From Wikipedia, the free encyclopedia
Rodbina Windischgrätz, tudi zu/von Windischgraetz, zu/von Windisch-Graetz ali zu/von Windisch-Grätz je bila ena najuglednejših plemiških rodbin habsburške monarhije. Na današnjem slovenskem ozemlju so imeli v lasti številna posestva in gradove. V 19. stoletju so bili poleg knezov Auerspergov in grofov Attemsov najpomembnejša plemiška rodbina na Slovenskem.
Windischgrätzi Windisch-Grätz | |
---|---|
Plemiški predikat | von/zu |
Država | Štajerska Kranjska |
Današnje območje | Italija Avstrija Češka |
Etimologija | Slovenj Gradec |
Ustanovljeno | pred 1400 |
Nazivi | knezi od 1804 oz. 1822 |
Člani | Alfred I. von Windisch-Graetz Alfred III. von Windisch-Graetz |
Veje | Sigmundova, Ruprehtova |
Po družinski tradiciji naj bi segal njihov začetek v 11. stoletje, dejansko pa se je priimek uveljavil v 13. stoletju po kraju Slovenj Gradec, ko se prvič omenjajo na Štajerskem, kamor naj bi prišli iz Zgornje Bavarske kot ministeriali Andeških.[1] V 14. stoletju so se iz Štajerske izselili in imeli posesti v nemških, čeških in ogrskih deželah. Nadaljnja zgodovina Windischgraetzev je tesno povezana s Habsburžani, ki so jim zaupali veliko pomembnih funkcij v notranjem in zunanjepolitičnem življenju cesarstva. Ugled in posest družine sta naglo rastla, sorodstveno so bili povezani s številnimi najuglednejšimi srednjeevropskimi rodbinami, iz vrst najvišjega plemstva, kot so Auerspergi, Breunerji, Esterhaziji, Herbersteini, Holland Brederooki, Lobkowitzi, Radziwilli, Salmi, Schwarzenbergi, v 19. stoletju in 20. stoletju pa so se s porokami zvezali celo z vladarskimi hišami Mecklenburg-Schwerina, Avstrije in Hessna.[1]
V 15. stoletju se je rodbina razdelila v dve liniji: Sigmundovo in Ruprehtovo. Obe sta bili leta 1551 povzdignjeni v baronski, 1557 (Sigmund) in 1558 (Rupreht) pa v grofovski stan.[1]
Iz Ruprehtove linije sta izšli dve knežji veji.
Alfred Kandid Ferdinand (*1787 †1862) je bil povzdignjen med kneze leta 1804. Njegova kneževina je obsegala grofiji Egloffs in Siggen na Švabskem.[1] Kot vojak se je naglo povzpel, leta 1833 bil že maršal v Pragi, od koder je junija 1848 začel zmagoviti vojni pohod proti revolucionarjem. Pri dušenju revolucije na Dunaju in na Madžarskem (skupaj s hrvaškim banom Jelačićem), so sodelovali tudi njegovi peteri sinovi (Alfred, Ludwig, Leopold Viktorin, August Josef, Josef Aloys). Zaradi tega in tudi zaradi siceršnje politične naravnanosti (lojalnosti do Habsburžanov) so feldmaršal Alfred in njegovi nasledniki (pripadal jim je dedni sedež v gosposki zbornici avstrijskega parlamenta) postali simbol konzervativnih sil v monarhiji.[2] Feldmaršalov vnuk, knez Alfred August (*1851 †1927) je bil med 1893–95 predsednik avstrijske cesarske vlade, t.i. koalicijskega ministrstva. Člani te veje so v drugi polovici 19. stoletja kupili od Attemsov posesti okoli Rogatca in dvorec Strmol.[1]
Weriand Alois (* 1790 † 1867), mlajši brat Alfreda Kandida Ferdinanda, je bil povišan v kneza leta 1822.[1] Po očetu Josephu Niklasu je podedoval posestva v Spodnji Avstriji, dve posestvi blizu Prage in gospostvo Senftenberg na Moravskem [3], ki pa jih je prodal in sredi 19. stol. nakupil na Slovenskem (Štajerskem in Kranjskem) posestva z gradovi vred, mdr.: grad Bizeljsko, grad Šteberk, Dvorec Hošperk (Haasberg), grad Konjice, Trebniški dvorec, Žičko kartuzijo [4] Predjamski grad, grad Logatec, grad Bogenšperk, grad Podsredo, dvorec Slatno, graščino v Oplotnici ipd. [1] [5]
Kmalu po povišanju v kneza se je Weriand Alois poročil s princeso Marie Eleonore Lobkowitz, v zakonu sta imela štiri sinove in hčerko.[6] V ozadju nakupov so bili nedvomno gospodarski interesi, povezani zlasti z gradnjo železnice do Trsta in možnostmi prodaje lesa. V njegovem času je dvorec Hošperk (Haasberg) dobil podobo lovskega dvorca [7], ki pa se je dokončno izoblikovala, ko je družinska posestva na Kranjskem in Štajerskem nasledil njegov drugorojeni sin, knez Hugo Alfred Adolf.[7]
Obširne posesti in priimek, ki spominja na Slovenj Gradec (pri tem pa naj bi bila ključna volja dvora), so pripravile Slovence na Kranjskem, da so izvolili tretjega sina Werianda Aloisa Ernesta Ferdinanda Werianda (* 1827 † 1918) v letih 1880/1885 za državnega poslanca v kmečki kuriji.[1]
Ernest je bil velik zbiralec arheološkega orožja in numizmatičnega gradiva, ki ga pridobival z nakupi.[8] V času svojega prvega mandata je dal zgraditi veliki dvorec na Bledu,[9] (kasnejšo rezidenco kralja Aleksandra z imenom Suvobor).[10] Karađorđevići so dvorec leta 1938 podrli in na tem mestu začeli graditi nov dvorec, ki so ga okupatorji predelali. Leta 1945 so objekt po naročilu Tita spremenili v rezidenco, ki se je imenovala Maršalov dvor. Sedanje ime Vila Bled je dobil kasneje. Sprva je bil to protokolarni objekt, danes pa je namenjen turizmu.
Ernestov sin Otto Weriand Hugo (* 1873 † 1952) se je poročil z nadvojvodinjo Elizabeto Marijo Avstrijsko, vnukinjo cesarja Franca Jožefa I. [9]
Hči zgoraj omenjenega kneza Huga Alfreda Adolfa, princesa Marie, ki se je poročila v vladarsko hišo Mecklenburg-Schwerina (* 1856 † 1929) [7] in je bila po poroki znana kot vojvodinja Mecklenburška, je zaslovela po svojih arheoloških izkopavanjih. [1] Bila je strokovno izobražena ljubiteljica, veliko denarja je vložila v izkopavanja med leti 1904-15 (prekopala je mdr. Magdalensko goro), najdbe (tudi z drugih najdišč) pa je hranila na gradu Bogenšperk.[1] Njena zbirka neprecenljive kulturnozgodovinske vrednosti je prišla leta 1934 na dražbo v ZDA in je danes na ogled predvsem v Peabodyjevem muzeju v Cambridgeu (Massachusetts, ZDA) in v Ashmolovem muzeju v Oxfordu, le skromen del je prejel Narodni muzej v dar.[1]
Njena hči, vojvodinja Marie Antoinette Mecklenburško-Schwerinska se je v medvojnem obdobju pred nacisti umaknila v Jugoslavijo, kot sorodnica jugoslovanske kraljeve družine je bivala na Bledu in med 2. svetovno vojno tam tudi umrla.
Knez (princ) Hugo Veriand, s polnim plemiškim naslovom Hugo Veriand Alexander Wilhelm Alfred von Windisch-Graetz, se je rodil v Firencah, ravno tako kot leto prej rojena sestra Olga (1853-1934) in zatem še najmlajša, prej omenjana, Marie (1856-1929), najstarejša sestra Alexandrine (1850-1933) pa se je rodila v Strasbourgu.[7]
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.