Arimateja

Arimateja (starogrško Ἀριμαθέα, latinizirano: Arimathéa) je bilo domnevno mesto v Judeji,^[1] dom Jožefa iz Arimateje, ki se pojavlja v vseh štirih kanoničnih evangelijskih poročilih o Jezusovem trpljenju, ker je daroval svoj novi grob zunaj Jeruzalema, da bi sprejel Jezusovo telo (Mt 27,57–59; Mr 15,42–45; Lk 23,50–53; Jn 19,38–40). Za obstoj Arimateje ni nobenih dokazov. Nekateri strokovnjaki celo menijo, da je bila morda literarna prispodoba, uporabljena v evangelijski pripovedi.^[2]

Identifikacija

Rimsko obdobje

Krščanski apologetik in zgodovinar Evzebij Cezarejski je v svoji Onomastiki (144:28–29) Arimatejo enačil z Ramataim-Zofimom in zapisal, da je blizu Diospolisa (danes Lod).^[3] Mesto je na kratko opisal kot: "Armataim Seifa (Sofim). Mesto Elkana in Samuela. Nahaja se v regiji Tamna blizu Diospolisa. Dom Jožefa, ki je bil v evangelijih [omenjen kot] iz Arimateje".

Jezikoslovci so grško ime Arimateja prepoznali kot izpeljanko hebrejskega krajevnega imena Ramataim-Zofim (רמתיים-צופים, Ramaṯayim-ṣop̄im),^[4] kar je potrjeno v hebrejski Bibliji in 1. knjigi Makabejcev (1 Mkb 11,34). V Septuaginti je ime zapisano kot Armataim Sipha (Αρμαθαιμ Σιφα).^[5]

Bizantinsko obdobje

Mesto Harmathemē (‘Αρμαθεμη) se pojavlja na zemljevidu Madabe iz 6. stoletja. Casanowicz zagovarja njegovo istovetnost z Bani Zeid al-Gharbia na Zahodnem bregu. ^[6]

Križarsko obdobje

Zdi se, da so križarji Ramataim in Arimatejo enačili z Ramlo. Ramla je bila srednjeveško mesto, ki ga je okoli leta 705–715 ustanovil Omajadski kalifat, in se je nahajalo na ozemlju, ki je bilo nekoč v lasti plemena Dan.^[7]