Vezikel
znotrajcelična ali zunajcelična struktura, ki jo sestavlja citosol ali druga tekočina, omejena z membrano iz lipidnega dvosloja / From Wikipedia, the free encyclopedia
Vezikel[1][2][3][4][5] ali mešiček[6][7] (ponekod tudi mehurček[8] in vezikula[6]) je izraz, ki se v celični biologiji uporablja za znotrajcelično ali zunajcelično strukturo, ki jo sestavlja citosol ali druga tekočina, omejena z membrano iz lipidnega dvosloja, čigar glavni gradniki so fosfolipidne molekule. Vezikli se tvorijo naravno (spontano) med potekom procesov eksocitoze (izločanja ali sekrecije snovi) in endocitoze (sprejemanja snovi), v laboratorijih pa jih je mogoče umetno pripraviti, pri čemer tovrstnim mešičkom pravimo liposomi. Kadar je vezikel obdan z membrano iz enojnega lipidnega dvosloja, se imenuje tudi unilamelarni vezikel, v nasprotnem primeru uporabljamo izraz multilamelarni vezikli. Ker tudi celično membrano gradi lipidni dvosloj, v katerega so vstavljene številne različne beljakovine, je med vezikli in membrano mogoče zlivanje, ki igra pomembno vlogo pri že omenjenih procesih, endocitozi in eksocitozi. Mešički se lahko zlijejo tudi z drugimi celičnimi organeli. Če se vezikel nahaja zunaj celice, mu pravimo zunajcelični vezikel.
Vezikli opravljajo mnoge različne naloge, za katere so še posebej primerni, ker omogočajo ločitev tekočine od citosola in oblikovanje lastnega mikrookolja, ki se lahko bistveno razlikuje od razmer, prisotnih v citoplazmi celice. Mešički so tesno povezani z biokemijskimi reakcijami celične presnove, transportom, nadzorom nad celičnim vzgonom[9] in shranjevanjem hranil ter encimov. Obenem lahko delujejo kot prostor za izvajanje kemijskih reakcij.
Leta 2013 so Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino dobili ameriški biokemik James Rothman, ameriški celični biolog Randy Schekman in nemško-ameriški biokemik Thomas Südhof, ki so se v svojih raziskavah posvetili zgradbi in vlogi celičnih veziklov, pri čemer so se ukvarjali predvsem s procesi v celicah kvasovk ter ljudi. Nepravilnosti v delovanju mešičkov naj bi imele pomembno vlogo pri razvoju Alzheimerjeve bolezni, sladkorne bolezni, nekaterih različicah epilepsije, določenih tipih raka in motnjah v delovanju imunskega sistema.[10][11]