Imenovalnik

Imenoválnik ali nóminativ je prvi sklon^[1] oziroma sklon, s katerim poimenujemo stvari, bitja in pojme okoli sebe. Po njem se vprašamo z vprašalnico kdo ali kaj. Imenovalnik je dobesedni prevod latinske besede nominativus, torej 'sklon, ki poimenuje'.^[2] Je sklon osebka in povedkovega določila.^[1] V slovenščini je prevzel tudi vlogo zvalnika; zadnje ostanke zvalnika v slovenščini zasledimo na prelomu 17. in 18. stoletja.^[3]

Raba imenovalnika v slovenščini

V slovenščini imenovalnik v stavku izraža:^[4]

• osebek: Čudni časi so prišli. – Pri oknu je bila miza.
• povedkovo določilo: Hrast je drevo. – Hrast je zelen.
• prisamostalniški ujemalni prilastek: ptica pevka, človek žaba – temen oblak.
• pristavek osebka ali povedkovega določila: Ivan Cankar, naš veliki pisatelj. – To je on, Cankar.
• imenovalni prilastek: hotel Turist, stanuje v hotelu Turist. (Tak imenovalnik se ne ujema s svojo odnosnico in ga imenujemo imenovalni imenovalnik.)
• povedkov prilastek: Sin se je od vojakov vrnil možak. – Sava teče motna.
• zvalnik: Prinesi mi vodo, prijatelj. (Tak imenovalnik imenujemo ogovorni imenovalnik).
• izpostavljeni osebek: Janez, ta pa zna.
• jedro neglagolskega enojedrnega stavka: Mir. – Tišina! – Kakšna lepota!
• medmet: Bog nebeški! – Strela vendar.