Engelbert II. Spanheimski

Engelbert II. Spanheimski, plemič iz rodbine Spanheimov, mejni grof v Istri (1106–1124) in koroški vojvoda (1123–1135). *?, † 1141

Engelbert II.
mejni grof v Istri, koroški vojvoda
Vladanje	1106 - 1124 v Istri 1123 - 1135 na Koroškem
Predhodnik	Burghard Mosburški v Istri Henrik IV. na Koroškem
Naslednik	Engelbert III. v Istri Ulrik I. na Koroškem
Rojstvo	11. stoletje
Smrt	1141 Chiemgau[d]
Potomci	Engelbert III. Ulrik I. Henrik Hartvik III. Rapoto I. Matilda
Rodbina	Spanheimi
Oče	Engelbert I.
Mati	Hedvika
Poklic	vladar

Življenje

Engelbert II. je bil najstarejši sin Engelberta I. Spanheimskega in Hedvike, brat Bernarda Mariborskega, Henrika IV., Hartvika II. , Siegfrieda II. in Rikarde. Poročen je bil z Uto iz Kraiburga, dedinjo Passauskih grofov po očetu Ulriku,^{[1] [2][3]} z njo pa je imel številno potomstvo: Engelberta III., Ulrika I., Henrika, Hartvika III., Rapota I. in Matildo. Umrl je leta 1141.

Siegfried I. Spanheimski

Engelbert I. Spanheimski

Engelbert (Aribonski)

Rikarda

Engelbert II. Spanheimski

Hedvika Spanheimska

Politično delovanje in dosežki

Engelbert je Istro morda pridobil zaradi svaštva z nekdanjim istrskim mejnim grofom Poponom.^[3] Svojo moč je okrepil tudi zaradi poroke z Uto Kraiburško- s poroko je pridobil mnogo posestev po Bavarskem okoli Kraiburga, zato sta se Engelbert II. in njegov sin Engelbert III. imenovala tudi mejna grofa kraiburška.^[3] Poleg tega je Engelbert II. po svojih starših podedoval veliko posesti na Koroškem, a jih je daroval koroškemu benediktinskemu samostanu Šentpavel.^[4] Engelbertov mlajši brat Henrik IV. (Henrik Mladi) je imel za botra Henrika III. Eppensteinskega, ki je umrl brez potomcev, zato je z njegovo smrtjo naziv vojvod pripadel mlademu Henriku, ki pa je po enem letu vlade nenadoma umrl, ker pa je bil brez potomcev, je vojvodski prestol pripadel najstarejšemu bratu Engelbertu II.^[1] Ko je Engelbert postal vojvoda, se je v korist sina Engelberta III. odpovedal položaju mejnega grofa v Istri.^[5] Še pred smrtjo leta 1141 pa je koroški vojvoda leta 1135 odstopil in prestol prepustil sinu Ulriku I.^[1][6]