Gnojilo

Gnojilo je sredstvo, dodano v prst ali neposredno na rastlinska tkiva, s katerim človek umetno dopolnjuje naravne vire mineralnih snovi za rast rastlin, s čimer načrtno povečuje rodovitnost. Med mineralnimi snovmi, ki jih rastline potrebujejo za rast, so predvsem dušik, fosfor in kalij, pa tudi drugi elementi v sledeh.^[1]

Gnojenje s sodobno kmetijsko tehniko

Vreča mineralnega gnojila NPK (dušik-fosfor-kalij)

Ločimo organska in mineralna oz. umetna gnojila. Organska gnojila, kot so hlevski gnoj, kompost, slama ipd., predstavljajo hrano za mikroorganizme v tleh, ki sestavne snovi razgradijo (mineralizirajo), s čimer nastanejo v vodi raztopljeni anorganski ioni, ki jih lahko nato absorbirajo in uporabijo rastline. Mineralna gnojila izdelujemo industrijsko iz rud ali jih sintetiziramo s kemičnimi postopki, predvsem dušik z vezavo dušika iz zraka v amonijak.^[1] Pridelovalci gnojijo bodisi ročno, bodisi s strojnimi pripomočki, gnojila so lahko v trdni ali tekoči obliki. Približno 90 % se jih v svetu dodaja v trdni obliki, največ sečnine, diamonijevega fosfata in kalijevega klorida.^[2] Ti so na trgu v obliki granul ali praškov. Tekoča mineralna gnojila se hitreje absorbirajo in tehnološko jih je enostavneje razpršiti po veliki površini,^[3] lahko se jih tudi doda v vodo za namakanje, čemur pravimo fertigacija.^[4]

Večino zgodovine so ljudje gnojili z organskimi snovmi, od iztrebkov in komposta do odpadkov v postopku predelave hrane, kot je krvna moka.^[5] V 19. stoletju pa so odkritja Justusa von Liebiga na področju prehrane rastlin vodila do razvoja sintetičnih gnojil.^[6] To je bil pomemben preboj v globalnem sistemu pridelave hrane, ki je omogočil intenzifikacijo kmetijstva z mnogo večjim pridelkom.^[7] Po drugi svetovni vojni je industrijska produkcija amonijaka na račun procesov za fiksacijo dušika, razvitih v začetku 20. stoletja (predvsem Haber-Boschevega) povzročila skokovit porast uporabe dušikovih gnojil.^[8] To je vodilo v znatno povečanje produktivnosti kmetijstva in tvorilo del t. i. zelene revolucije.

Med kvarnimi posledicami množične rabe gnojil so onesnaženje vode^[9] in evtrofikacija zaradi izpiranja hranil,^[10] emisije ogljika ter drugih snovi v proizvodnem procesu^[11] in onesnaženje prsti zaradi akumulacije težkih kovin, ki so prisotne v mineralnih gnojilih.^[12] Za omilitev teh posledic se razvijajo različne tehnike trajnostnega kmetijstva.^[13]