Čengdu
kitajsko milijonsko mesto; glavno mesto province Sečuan From Wikipedia, the free encyclopedia
Remove ads
Čengdu (pinjin: Chengdu; sečuanska izgovorjava [tsʰən˨˩tu˥], izgovorjava v standardni mandarinščini: [ʈʂʰə̌ŋ.tú] ()), alternativno latinizirano kot Čengtu), je podprovinčno mesto, ki služi kot glavno mesto kitajske province Sečuan. Poleg Čongčinga in Šjana je eno izmed treh najbolj naseljenih mest v zahodni Kitajski. Leta 2014 je na upravnem območju živelo 14.427.500 prebivalcev, največ v Sečuanu, od tega 10.152.632 urbanih prebivalcev. V času popisa leta 2010 je bil Čengdu peta najbolj naseljena aglomeracija na Kitajskem z 10.484.996 prebivalci na pozidanem območju, vključno z okrožjem Šindžin in okrajnim mestom Guanghan. Čengdu velja za svetovno mesto z razvrstitvijo »Beta +« (skupaj z Barcelono in Washingtonom, DC) po kriterijih mreže za raziskave globalizacije in svetovnih mest.[7] Leta 2020 se je Čengdu uvrstil na 43. mesto po indeksu globalnih finančnih središč.[8]
.jpg)
.jpg)
.svg)
Čengdu se nahaja v osrednjem delu Sečuana. Okoliška Čengdujska ravnina je znana kot »Nebeška dežela« (kitajsko: 天府之国 ; pinjin: Tiānfǔ zhi Guó) in »Dežela obilja«. Njeni prazgodovinski naseljenci so vključevali kulturo Sanšingdui. Namakalni sistem Dudžjangjan je vpisan med Unescovo svetovno dediščino. Skozi mesto teče reka Džin.
Čengdu, ki ga je ustanovila država Šu pred priključitvijo Kitajski, je edinstven kot pomembno kitajsko naselje, katerega ime je ostalo večinoma nespremenjeno v cesarskih, republiških in komunističnih obdobjih. Bila je prestolnica Lju Bejevega Šu Hana v obdobju treh držav, pa tudi več drugih lokalnih kraljestev v srednjem veku.[9] Med drugo svetovno vojno so se v Čengdu naselili begunci z vzhodne Kitajske, ki so bežali pred Japonci. Po vojni se je pomen Čengduja kot povezave med vzhodno in zahodno Kitajsko razširil z gradnjo železnice do Čongčinga leta 1952, nato pa do Kunminga in Tibeta.[9] V šestdesetih letih je Čengdu postal pomembno središče kitajske nacionalne obrambne industrije.
Čengdu je zdaj eno najpomembnejših gospodarskih, finančnih, trgovskih, kulturnih, prometnih in komunikacijskih središč v zahodni Kitajski. Njegovo gospodarstvo je raznoliko, zaznamujejo ga strojna, avtomobilska, medicinska, živilska in informacijska industrija. Mednarodno letališče Čengdu Šuanglju, letalski center Air Chine in Sichuan Airlines, je eno izmed 30 najbolj prometnih letališč na svetu, železniška postaja Čengdu pa je ena izmed šestih največjih na Kitajskem. Čengdu gosti tudi številna mednarodna podjetja in več kot 12 konzulatov; več kot 270 podjetij Fortune 500 je ustanovilo podružnice v Čengduju.[10] V Čengduju je sedež zahodno gledališkega poveljstva ljudske osvobodilne vojske.[11] Čengdu bo leta 2021 gostil poletne svetovne univerzitetne igre FISU, mednarodni več športni dogodek. Velja za eno najbolj primernih mest za življenje na Kitajskem.[12][13]
Kultura Čengduja v veliki meri odraža kulturo njegove province Sečuan; leta 2011 ga je UNESCO priznal kot mesto gastronomije.[14] Povezano je z orjaškim pando, kitajskim nacionalnim simbolom, ki naseljuje območje Sečuana; v Čengduju deluje raziskovalno središče za vzrejo orjaških pand.
Čengdu je eno izmed 40 znanstveno najproduktivnejših mest na svetu.[15] V njem je največ univerz in raziskovalnih inštitutov na jugozahodu Kitajske, zlasti Sečuanska univerza, Univerza za elektronsko znanost in tehnologijo na Kitajskem, Jugozahodna univerza za finance in ekonomijo in Jugozahodna univerza Džjaotong.
Remove ads
Ime
Ime Čengdu sodeč po virih izhaja iz obdobja vojskujočih se držav. Imenovali so ga kot edino večje mesto na Kitajskem, ki je ostalo na nespremenjeni lokaciji z nespremenjenim imenom skozi cesarsko, republikansko in komunistično dobo,[16] čeprav je imelo tudi druga imena, na primer za kratek čas je bilo znano kot »Šidžing« (zahodno glavno mesto) v 17. stoletju.[17] Etimologija imena ni jasna. Najzgodnejša in najbolj znana razlaga, čeprav je sodobni znanstveniki na splošno ne sprejemajo,[18] je objavljena v geografskem delu Univerzalna geografija obdobja Tajping iz 10. stoletja, v katerem piše, da je deveti kralj Šujeve dinastije Kajming svojo novo prestolnico poimenoval Čengdu po izjavi kralja Taja iz Džova, da naselbina potrebuje »eno leto, da postane naselje, dve, da postane mesto in tri, da postane metropola«.[a][19] (Znak za čeng 成lahko pomeni »spremenjen v«, medtem ko lahko du 都 pomeni 'metropolo' ali glavno mesto.)
Sedanje črkovanje temelji na romanizaciji pinjina; njegova poštna romanizacija je bila »Čengtu«. Njen nekdanji status sedeža prefekture Fu je spodbudil črkovanje Marca Pola »Sindafu«, »Sin-din-fu« itd.[20][21] in romanizacijo protestantskih misijonarjev »Čing-too Foo«.[22]
Čeprav je uradno ime mesta ostalo (skoraj) nespremenjeno, je okolica včasih prevzela tudi druga imena, vključno z »Jidžov«. Kitajci za mesto uporabljajo mnoge vzdevke, kot so »Mesto želv«, »Mesto brokat« in »Mesto hibiskusa«.[1][23]
Remove ads
Logotip
Logotip mesta, sprejet leta 2011, je navdihnila zlata sončna ptica, starodavna relikvija, odkrita leta 2001 v Džinši.[24]
Zgodovina
Zgodnja zgodovina
Arheološka odkritja na območjih Sanšingdui in Džinša so pokazala, da je bilo območje okoli Čengduja poseljeno pred več kot štiri tisoč leti, med 18. in 10. stoletjem pred našim štetjem. V času kitajskih dinastij Šja, Šang in Džov je predstavljalo ločeno starodavno bronastodobno kulturo, ki je po delni sinifikaciji Kitajcem postala znana kot Šu.[25][26] Šu je leta 316 pred našim štetjem osvojila Čin, naselje pa je znova ustanovil general Džang Ji. (Kitajska legenda razlaga mestni vzdevek »Mesto želv« s trditvijo, da je Džang načrtoval potek svojega mestnega obzidja tako, da je sledil želvinim sledem.) Čeprav je zagovarjal invazijo, je naselje uspevalo in dodatni viri iz Sečuana so pomagali prvemu cesarju Čina k združitvi vojskujočih držav, ki so nasledile Džov.
Cesarska doba
Pod Hani je brokat, proizveden v Čengduju, postal v modi in se je izvažal po celotni Kitajski. Ustanovljen je bil »Brokatni uradnik« (錦官; jǐnguān), za nadzor nad njegovo kakovostjo in ponudbo. Po padcu vzhodnega Hana je Lju Bej iz mesta Čengdu vladal Šuju, jugozahodni državi treh držav. Njegov minister Džuge Ljang je to območje poimenoval »Dežela obilja«. Pod Tangom je Čengdu veljal za drugo najbolj uspešno mesto na Kitajskem po Jangzdžovu.[b] Tako Li Baj kot Du Fu sta živela v mestu. Li Baj ga je pohvalil kot »leži nad empirjem«. Današnji mestni Caotang (»Travnata dvorana«) je bil zgrajen leta 1078 v čast prejšnji, skromnejši zgradbi tega imena, ki jo je Du Fu postavil leta 760, drugo leto svojega 4-letnega bivanja. Daoistični Čingjang Gong (»Tempelj zelenih koz«) je bil zgrajen v 9. stoletju.
Čengdu je bil glavno mesto nekdanjega Šuja ustanovitelja Vang Džjana od 907 do 925, ko ga je osvojil poznejši Tang. Poznejši Šu je leta 934 ustanovil Meng Džišjang s prestolnico Čengdu. Njegov kralj Mengčang je polepšal mesto z ukazom, naj se hibiskus posadi na mestno obzidje.
Song je mesto osvojila leta 965 in ga uporabila za uvedbo prvega široko uporabljenega papirnatega denarja na svetu. Su Ši ga je pohvalil kot »jugozahodno metropolo«. Ob padcu Songa je vodja upornikov postavil kratkotrajno kraljestvo, znano pod imenom Veliki Šu (大蜀, Dàshǔ). Domnevno naj bi Mongoli zahtevali smrt milijona ljudi v mestu, a prebivalstvo mesta je imelo manj kot 30.000 prebivalcev (ne prefektura Čengdu). Stare moške, ki niso pobegnili, so pobili, medtem ko so ženske, otroke in obrtnike zasužnjili in deportirali. V času dinastije Juan je bila večina prebivalcev Sečuana deportirana v Hunan med vstajo zahodnih etničnih plemen zahodnega Sečuana. Marco Polo je obiskal Čengdu[20][27] in pisal o mostu Anšun ali njegovi prejšnji različici.[c]
Ob padcu Minga je upornik Džang Šjandžong ustanovil svoje Veliko zahodno kraljestvo (大西) s prestolnico Čengdu; obstajalo je le od 1643 do 1646.[17] Džang naj bi pokončal veliko število ljudi v Čengduju in po celotnem Sečuanu. Čengdu naj bi postal navidezno mesto duhov naseljeno s tigri,[28] zaradi odseljevanja iz Sečuana pa je bilo treba v času dinastije Čing nazaj preseliti milijone ljudi iz drugih provinc. Po kolumbijski izmenjavi je Čengdujska ravnina postala eden glavnih kitajskih virov tobaka. Za okraj Pi je veljalo, da ima najvišjo kakovost tobaka v Sečuanu, zaradi česar je postal središče proizvodnje cigar in cigaret v državi, preostali del države pa je še naprej užival njuhanec.[22]
Moderna doba
Leta 1911 je podružnica gibanja za zaščito železnic v Čengduju pomagala sprožiti upor Vučang, kar je privedlo do Šinhajske revolucije, ki je strmoglavila dinastijo Čing.[29][30]
Med drugo svetovno vojno leta 1937 se je glavno mesto Kitajske premikalo v notranjost, od Nankinga v Vuhan in iz Vuhana v Čengdu, nato pa leta 1938 iz Čengduja v Čongčing, ko se je vlada Kuomintanga (KMT) pod vodstvom Generalissima Čjang Kajšeka umaknila v Sečuan, da bi pobegnila pred napadalnimi japonskimi silami. S seboj so pripeljali poslovneže, delavce in akademike, ki so ustanovili številne industrije in kulturne ustanove, zaradi česar je Čengdu pomemben kulturni in komercialni proizvodni center.
Čengdu je postal vojaško središče za KMT v odporni vojni. Čengdu je bil izven dosega cesarskih japonskih kopenskih sil in spremljevalnih lovskih letal. Vendar so Japonci pogosto mesto preletavali s takrat izjemno naprednimi dvomotornimi srednjimi bombniki G3M »Nell«, in izvajali množična bombardiranja na civilne in vojaške cilje v Čongčingu in Čengduju.[31] Množična formacija bombnikov G3M je zagotovila močno moč proti kitajskim lovskim letalom, namenjenim obrambi Čongčinga in Čengduja, ki so povzročali težave japonskim napadom.[32][33]
Počasna in ranljiva zastarela kitajska lovska letala, ki so uporabljala nizko kakovostno gorivo, so bila v rokah sposobnih pilotov še vedno dovolj nevarna proti japonskim schnellbomber-terorjem;[34] 4. novembra 1939 je na primer stotnik Cen Dzelju (wade-giles: Shen Tse-Liu) vodil svojo 17. lovsko eskadriljo, 5. lovsko skupino sedmih topovsko opremljenih lovcev Dewoitine D.510 v ravnem čelnem napadu na prihajajoči napad 72 bombnikov IJANF G3M (kap. Cen, je izbral to taktiko, saj je vedel, da bo delovanje 20-milimetrskega topovskega topa Hispano-Suiza HS.404 v njegovem D.510 verjetno propadlo pod g obremenitvami, v primeru, da bi napadli od zgoraj). Cenu je s topovskim ognjem uspelo zadeti vodilnega G3M kapetana Kikuši Okudo, ki je v ognju skupaj s tremi drugimi G3M bombniki, ki so bili tisti dan uničeni v napadu na Čengdu strmoglavil. S smrtjo kapitana Okude v zračni bitki nad Čengdujem je IJN Kajgun-dajsa (海軍 大佐) postal najvišji letalski čin IJN, ki je do tedaj umrl v akciji v odporni vojni/drugi svetovni vojni.[35]
Sredi poznih 1940 so se neznano Američanom in evropskim zaveznikom cesarski Japonci pojavili na nebu nad Čongčingom in Čengdujem s takrat najsodobnejšim lovskim letalom na svetu: lovcem A6M »Zero«, ki je nad Kitajsko prevladoval nad vedno bolj zastarelimi ruskimi letali Polikarpov I-15/I-153 in I-16, ki so bila takrat glavna lovska letala kitajskih nacionalističnih zračnih sil.[36] To se bo kasneje izkazalo za nesramno prebujenje zavezniških sil v pacifiški vojni po napadu na Pearl Harbor.[37] Eden prvih ameriških lovskih asov in prvotni pilot prostovoljnega lovca za kitajsko nacionalistično vojaško letalstvo, major Huang Šinrui (prijatelji so mu nadeli vzdevek »Buffalo«) je umrl zaradi spopadov z Zero lovci skupaj z drugima pilotoma njegove eskadrilje Cenom Dzeljom in Linom Hengom (mlajši brat znanega arhitekta Lina Huijina), v obrambi Čengduja 14. marca 1941.[38][39][36][40]
Po napadu na Pearl Harbor konec leta 1941 so ZDA začele postavljati postaje v letalskih bazah na Kitajskem. Leta 1944 je ameriško poveljstvo bombnikov XX sprožilo operacijo Matterhorn, ambiciozen načrt za postavitev B-29 Superfortresses bombnikov v Čengduju od koder bi izvajali strateško bombardiranje japonskega otočja.[41] Operativna baza je bila na letališču Šindžin v jugozahodnem delu metropolitanskega območja Čengdu.[42][43] Ker je operacija zahtevala obsežen zračni prevoz goriva in zalog nad Himalajo, to ni bil eden večjih vojaških uspehov, vendar je Čengduju prinesel odliko, da je sprožil prvi resni maščevalni ukrep proti Japonski.[44]
Med kitajsko državljansko vojno je bil Čengdu zadnje mesto na kitajski celini, ki ga zavzel Kuomintang. Predsednik Čjang Kajšek in njegov sin Čjang Čingkuo sta usmerjala obrambo mesta pred osrednjo vojaško akademijo v Čengduju do leta 1949, ko so ga 27. decembra zavzele komunistične sile. Ljudska osvobodilna vojska ga je po dogovoru med Ljudsko osvobodilno vojsko in poveljnikom vojske KMT, ki je varovala mesto, brez odpora zavzela. 10. decembra so ostanki nacionalistične kitajske vlade zbežali na Tajvan.[45][46]
Novo območje Tjanfu je trajnostno načrtovano mesto, ki bo zunaj osrednjega Čengduja in naj bi bilo v celoti zgrajeno konec tega desetletja. Mesto naj bi bilo tudi samooskrbno, saj naj bi bilo vsako prebivališče oddaljeno dve minuti od najbližjega parka.[47]
Velemesto
Leta 2019 je Čengdu kot najuspešnejše kitajsko gospodarstvo prehitel Šendžen, kitajsko tehnološko središče.[48] Mestno prebivalstvo je v zadnjih dveh desetletjih zelo naraslo.[49] Izvedene so bile naložbe v železnico Evropa-Čengdu Express, ki mestu nudi še več možnosti za rast.[48] Kitajska kot način za ohranitev kmetijskih zemljišč in prilagoditev naraščajočega prebivalstva Čengduja gradi hiper gosto satelitsko mesto, osredotočeno okoli osrednjega vozlišča za množične tranzite, imenovano Veliko mesto, kjer je kateri koli cilj znotraj mesta oddaljen 15 minut hoje.[50][51] To prototipno mesto je namenjeno zagotavljanju cenovno ugodnega in kakovostnega življenjskega sloga, ki zagotavlja prostore orientirane okoli ljudi, ki ne potrebujejo avtomobila za navigacijo.[51]
Njihov trenutni urbanistični poudarek v mestu Čengdu je, da mesto postane »mesto v parku«, ne pa da ustvarjajo parke v mestu.[49] Veliko mesto se ujema s pobudo za 'park mesto' v Čengduju, pri čemer daje prednost okolju, javnemu prostoru in kakovosti življenja. Sestavljeno bo iz 15 % parkov in zelenih površin in se nahajalo na površini 1,3 km².[51] Čeprav bo 25 % prostora namenjenega cestam, bo polovica cest namenjena pešcem. Ta tranzitni sistem zagotavlja neposreden prevoz do samega Čengduja.[50] Pričakuje se, da bo mesto porabilo 48 % manj energije kot mesta podobne velikosti.[51]
Cilj projekta »park mesta« je omogočiti mestu, kot je Čengdu, da konkurira Pekingu in Šanghaju, ne da bi mestu odvzeli njegov značaj.[49] Mesto Čengdu je že zdaj znano po osredotočenosti na kakovost življenja, ki vključuje cenovno ugodna stanovanja, dobre javne šole, drevesa in kolesarske steze. Vendar se ta projekt šteje za projekt obnove mesta in za izvedbo tega projekta prihaja do rušenja in prisilnih izselitev.[50] Veliko mesto je lahko deloma nadomestilo za projekt obnove mest, ki poteka v Čengduju.
Arheološko najdišče Džinša (odkrito leta 2001) je večje arheološko odkritje v Čengduju
Namakalni sistem Dudžjangjan, zgrajen leta 256 pred našim štetjem, deluje še danes.
Nad Čengdujem so se kitajske zračne sile in zračne sile cesarske japonske vojske in mornarice borile za zračno nadvlado mesta; nas sliki je prikazan lovec I-16 v letalskem muzeju Datangšan.
Huangčengba leta 1911
40. bombna divizija Boeing B-29-5-BW Superfortress 42-6281 »20th Century Unlimited« na letališču Hsinčing (A-1), Kitajska, napredno kitajsko oporišče 40. bombne divizije po zaključku napada na Anšan v Mandžuriji. Misija št. 4, 29. julij 1944.
Ljudska osvobodilna vojska je 27. decembra 1949 vstopila v Čengdu
.jpg)
Remove ads
Geografija
Prostrana ravnina, na kateri se nahaja Čengdu, ima nadmorsko višino od 450 do 720 metrov.
Severozahodni Čengdu meji na visoko in strmo gorovje Longmen na severozahodu in na zahodu na gorovje Čionglaj, katerih višina presega 3000 m in vključuje Mjao Džiling (5364 m) in Šilingovo sneženo goro (5.164 m). Na zahodnem gorskem območju je tudi velik primitivni gozd z obilnimi biološkimi viri in habitatom za orjaške pande. Vzhodno od Čengduja stoji nizko gorovje Longčuan in zahodno obrobno območje hribovite dežele reke Min, območja, kjer se steka več rek. Že od antičnih časov je bil Čengdu zaradi rodovitne zemlje, ugodnega podnebja in namakalnega sistema Dudžjangjan znan kot »bogata dežela«.
Čengdu se nahaja na zahodnem robu Rdeče kotline in leži na Čengdujski ravnini; prevladujoč teren so ravnine. Zemljepisna širina prefekture se giblje od 30° 05 'do 31° 26' J, medtem ko se njena zemljepisna dolžina giblje od 102° 54 'do 104° 53' V, in se razteza 192 km od vzhoda proti zahodu in 166 km od juga proti severu, na 12.390 km² zemlje. Sosednje prefekture so Dejang (NE), Dzijang (SE), Mejšan (S), Jaan (SW) ter Tibetanska avtonomna prefektura Ngava in Čjang (N). Mestno območje z nadmorsko višino 500 m ima nekaj rek, od tega tri reke Džin, Fu in Ša. Zunaj neposrednega urbanega območja je topografija bolj zapletena: na vzhodu leži gorovje Longčuan (龙泉山脉) in hribovje Pendžong (盆中丘陵); zahodno leži gorovje Čionglaj, ki se v okraju Daji dvigne na 5.364 m. Najnižja točka v prefekturi Čengdu s 378 m leži na jugovzhodu okraja Džintang.
Podnebje
Čengdu ima monsunsko vlažno subtropsko podnebje (Köppen Cwa) in je vse leto v veliki meri toplo z visoko relativno vlažnostjo. Ima štiri različne letne čase, z zmernimi padavinami, prisotnimi predvsem v toplejših mesecih, razbremenjen tako vročih poletij kot mrzlih zim. Gorovje Čin (Činling) na skrajnem severu pomaga pozimi zaščititi mesto pred hladnimi sibirskimi vetrovi; zaradi tega je kratka zima milejša kot v spodnjem Jangceju. 24-urna povprečna dnevna povprečna temperatura v januarju je 5,6 °C, sneg je redek, vendar je vsako zimo nekaj zmrzali. Poletje je vroče in vlažno, vendar ne v obsegu mest »Treh peči« Čongčing, Vuhan in Nanking, ki ležijo v porečju Jangce.[52] 24-urna dnevna povprečna temperatura v juliju in avgustu je okoli 25 °C, popoldanski vrhunci pa včasih dosežejo 33 °C; trajna vročina, kot jo najdemo v večjem delu vzhodne Kitajske, je redka. Padavine se najpogosteje pojavljajo julija in avgusta, v hladnejših mesecih pa jih je zelo malo. Čengdu ima tudi zelo malo letnih sončnih žarkov na nacionalni ravni, letno je manj sonca kot v večini severne Evrope, večina dni pa je oblačnih, četudi brez dežja. To še posebej velja v zimskih mesecih, ko je nebo skoraj nenehno sivo, poleg tega pa ga dopolnjuje tudi slaba kakovost zraka. Z mesečnim odstotkom možnega sonca, ki se giblje od 16 odstotkov decembra do 38 odstotkov avgusta, mesto letno prejme 1073 ur sončnih žarkov. Spomladi (marec–april) je čez dan bolj sončno in toplejše kot jeseni (oktober–november). Letno povprečje je 16,27 °C, ekstremi pa se gibljejo od -4,6 °C do 37,5 °C.
Upravna delitev
Čengdu je podprovinčno mesto,[55] ki služi kot glavno mesto Sečuana vse od Čongčingove obnove provinčnega statusa leta 1997.[56] Ima neposredno pristojnost nad 12 okrožji, 5 okrajnimi mesti in 3 okraji:
- Novo območje Tjanfu
- Območje gospodarskega in tehnološkega razvoja v Čengduju
- Visokotehnološka cona industrijskega razvoja v Čengduju
- Čengdu Tjanfu programski park
- Območje obdelave izvoza Čengdu
Remove ads
Mestna krajina
Julija 2013 je v mestu največja stavba glede na površino nadstropij na svetu New Century Global Center. Konstrukcija, visoka 100 m, je velika 500 krat 400 m s 1.700.000 m² talne površine. V centru so prodajalne, kino s 14 gledališči, pisarne, hoteli, vodni park z umetno plažo in valovi ter vas v sredozemskem slogu, ki obsega velik hotel s 5 zvezdicami in 150 m dolg LED zaslon, drsališče in parkirišče s 15.000 mesti.[60]
Hongdžaobi, Južna ljudska cesta, Čengdu
Južna ljudska cesta, Čengdu
IFS, cesta Hongšing, Čengdu
IFS Čengdu vhod v nakupovalni center
Waldorf Astoria Hotels & Resorts v Čengduju
Nidžja Čjao, Južna cesta Renmin, Čengdu
Reka Džin, Šangri-la Hotel Čengdu
Most Anšun, Čengdu
Kitajsko-oceanski Tajkoo Li Čengdu
New Century Global Center, Čengdu
Postaja trg Tjanfu
Sečuanski muzej znanosti in tehnologije
Pogled na Sečuansko knjižnico s trga Tjanfu
.jpg)
Remove ads
Demografija
Po popisu prebivalstva leta 2010 je imelo območje 14.047.625 prebivalcev, od tega 8.311.752 prebivalcev v mestu, ki šteje za 11 mestnih in primestnih upravnih okrožij. V pozidanem območju je živelo 10.484.996 prebivalcev, vključno z 11 okrožji, plus mestom Guanghan (v mestu Dejang) in okrožjem Šindžin, ki so bili hitro urbanizirani.[61]
Obsežno metropolitansko območje je po ocenah OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) leta 2010 imelo 18,1 milijona prebivalcev.[62][63]
Remove ads
Opombe
- "Let us now speak of a great Bridge which crosses this River within the city. This bridge is of stone; it is seven paces in width and half a mile in length (the river being that much in width as I told you); and all along its length on either side there are columns of marble to bear the roof, for the bridge is roofed over from end to end with timber, and that all richly painted. And on this bridge there were houses in which a great deal of trade and industry is carried on. But these houses were all of wood merely, and they are put up in the morning and taken down in the evening. Also there stands upon the bridge the Great Kaan's _Comercque_, that is to say, his custom-house, where his toll and tax were levied."[21]
Remove ads
Sklici
Nadaljnje branje
Zunanje povezave
Wikiwand - on
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Remove ads