Karel IV. Luksemburški
From Wikipedia, the free encyclopedia
Karel IV., rimsko-nemški in češki kralj, cesar Svetega rimskega cesarstva, * 14. maj 1316, Praga, † 29. november 1378, Praga.
Karel IV. | |
---|---|
Češki kralj | |
Vladanje | 26. avgust 1346 - 29. november 1378 |
Kronanje | 2. september 1347, Praga |
Predhodnik | Ivan |
Naslednik | Vaclav IV. |
Rimsko-nemški kralj | |
Vladanje | 11. julij 1346 - 29. november 1378 |
Kronanje | 26. november 1346, Bonn |
Predhodnik | Ludvik IV. |
Naslednik | Vaclav IV. |
cesar Svetega rimskega cesarstva | |
Vladanje | 1355 - 29. november 1378 |
Kronanje | 5. april 1355, Rim |
Predhodnik | Ludvik IV. |
Naslednik | Sigismund |
Rojstvo | 14. maj 1316({{padleft:1316|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[1][2][…] ali 14. maj 1316({{padleft:1316|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:14|2|0}}) Praga[3][4][5] |
Smrt | 29. november 1378({{padleft:1378|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[1][2][…] (62 let) Praga[3][5] |
Pokop | |
Zakonec | Blanche de Valoijska Ana Pfalška Ana Świdniška Elizabeta Pomorjanska |
Potomci | Margareta Katarina Elizabeta Vaclav IV. Ana Sigismund Ivan Margareta |
Rodbina | Luksemburžani |
Oče | Ivan |
Mati | Elizabeta Přemysl (hči Vaclava II.) |
Religija | katoliška |
Karel je bil eden od najbolje izobraženih in diplomatsko spretnih vladarjev svojega časa. Več je dosegel z diplomacijo kot z vojno. Srednji Evropi je zagotovil obdobje miru. Pod njegovim vladanjem je postala Praga politični, ekonomski in kulturni center Svetega rimskega cesarstva.
Izkazal se je že petnajstleten, ko je nadomeščal očeta na osvojenih ozemljih v severni Italiji in potem kot upravitelj na Češkem. Izkoristil je spor med tedanjim kraljem-cesarjem Ludvikom IV. Wittelsbaškim in papežem ter s pomočjo papeža in starega strica Balduina (brata cesarja Henrika VII.) dosegel, da ga je del nemških volilnih knezov izvolil za nemškega protikralja. S smrtjo očeta in kmalu nato tudi aktualnega cesarja je postal češki in rimsko-nemški kralj. Kot češki kralj je uredil upravljanje države, spodbudil velike gradnje v Pragi in jo napravil za politični, ekonomski in kulturni center in končno tudi za prestolnico Svetega rimskega cesarstva. Kot cesar je izdal temeljni zakon cesarstva (Zlato bulo), ki je odtlej brez vmešavanja papeža urejal volitve rimsko-nemškega kralja. Dvakrat je potoval v Rim, kjer se je pustil kronati za cesarja Svetega rimskega cesarstva, vendar trajnega vpliva cesarstva v Italiji ni mogel uveljaviti. Spore v cesarstvu je urejal z osebno prisotnostjo, s karizmo in ugledom cesarskega položaja. Svoji dinastiji, ki jo je osvobodil odvisnosti od pariškega dvora, je pridobil Spodnjo Lužico in mejno grofijo Brandenburg. Za časa svojega življenja je dosegel kronanje sina Vaclava za rimsko-nemškega kralja. Napisal je avtobiografijo.