CD4

CD4 (označevalec pripadnosti 4) je glikoprotein, ki ga na svoji površini izražajo celice pomagalke, monociti, makrofagi in dendritične celice. Odkrili so ga konec 70-ih let dvajsetega stoletja in so ga sprva poimenovali leu-3 in T4, ime CD4 pa je bilo določeno leta 1984.^[1] Pri ljudeh nosi zapis za beljakovino CD4 gen CD4.^[2][3]

Struktura glikoproteina cd4 na površini limfocitov T

Zgradba

Shematski prikaz receptorja CD4

Kot številni drugi površinski celični receptorji/označevalci sodi tudi CD4 v naddružino imunoglobulinov.

Sestoji iz štirih imunoglobulinskih domen (od D₁ do D₄), ki se nahajajo na zunajcelični površini celic:

• domeni D₁ in D₃ sta podobni variabilnim imunoglobulinskim (IgV) domenam
• domeni D₂ and D₄ sta podobni konstantnim imunoglobulinskim (IgC) domenam

CD4 uporablja domeno D₁ za interakcijo z domeno β₂ molekul PHK vrste II. Limfociti T, ki na površini izkazujejo CD4, ne pa tudi CD8, so specifični za PHK II, ne pa tudi za PHK I.

Vloga

CD4 je koreceptor receptorja limfocitov T; skupaj prepoznavata molekule PHK (poglavitnega histokompatibilnega kompleksa) razreda II na površini drugih celic. Pri tem se CD4 z zunanjim delom veže na določeno mesto molekule PHK II, ki je oddaljeno od vezavnega mesta za receptor limfocitov T. Citoplazemski del CD4 interagira s kislo beljakovino ACP33, ki navzdol uravnava aktivnost CD4. Kaže, da ima CD4 pomembno vlogo v začetni stopnji prepoznavanja PHK II.^[4]

Vloga pri okužbi z virusom HIV

CD4 se veže na beljakovini gp120 in P4HB/PDI virusa HIV in predstavlja sestavni del kompleksa P4HB/PDI-CD4-CXCR4-gp120. CD4 interagira z virusovima beljakovinama gp160 in Vpu. Proizvodnja CD4 se zaradi delovanja virusovih beljakovin Nef in gp160 zavre.^[5]

Vendar za virus HIV CD4 ne zadošča, da bi lahko okužil limfocit T; potreben je še eden od dveh kemokinskih receptorjev, CCR5 ali CXCR4.^[4]