Venčeslav IV. Češki
From Wikipedia, the free encyclopedia
Venčeslav IV. Češki (češko Václav IV.) , rimsko-nemški in češki kralj, * 26. februar 1361, Nürnberg, † 16. avgust 1419, Praga.
Venčeslav IV. | |
---|---|
češki kralj | |
Vladanje | 29. november 1378 – 16. avgust 1419 |
Kronanje | 15. junij 1363 Stolnica svetega Vida, Praga |
Predhodnik | Karel IV. |
Naslednik | Sigismund |
rimsko-nemški kralj | |
Vladanje | 10. junij 1376 – 20. avgust 1400 |
Kronanje | 6. julij 1376 katedrala v Aachnu |
Predhodnik | Karel IV. |
Naslednik | Rupreht |
volilni knez Brandenburga (skupaj z bratoma) | |
Vladanje | 2. oktober 1373 – 29. november 1378 |
Predhodnik | Oton V. Bavarski |
Naslednik | Sigismund |
vojvoda Luksemburga | |
Vladanje | 7. december 1383 – 1388 |
Predhodnik | Venčeslav I., vojvoda Luksemburga |
Naslednik | Jošt Moravski |
Rojstvo | 26. februar 1361[1] Nürnberg |
Smrt | 16. avgust 1419[1] (58 let) Nový hrad u Kunratic[d] |
Zakonec | Ivana Bavarska, hči Alberta I. Bavarskega; Zofija Bavarska, hči Ivana II. Bavarskega |
Rodbina | Luksemburžani |
Oče | Karel IV. |
Mati | Ana Švidniška |
Venčeslav je bil dobro izobražen a neodločen vladar, kateremu je oče že za časa svojega življenja organiziral kronanje za češkega in rimsko-nemškega kralja. Ker se je izogibal odločanju o težkih problemih, ni niti poskušal odpraviti cerkvenega razkola. Ker ni imel avtoritete, je bilo v njegovem času v cesarstvu še več medsebojnih spopadov med knezi in mestnimi zvezami, v katerih so si sprte strani same iskale pravico. Leta 1386 mu je sicer uspelo doseči pogodbo o deželnem miru, a po tem se deset let ni več pojavil v cesarstvu.
Tudi v svojem češkem kraljestvu je Venčeslav z vladarskimi odločitvami sejal razdor in obrnil proti sebi tako Cerkev kot visoko plemstvo. S prestola sta ga skušala zriniti bratranec Jošt in polbrat Sigismund. Stalno bojevanje med sorodniki in visokim plemstvom je uničevalo deželo in pripeljalo prebivalstvo v položaj, da je iskalo rešitve iz vsakodnevnih preizkušenj v novih verskih gibanjih in v idejah angleškega reformatorja Johna Wycliffa. Verski nemiri in preganjanje "krivovercev" so se povečali, ko je Jan Hus ostro obsodil odpustke protipapeža Janeza XXIII. Odkar je dala Cerkev na koncilu v Konstanci sežgati Husa na grmadi, nemirov ni bilo več mogoče zaustaviti, razširili so se v husitske vojne. Venčeslav je umrl ob njihovem začetku.