Zamaknjenje sv. Cecilije (Rafael)
From Wikipedia, the free encyclopedia
Zamaknjenje sv. Cecilije ali Oltar sv. Cecilije je oljna slika italijanskega mojstra visoke renesanse Rafaela. Slika, ki je bila dokončana v njegovih poznejših letih, okoli 1516–17, prikazuje sveto Cecilijo, zavetnico glasbenikov in cerkvene glasbe, kako posluša angelski zbor v družbi sv. Pavla, sv. Janeza Evangelista, sv. Avguština in Marije Magdalene. Slika, ki je bila naročena za cerkev v Bologni, zdaj visi v mestni Pinacoteca Nazionale. Po besedah Giorgia Vasarija glasbenih inštrumentov, raztresenih okoli Cecilijinih nog, ni naslikal Rafael, ampak njegov učenec Giovanni da Udine.[1]
Zamaknjenje sv. Cecilije | |
---|---|
Umetnik | Rafael |
Leto | ok. 1514-1517 |
Vrsta | Olje preneseno s table na platno |
Mere | 220 cm × 136 cm |
Kraj | Pinacoteca Nazionale, Bologna |
Angleški romantični pesnik Percy Bysshe Shelley je sliko opisal takole:
Osrednja figura, sveta Cecilija, se zdi navdušena nad takšnim navdihom, ki je ustvaril njeno podobo v slikarjevih mislih; njene globoke, temne, zgovorne oči so se dvignile; njeni kostanjevi lasje padajo nazaj s čela - v rokah drži orgle - njen obraz je tako rekoč pomirjen z globino svoje strasti in zanosa in vseskozi prežet s toplo in sijočo svetlobo življenja. Posluša nebeško glasbo in, kot si predstavljam, je pravkar nehala peti, kajti štiri figure, ki jo obkrožajo, očitno s svojim odnosom kažejo nanjo; zlasti sv. Janeza, ki z nežno, a strastno kretnjo skloni svoj obraz k njej, otopel od globine čustev. Ob njenih nogah ležijo različni glasbeni inštrumenti, polomljeni in brez strun.[2]