Al-Radi

Abul-Abas Mohamed ibn Džafar al-Muktadir (arabsko أبو العباس أحمد (محمد) بن جعفر المقتدر, latinizirano: Abū al-ʿAbās Aḥmad (Muḥamad) ibn al-Muqtadir), bolj znan pod svojim vladarskim imenom al-Radi bi'llah (الراضي بالله, al-Rāḍī bi'lāh, 'Zadovoljen z Bogom'^[4]), dvajseti kalif Abasidskega kalifata, * 1. januar 909, Bagdad, † 23. december 940, Bagdad.

al-Radi bi'llah الراضي بالله
Kalif Poveljnik vernih
al-Radijev zlati dinar, kovan v al-Ahvazu leta 934
20. kalif Abasidskega kalifata
Vladanje	24. april 934 – 12. december 940
Predhodnik	al-Kahir
Naslednik	al-Mutaki
Rojstvo	1. januar 909[1] Bagdad[1]
Smrt	13. december 940[2] (star 31 let) Bagdad[2]
Pokop	al-Rusafa, Irak
Žena	Farha[3] Rabab[3]
Potomci	al-Abas
Imena Abul-Abas Mohamed ibn Džafar al-Muktadir al-Radi bilah
Vladarska rodbina	Abasidi
Oče	al-Mutadir
Mati	Zalum
Religija	sunitski islam
Poklic	pesnik, politik, kalif

Vladal je od leta 934 do svoje smrti v starosti enaintrideset let. Njegova vladavina je zaznamovala konec politične moči kalifa in vzpon moči vojaških mogotcev, ki so se potegovali za naziv emirja emirjev (amir al-umara).

Zgodnje življenje

Rojen je bil kot sin kalifa al-Muktadirja in njegove grške sužnje, kasneje priležnice, Zalum.^[5][6] Pri štirih letih je uradno postal guverner Egipta in Magreba in bil skupaj z vojaškim poveljnikom Munisom al-Muzafarjem kot mentorjem poslan v Egipt.^[6] Ko sta se Munis in al-Muktadir leta 927 sprla, sta Abul-Abas in vezir Ibn Mukla poskušala posredovati, vendar brez uspeha.^[6]

Leta 930 je Abul-Abas od očeta prejel guvernerstvo nad Sirijo, vendar je ostal v Bagdadu in živel v svoji palači v mestni četrti Muharim.^[6] Naslednje leto so začele krožile govorice, da namerava Munis ugrabiti Abul-Abasa, ga odpeljati v Sirijo in ga tam razglasiti za kalifa. To je vznemirilo al-Muktadirja in je ukazal sina pripeljati v svojo palačo.^[6]

Kalif al-Muktadir je bil leta 932 ubit. Za njegovega naslednika je bil predlagan Abul-Abas, vendar je bil za novega kalifa izbran njegov stric al-Kahir (vladal 932–934).^[5][6] Abul-Abasa so zaprli kot nevarnega rivala in zasegli njegovo premoženje. V zaporu je ostal do al-Kahirjeve odstavitve. Prestol kalifa je zasedel 24. aprila 934.^[5][6][7]

Kalif

Sodobni zgodovinar al-Masudi ga opisuje kot moža prijetnega videza, ki v velikih količinah uporablja dišave. Bil je radodaren in za razliko od mogočnega al-Kahirja hitro postal figurativen vladar. Oblast v državi so prevzeli ambiciozni možje.^[5]

Potem ko je ugledni nekdanji vezir Ali ibn Isa al-Džarah zaradi visoke starosti zavrnil ponovno imenovanje na ta položaj, je položaj prejel Ibn Mukla, vodja zarote proti al-Kahirju.^[5][7] V prvih mesecih al-Rabijeve vladavine je bil najmočnejši član dvora vse do svojega padca aprila 935 Mohamed ibn Jakut. Ibn Mukla je šele takrat zares prevzel nadzor nad upravo.^[5]

Leta 935 je bila vlada prisiljena ukrepati proti nemirom v Bagdadu, ki jih je sprožilo nekaj verskih fanatikov. Uporniki so napadali ljudi na ulicah, vdirali v zasebna stanovanja, praznili posode z vinom, kjer koli so jih našli, lomili glasbila in grdo ravnali s pevkami, se vtikali v trgovine, pretepali svoje ašarijske tekmece in na splošno samovoljno ravnali proti vsakomur, ki je kršil njihovo strogo razlago islamskega prava in običajev.^[5]

V tem času je bila največja grožnja kalifatu vse večja neodvisnost regionalnih guvernerjev, ki so izkoristili notranje spore na abasidskem dvoru, da bi okrepili svojo oblast v svojih provincah in zadržali davke, ki bi jih morali plačati Bagdadu, s čimer so ohromili centralno vlado.^[7] Ibn Mukla se je odločil, da bo z vojsko ponovno vzpostavil oblast nad neposlušnimi provincami, in za svojo prvo tarčo izbral Džaziro, ki so jo nadzorovali Hamdanidi. Na pohodu, ki se je začel leta 935, je zavzel hamdanidsko prestolnico Mosul in bil nato prisiljen na vrnitev v Bagdad. Poskus ponovnega pohoda leta 936 se ni niti začel. Neuspeh pri soočanju z naraščajočo finančno krizo in neuspeh v Džaziri sta privedla do vezirjevega padca.^[5]

Ibn Muklova odstavitev je pomenila konec neodvisnosti abasidskih kalifov. Al-Radi je kmalu zatem za poveljnika poveljnikov (amir al-umara) imenoval Ibn Raika, ki je postal dejanski vladar kalifata. Kalifova oblast se je skrčila na Bagdad in njegovo neposredno okolico. Vse vladne zadeve so prešle v roke Ibn Raika in njegovega tajnika. ^[5][8] Ime amirja al-umare se je skupaj z imenom kalifa začelo omenjati celo v hutbi petkove molitve.^[5]

Al-Radi se običajno imenuje zadnji pravi kalif. Bil je zadnji, ki je imel govore na petkovi molitvi, organiziral zborovanja s filozofi, da bi razpravljali o dnevnih vprašanjih ali se posvetovali o državnih zadevah, delil darove potrebnim in posredoval, da bi omilil strogost krutih častnikov.

In vendar je bil ob vsem tem zgolj odvisen od drugega. Od njegove oblasti doma je ostalo zelo malo, v tujini še manj. Bogati Vzhod je izginil, prav tako berberska Afrika in Egipt, in večji del Sirije in Mezopotamije. Mosul je postal neodvisen, Arabijo pa so držali Karmati in domači poglavarji. Uprla sta se celo Basra in Vasit. Napredovanje Bizantincev je ustavil pogumni hamdanidski emir, ki so ga zasluženo poimenovali Sajf al-Daula - Meč naroda.