Duce

Duce je italijanski izraz, ki izhaja iz latinske besede dux in pomeni voditelj, poveljnik.^[1] Pri starih Rimljanih je bil deležen naslova dux vojaški poveljnik, ki se je posebno odlikoval na bojišču. V Vzhodnem rimskem cesarstvu se je beseda popačila v δουξ (doúx), ki je v akuzativu δούκα (doûka); iz te oblike je v Beneški republiki nastal naziv doge za državnega poglavarja, pozneje pa tudi za srednjeveški plemiški naslov duca.

Naziv je nosil Benito Mussolini

V italijanski zgodovini se je beseda dux vzela v poštev v ablativu (duce), specifično s pomenom status duce, to je dobesedno državni poglavar. Uporabila se je na primer za Garibaldija in pozneje za Viktorja Emanuela III. med prvo svetovno vojno.^[2] Vendar se raba ni posebno obnesla vse do časa fašizma, ko se je naziv rezerviral za Benita Mussolinija. Dejansko je naslov nastal v ustanovni listini fašistične stranke^[3] in se je nato razširil s kultom osebnosti, a ni nikoli bil uraden. Uradno priznanje naslova Duce della Repubblica je bilo predvideno v ustavni listini Socialne republike RSI, in sicer s pomenom, ki ga ima danes republiški predsednik, vendar salojska ustava ni nikoli stopila v veljavo.

Po italijanskem zgledu so skušali uveljaviti enakovredne naslove tudi drugi totalitarni državniki: führer Adolf Hitler, caudillo Francisco Franco, fører Vidkun Quisling, conducător Ion Antonescu in pozneje tudi Nicolae Ceaușescu, poglavnik Ante Pavelić.

Glej tudi

• Führer
• Caudillo