Francesco Maria Piave

Francesco Maria Piave, italijanski libretist, * 18. maj 1810, Murano pri Benetkah, † 5. marec 1876, Milano (Italija).

Francesco Maria Piave
Rojstvo	18. maj 1810({{padleft:1810|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})[1][2][…] Murano[1][3]
Smrt	5. marec 1876({{padleft:1876|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[1][4][…] (65 let) Milano[1][3]
Državljanstvo	Kraljevina Italija
Poklic	novinar, prevajalec, pisatelj, libretist, dramatik, pesnik, skladatelj, glasbeni pisec, operni režiser

Kot libretist je ustvarjal besedila za številne operne skladatelje (Giovanni Pacini, Saverio Mercadante, Federico Ricci, enega celo za irskega skladatelja Michaela Balfeja), a je danes najbolj poznan po besedilih za opere Giuseppeja Verdija, s katerim je tudi prijateljeval.

Delo

(izbor najpomembnejših besedil, ki jih je uglasbil Giuseppe Verdi)

• Ernani (1844),
• I due Foscari (Dva Foscarija ali Beneški dož) (1844),
• Attila (1846),
• Macbeth (1847),
• Il Corsaro (Korzar) (1848),
• Stiffelio (1850),
• Rigoletto (1851),
• La Traviata (Traviata) (1853)
• Simon Boccanegra (1857),
• La forza del destino (Moč usode) (1862).

Anekdota

Piave si je zelo rad prepeval vojvodovo arijo Ženska je tičica iz opere Rigoletto. Nekega dne je na ulici srečal damo, s katero sta imela pred časom ljubezensko razmerje, in ji napol pojoč prišepnil: Ženska je tičica, lahke narave ...

Gospa pa mu ni ostala dolžna, ampak mu je vrnila milo za drago na isti motiv: Večjega osla ni, kakor je Piave ...