Andrej Recelj

Andrej Recelj (tudi Andrej Rezl), slovenski prevajalec, duhovnik, cistercijan, redovnik in vinogradnik, * Kranjska ?, † pred 16. junijem 1600, Kranjska.^[1][2]

Andrej Recelj
Rojstvo	datum neznan
Smrt	cca. 1600
Narodnost	Slovenec
Državljanstvo	Sveto rimsko cesarstvo
Poklic	prevajalec, duhovnik, redovnik

Recelj je najbolj znan po svojem prevodu Gorskih bukev (1582), ki velja za najstarejše ohranjeno pravno besedilo v slovenščini.^[3]

Življenje

Andrej Recelj se je skoraj zagotovo rodil in odraščal na jugovzhodnem Kranjskem, verjetno v okolici Rake. To vemo iz njegovih jezikovnih potez, pri prevodu bukev, kjer uporablja predvsem dolenjske in tudi gorenjske narečne značilnosti. Deloval je na Kranjskem. Izpričan je kot vikar na Raki, kamor je prišel leta 1580. V župniji je njegovo ime izpričano tudi maja 1597 in leta 1598. Na Raki se je poleg vikarstva preživljal tudi z vinogradništvom. Po mnenju dr. Borisa Golca je poznal Lenarta Pacherneckerja in njegov katoliški katekizem. Skoraj zagotovo je bil član stiškega cistercijanskega samostana. Umrl je pred 16. junijem leta 1600, ko je bil na njegovo mesto postavljen nov vikar. Najverjetneje je, da je umrl na Raki, saj je tam obdeloval svoj del vinogradnika – zato je tudi označen kot vinogradnik.^[2]

Delo

Leta 1582 je prevedel štajerski gorski zakon iz leta 1543, ki ga je leta 1543 za Štajersko potrdil cesar Ferdinand I.^[4] Prevod tega zakona je poimenoval "Gornih bvqui Od Krailove Suetlosti Offen inu poterien general inu Privilegium". Bukve obsegajo 27 listov in so hranjene v arhivu RS. Prevajalec se je tesno držal štajerskega izvirnika, kar kaže na njegovo natančnost, a je v besedilu opaziti precejšnji vpliv dolenjskega in gorenjskega narečja. Do prevoda je prišlo zato, ker so morali gorski gospodje vinogradniški zakon razlagati slovensko govorečim kmetom (sogornikom); ustno prevajanje iz nemščine je bilo naporno in nezanesljivo, zato je ta pisni prevod. Omogoča jasnejše in trajnejše razumevanje pravnih določil v domačem jeziku sogornikov.

Prevod je bil verjetno povezan s prizadevanji kranjskih deželnih stanov iz leta 1568, ki so želeli razglasiti Gorske bukve v slovenskem jeziku. Ker pa se deželni stanovi niso mogli zediniti zaradi postavitve in plače kletarskega mojstra, se je stvar zavlekla. Leta 1582 je deželni oskrbnik Krištof Turjaški predlagal, da se predpisi podložnikom tolmačijo v slovenščini, kar je morda spodbudilo Receljev prevod. Domneva se, da so tedaj stanovi povzročili Recljev prevod. Besedilo je pomembno za raziskovanje zgodovine slovenskega jezika, saj odraža ljudske in pravne izraze 16. stoletja, povezane z vinogradništvom in ustnim sodstvom. Njegovo delo je vplivalo na kasnejše prevode in priredbe, ki so krožili kot del slovenskega narodnega prava.^[1]