V Srednji Aziji je bil prenos idej pretežno verske narave. Širjenje islama je bistveno spremenilo potek zgodovine Velike Indije.[7]
Podatki na hitro Juhovzhodna Azija, Indijanizirana kraljestva ...
Indijska kulturna sferaVelika Indija |
---|
Indijski kulturni obseg temno oranžna: Indijska podcelina ( Bangladeš, Butan, Indija, Maldivi, Nepal, Pakistan in Šrilanka) svetlo oranžna: Jugovzhodna Azija kulturno povezana z Indijo, predvsem Brunej, Kambodža, Vzhodni Timor, Indonezija (posebej zahodna Nova Gvineja), Laos, Malezija, Mjanmar (Burma), Singapur, Južni Vietnam ( kraljestvo Champa) in Tajska rumeno: Regije z znatnim indijskim kulturnim vplivom, zlasti Filipini, Tibet, Junan in zgodovinski vzhodni Afghanistan[1][2] |
|
Indijanizirana kraljestva | Angkor, Borobodur, Butuan, Cebu, kraljestvo Champa, Chenla, Devaraja, Dvaravati, Funan, Tondo,Gangga Negara, Harihara, Kalingga, Kutai, Langkasuka, Majapahit, Pagan, Pan Pan, Singhasari, Srivijaya, Tarumanagara |
---|
Budizem | Kambodža, Laos, Malezija, Mjanmar, Filipini, Singapur, Tajska |
---|
Hinduizem | Kambodža, Laos, Indonezija, Mjanmar, Tajska |
---|
|
Budizem | Afghanistan, Bangladeš, Butan, Indija, Nepal, Pakistan, Šrilanka, Tibet |
---|
Hinduizem | Bangladeš, Butan, Indija, Nepal, Pakistan, Šrilanka |
---|
|
Prenos budizma po svilni poti | Kitajska, Japonska, Koreja, Mongolija, Vietnam |
---|
|
Budistično meništvo | Centrala Azija, Uzbekistan |
---|
Hinduistično meništvo | Rusija[3][4] |
---|
Indosfera · Hindujska besedila · Budistična besedila · Folklora Indije · Ramajana (Različica Ramajane) |
|
Zapri
Do zgodnjih stoletij našega štetja je večina kneževin jugovzhodne Azije učinkovito absorbirala odločilne vidike hindujske kulture, vere in uprave. Pojem božanskega kraljestva je bil uveden s konceptom Harihare, sanskrt in drugi indijski epigrafski sistemi so bili razglašeni za uradne, kot so sistemi južnoindijske dinastije Pallava in dinastije Chalukya.[8] Za ta indijanizirana kraljestva, izraz, ki ga je skoval George Cœdès v svojem delu Histoire ancienne des états hindouisés d'Extrême-Orient, so bila značilna presenetljiva odpornost, politična integriteta in upravna stabilnost.[10]
Na severu so bile indijske verske ideje asimilirane v kozmologijo himalajskih ljudstev, najgloblje v Tibetu in Butanu, ter se zlile z domorodnimi tradicijami. Budistično meništvo se je razširilo v Afganistan, Uzbekistan in druge dele Srednje Azije, budistična besedila in ideje pa so zlahka sprejeli na Kitajskem in Japonskem na vzhodu.[11] Na zahodu se je indijska kultura zbližala z Veliko Perzijo prek Hindukuša in gorovja Pamir.[12]
Mehta, Jaswant Lal (1979). Advanced Study in the History of Medieval India (v angleščini). Zv. I (1. izd.). Sterling Publishers. str. 31. OCLC 557595150. Modern Afghanistan was part of ancient India; the Afghans belonged to the pale of Indo-Aryan civilisation. In the eighty century, the country was known by two regional names—Kabul land Zabul. The northern part, called Kabul (or Kabulistan) was governed by a Buddhist dynasty. Its capital and the river on the banks of which it was situated, also bore the same name. Lalliya, a Brahmin minister of the last Buddhist ruler Lagaturman, deposed his master and laid the foundation of the Hindushahi dynasty in c. 865.
Chandra, Satish (2006). Medieval India: From Sultanat to the Mughals (v angleščini). Har-Anand Publications. str. 41. ISBN 9788124110669. Although Afghanistan was considered an integral part of India in antiquity, and was often called "Little India" even in medieval times, politically it had not been a part of India after the downfall of the Kushan empire, followed by the defeat of the Hindu Shahis by Mahmud Ghazni.
Reference
- Ali, Jason R.; Aitchison, Jonathan C. (2005), »Greater India«, Earth-Science Reviews, 72 (3–4): 169–188, Bibcode:2005ESRv...72..169A, doi:10.1016/j.earscirev.2005.07.005
- Azurara, Gomes Eannes de (1446), Chronica do Discobrimento e Conquista de Guiné (eds. Carreira and Pantarem, 1841), Paris
- Bayley, Susan (2004), »Imagining 'Greater India': French and Indian Visions of Colonialism in the Indic Mode«, Modern Asian Studies, 38 (3): 703–744, doi:10.1017/S0026749X04001246, S2CID 145353715
- Beazley, Raymond (december 1910), »Prince Henry of Portugal and the Progress of Exploration«, The Geographical Journal, 36 (6): 703–716, doi:10.2307/1776846, JSTOR 1776846
{{citation}}
: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
- Caverhill, John (1767), »Some Attempts to Ascertain the Utmost Extent of the Knowledge of the Ancients in the East Indies«, Philosophical Transactions, 57: 155–178, doi:10.1098/rstl.1767.0018, S2CID 186214598
- Coedes, George (1967), The Indianized States of Southeast Asia (PDF), Australian National University Press, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 6. marca 2019
- Coedès, George (1968), The Indianized States of South-East Asia, University of Hawaii Press, ISBN 978-0-8248-0368-1
- Guha-Thakurta, Tapati (1992), The making of a new 'Indian' art. Artists, aesthetics and nationalism in Bengal, c. 1850–1920, Cambridge, UK: Cambridge University Press
- Handy, E. S. Craighill (1930), »The Renaissance of East Indian Culture: Its Significance for the Pacific and the World«, Pacific Affairs, University of British Columbia, 3 (4): 362–369, doi:10.2307/2750560, JSTOR 2750560
- Keenleyside, T. A. (Summer 1982), »Nationalist Indian Attitudes Towards Asia: A Troublesome Legacy for Post-Independence Indian Foreign Policy«, Pacific Affairs, University of British Columbia, 55 (2): 210–230, doi:10.2307/2757594, JSTOR 2757594
- Majumdar, R. C., H. C. Raychaudhuri, and Kalikinkar Datta (1960), An Advanced History of India, London: Macmillan and Co., 1122 pages
- Narasimhaiah, C. D. (1986), »The cross-cultural dimensions of English in religion, politics and literature«, World Englishes, 5 (2–3): 221–230, doi:10.1111/j.1467-971X.1986.tb00728.x
- Thapar, Romila (1968), »Interpretations of Ancient Indian History«, History and Theory, Wesleyan University, 7 (3): 318–335, doi:10.2307/2504471, JSTOR 2504471
- Wheatley, Paul (november 1982), »Presidential Address: India Beyond the Ganges—Desultory Reflections on the Origins of Civilisation in Southeast Asia«, The Journal of Asian Studies, Association for Asian Studies, 42 (1): 13–28, doi:10.2307/2055365, JSTOR 2055365, S2CID 161697583
{{citation}}
: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)