Al-Kaim
From Wikipedia, the free encyclopedia
Remove ads
Abu Džafar Abdallah ibn Ahmed al-Kadir (arabsko أبو جعفر عبد الله بن أحمد القادر, latinizirano: Abū Ja'far Abdallah ibn Ahmad al-Qādir), bolj znan po svojem vladarskem imenu al-Kaim bin-amri 'lah (القائم بأمر الله, 'tisti, ki izpolnjuje božjo zapoved'), je bil od leta 1031 do 1075 abasidski kalif s sedežem v Bagdadu,* 8. november 1001, † 3. april 1075.
Bil je sin svojega predhodnika, kalifa al-Kadirja. Al-Kaimova vladavina je sovpadala s koncem prevlade Bujidov v kalifatu in vzponom Seldžukov.[1]
Remove ads
Mladost
Al-Kaim je bil sin kalifa al-Kadirja (vladal 991–1031) in njegove priležnice Katr al-Nade (umrla 1060), Armenke ali Grkinje, znane tudi kot Alam.[2]
Al-Kadir je leta 1001 za svojega naslednika javno razglasil komaj devetletnega sina Mohameda, starejšega al-Kaimovega brata,[3][4] ki je umrl pred očetom in se nikoli ni povzpel na prestol.
Leta 1030 je al-Kadir za svojega dediča imenoval svojega sina Abu Džafarja, bodočega kalifa al-Kaima. Njegova odločitev je bila sprejeta povsem neodvisno od bujidskih emirjev.[5][6] Al-Kadir je umrl zaradi bolezni 29. novembra 1031. Sprva je bil pokopan v svoji palači, naslednje leto pa so ga slovesno premestili v al-Rusafo, eno od bagdadskih četrti v starem delu mesta.[7] Al-Kaim je "običajno prisego zvestobe" prejel 12. decembra 1031.[1]
Remove ads
Vladavina
V prvi polovici al-Kaimove dolge vladavine v prestolnici skoraj ni minil dan brez nemirov. Mesto je pogosto ostalo brez vladarja, ker je bil bujidski emir pogosto prisiljen pobegniti.
V tem času je imel kalif na voljo zelo omejene osebne vire, a je v primerjavi s prejšnjimi obdobij povrnil nekaj moči in je lahko arbitriral med bujidskima emirjema Džalalom al-Davlom in Abu Kalidžarjem.[1] Leta 1032 je poslal pravnika Al-Mavardija, da se je na skrivaj sestal z Abu Kalidžarjem, vendar mu slednji ni hotel podeliti nobenega visokega naslova, razen malik al-davla (steber dinastije).[1]
Medtem ko je vpliv seldžuške dinastije naraščal, se je al-Kaim leta 1056 poročil s Hatidžo Arslan Hatun,[8] hčerko kadija Čagri Bega.[9]
Seldžuški vladar Togrul beg je sredi 11. stoletja zavzel Sirijo in Armenijo in se nato usmeril porit Bagdadu. Točno v tem času sta mesto pretresala nasilje in verski fanatizem. Togrul beg je pod krinko romanja v Meko z vojsko vstopil v Irak in kalifu zagotovil mir, če se podredi njegovi oblasti. Hkrati ga je prosil za dovoljenje, da obišče prestolnico. Turki in Bujidi temu niso bili nenaklonjeni, kalif pa je Togrula v javnih molitvah priznal za sultana. Togrul je prisegel, da bo zvest ne le kalifu, temveč tudi bujidskemu emirju al-Maliku al-Rahimu in nekaj dni kasneje vstopil v Bagdad, kjer so ga lepo sprejeli tako emirji kot meščani.
Turški general Arslan al-Basasiri se je leta 1058 uprl in uspešno zavzel Bagdad, medtem ko je bil Togrul zaposlen z uporom svojega brata v Iranu.[1] Al-Kaim je med temi dogodki sprva ostal v Bagdadu, a je bil kasneje po al-Basasirijevem ukazu izgnan v Anah.[1] Al-Basasiri je imel al-Kaima približno eno leto za talce in adut v pogajanjih s Togrulom.[1] Slednjemu je nazadnje uspelo svoboditi al-Kaima in se izogniti pogajanjem z al-Basasirijem.[1]
Po al-Basasirijevi smrti in koncu njegovega upora so Seldžuki ostali edina prevladujoča sila nad al-Kaimovim kalifatom.[1] V tem pogledu so bili podobni Bujidom, vendar so bili v verskih zadevah tesneje povezani z al-Kaimom.[1] Pomemben incident se je zgodil ob odprtju bagdadske Nizamije, medrese, povezane s šafijsko pravno šolo, leta 1067. Njeno odprtje je podžgalo verske napetosti. Ker al-Kaim ni mogel ukrepati brez predhodnega posvetovanja s seldžuškim sultanom, na koncu ni več mogel obvladovati dogodkov.[1]
Al-Kaim je leta 1062 za vezirja imenoval Fahra al-Davla. Njegov prvi mandat je trajal do leta 1068,[10] ko je bil odpuščen zaradi niza kršitev (dhunūb), ki jih je zagrešil.[10] Z drugimi besedami, ravnal je preko pooblastil svojega položaja.[11] Sledilo je tekmovanje za njegovega naslednika.[11] Resno so bili obravnavani trije kandidati, vendar nobeden od njih ni uspel prevzeti položaja vezirja.[10] Prvi kandidat je bil Abu Jala, ki je umrl 11. septembra 1068, še preden je Fahr ad-Davla sploh zapustil Bagdad.[10][12] Drugi kandidat je bil Ibn Abd ar-Rahim, za katerega se je izkazalo, da ima umazano preteklost. Bil je v al-Basasirijevem spremstvu med njegovim uporom leta 1058 in sodeloval pri ropanju kalifove palače in nasilju nad ženskami v kalifovem haremu.[11][12] Njegovo kandidaturo so takoj umaknili in konec novembra so se začele širiti govorice, da bo al-Kaim za vezirja ponovno imenoval Fahra ad-Davla.[10] V tem času se je razmišljalo tudi o Abdul-Alaju, ki ni nikoli prevzel funkcije.[12] Sčasoma je s posredovanjem Nur ad-Davla Dubajsa položaj kalifa ponovno zasedel Fahr ad-Davla.[12] Zdi se, da al-Kaim ni gojil zamer do Fahra al-Davla in je njemu in njegovemu sinu Amidu ad-Davlu zaupal širok spekter nalog.[11]
Med al-Kaimovo vladavino in vladavino nekaj njegovih predhodnikov je v kalifatu pod pokroviteljstom Bujidov cvetela književnost, zlasti perzijska. V kalifatu so delovali slavni filozof al-Farabi, ki je umrl leta 950, pesnik al-Mutanabi, ki je bil na vzhodu priznan kot največji arabski pesnik, in Abu Ali Husein ibn Abdalah ibn Sina (Avicenna).
Remove ads
Družina
Ena od Al-Kaimovih žena je bila sestra Abu Nasrja bin Buvajha, znanega tudi kot Malik Rahim. Umrla je v letih 1049–1050.[13] Druga žena je bila Čagri Begova hči Kadija Arslan Hatun,[14] najprej zaročena z al-Kaimovim edinim sinom Mohamedom. Ker je Mohamed nepričakovano umrl, se je leta 1056 poročila z njegovim očetom.[15] Ena od al-Kaimovih konkubin je bila Armenka al-Džiha al-Kamja. [16]
Al-Kaimov sin Mohamed je imel z armensko priležnico Urdžuvam sina al-Muktadija, ki je nasledil svojega starega očeta.
Al-Kaim je imel hčerko Sajido,[17] ki jo je leta 1061 za roko zaprosil seldžuški sultan Togrul I. s poročno klavzulo sto tisoč dinarjev.[18] V sultanovo palačo so jo pripeljali marca in aprila 1063.[19] Po Togrulovi smrti jo je njegov naslednik, sultan Alp Arslan, leta 1064 poslal nazaj v Bagdad.[19] Leta 1094 jo je kalif al-Mustazhir prisilil, da ostane v svoji hiši, da ne bi spletkarila za njegov strmoglavljenje. Umrla je 20. oktobra 1102.[20][21]
Smrt
Al-Kaim je umrl 3. aprila 1074 v starosti 73 let.[2] Nasledil ga je vnuk al-Muktadi kot sedemindvajseti abasidski kalif.
Sklici
Viri
Wikiwand - on
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Remove ads