Janez Vajkard Valvasor

»Valvasor« se preusmerja sem. Za ostale ljudi s priimkom Valvasor glej Valvasor (priimek).

Janez Vajkard Valvasor [jánes vájkart válvazor] (nemško Johann Weichard Valvasor, Freiherr zu Galleneck und Neudorff, Herr zu Wagensperg und Liechtenberg, latinsko Joannes Vaykardus Valvasor, Joannes Waicsardy Valvasor ali Joannes Valvasor Weichardusoznaka: lat, povišana v oznako: la ,^[2][3] arhaično tudi Janes (Janez) Bajkort Valvasor),^[4][5] kranjski plemič, polihistor, član Kraljeve družbe, * maj 1641, Ljubljana (krščen 28. maja), † pred 16. novembrom 1693, Krško.

Janez Vajkard Valvasor
Svobodni gospod Medijski, gospod Belneški in Završki
Rojstvo	maj 1641 Ljubljana, Vojvodina Kranjska[1]
Krščen	28. maj 1641 Stolnica sv. Nikolaja, Ljubljana
Umrl	1693, po tradiciji 19. september Krško
Pokopan	ni znano, po tradiciji kapela marijinega obiskanja, Grad Medija
Narodnost	Kranjec
Plemiška družina	Valvasorji
Zakonec(i)	Ana Rozina Graffenweger (1672 - 1687, smrt) Ana Maksimila Zetschker (1687 - 1693)
Potomci Alojzij Valvasor Regina Konstancija Valvasor glej dalje
Oče	Jernej Valvasor
Mati	Ana Marija Ravbar
Poklic	kartograf, geograf, heraldik, pisatelj, polihistor, založnik, zbiralec, aristokrat

O njegovi izobrazbi in bogastvu priča mogočna knjižnica, v kateri je imel vsa tedaj pomembna znanstvena dela. Zbiral je instrumente, star denar in razne zanimivosti. Po tedanji plemiški navadi je izpopolnjeval svoje znanje in si nabiral izkušnje na potovanjih po tujini (Nemčija, Severna Afrika, Francija, Švica) in v vojaških službah, v letih 1663 in 1664 se je udeležil vojne proti Osmanom. Ko se je leta 1672 vrnil, je kupil gradova Bogenšperk, Črni potok in že porušeni grad Lihtenberg, ter hišo v Ljubljani. Vse to premoženje je kasneje zaradi stroškov njegovih dejavnosti moral prodati, saj so le ti presegli Valvasorjeve denarne vire. Na Bogenšperku je uredil bakroreznico in pripeljal mojstra Andreja Trosta, ki je prej delal pri Vischerju na Štajerskem. Z njim so sodelovali še drugi slikarji in grafiki na Kranjskem, med najbolj znanimi je bil Almanach.

Leta 1692 je ostal brez večine svojega premoženja, ker ga je vložil v potovanja, grafike in natise knjig. Umrl je leta 1693 v 52. letu starosti v Krškem.

Zgodnje življenje in mladost

Valvasorjeva starša, Jernej in Ana Marija Valvasor

Janez Vajkard Valvasor se je rodil maja 1641 v Ljubljani, najverjetneje na Starem trgu, v rodbino Valvasor kot dvanajsti od sedemnajstih otrok deželnega odbornika in glavnega prejemnika kranjskih deželnih stanov Jerneja Valvasorja in njegove druge žene, baronice Ane Marije Ravbar z gradu Krumperk.^[6] Krščen je bil 28. maja 1641. Krstna botra sta mu bila baron Konrad Ruess pl. Ruessenstein z gradu Strmol ter starejša sestra Janezove matere, Regina Doroteja Reisp (roj. Ravbar).^[2] Valvasorjev oče je bil lastnik gospostev Gamberk in Medija na Izlakah, kjer je mladi Valvasor preživel svoje otroštvo skupaj s 16 brati in sestrami.^[7][8][6] Domači so ga naslavljali "Janez Vajkard", znanci in prijatelji pa samo "Vajkard" oz. "Bajkort".^[9]

Mladost je Janez Vajkard preživel najbrž podobno kot večina njegovih plemiških vrstnikov. V enajstem letu starosti mu je umrl oče Jernej,^[10] po smrti matere Ane Marije pa je Valvasorjev starejši polbrat Karel iz očetovega prvega zakona, ki je že pred očetovo smrtjo prevzel deželnosodno gospostvo Gamberk, prevzel še Medijo in postal varuh svojih mlajših sorojencev,^[11] katerim je kasneje izplačal tudi njihov delež premoženja.^[12]

Izobrazba

Okoli očetove smrti je Valvasor začel z izobrazbo na jezuitski gimnaziji v rojstni Ljubljani; v svojih delih o očetih jezuitih in njihovih šolah govori zelo pohvalno, vendar le na splošno:^[13]

Jezuitska cerkev, šola, ki jo je obiskoval Valvasor, ter leta 1682 postavljen Marijin steber

Tako kot so bili v državi v ta namen ustanovljeni zelo dobri seminarji in šole, še posebej jezuitski očetje v svojih kolegijih kažejo hvalevredno marljivost pri poučevanju mladih študentov mojstrsko v humanističnih vedah, zlasti v latinščini, elokvenci in umetnosti sklepanja (ali logiki), in pri tem poučevanju uporabljajo izjemen način in spretnost.

— Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske

V zapisih o neočitnih vezah s hudičem navaja dejanja svojega sošolca v četrtem in petem razredu, ki si je, zapeljan po slabem zgledu, z iglo prebadal telo, ne da bi pri tem krvavel ali čutil bolečino; ko se je kasneje Valvasor ukvarjal z naravoslovjem je to tudi sam prakticiral, saj poskus temelji na naravnih zakonih in lastnostih medeninaste igle, ki je edina primerna za to.^[14] Okoli leta 1655 naj bi, kot navaja v popisu Ljubljanice, opazil povodnega strahu ali povodnega moža, ki se je dvignil iz vode in skušal v reko pahniti meščana, ki se je mimo kruharne vračal ponoči domov z ženitovanja. Iz navedene lokacije je mogoče sklepati, da je Valvasor kot študent stanoval v bližini.^[14]

Valvasor je v Ljubljani absolviral t.i. studia inferiora.^[14] Po jezuitski praksi so se njegovi profesorji pogosto menjali, magistri vsako leto, patri pa so ostajali dlje. Med redkimi izjemami je bil pater Franc Harrer, ki je bil, z izjemo leta 1652, profesor, običajno prefekt ali preceptor, več kot deset let, torej tudi v času Valvasorjevega šolanja.^[14] Pater Janez Ludvik Schönleben, ki je na Janeza Vajkarda kasneje pomembno vplival, je bil prefekt samo v obdobju 1650/1651, ker pa je bil julija 1651 poklican na Dunaj ter dve leti kasneje izstopil iz jezuitov, je težko reči, koliko je kot profesor na Valvasorja že tedaj vplival. V 1650. letih je na ljubljanski gimnaziji poučeval tudi znameniti jezuitski dramatik Dunajčan Henrik Söldner.^[14]

Nadaljnje izobrazbe mladi Valvasor ni iskal na univerzi, to pa je verjetno vplivalo na razvoj njegove samosvoje in neodvisne osebnosti; njegova stopnja izobrazbe je bila le tolikšna, da se ni usmeril v kabinetno učenjaštvo.^[15] Znanje in izkušnje je izpopolnjeval na potovanjih po tujini in v vojaški službi.^[15] Šolanje je Janez Vajkard končal v svojem sedemnajstem letu in nato bil od jeseni 1658 do 1672 v glavnem zdoma.^[16] Na svoje prvo potovanje se je Janez Vajkard odpravil verjetno leta 1659 ali pa že leto prej, vendar o le-tem kot o drugih njegovih prvih potovanjih ni konkretnejših podatkov.^[17]

Vojskovanje v Slavoniji

Nikolaj VII. Zrinjski, pod vodstvom katerega se je Valvasor bojeval proti Turkom.

V letih 1663 in 1664, morda tudi še za dalj časa, se je Valvasor, poleg mnogih kranjskih plemičev, z dvanajstimi tovariši, ki so vodili s seboj tudi svoje služabnike in hlapce, kot prostovoljec udeležil avstrijsko-turške vojne.^[17][6] V Slavonski krajini se je pod osebnim poveljstvom slavnega vojaka, hrvaškega bana grofa Nikolaja Zrinjskega, na kar je bil zelo ponosen, pogosto udeleževal raznih spopadov s sovražnikom v Testa-Piccolominijevem regimentu,^[7] kjer je bil konjeniški stotnik Adam pl. Albendorff.^[17] Pri omembi Zrinjskega Valvasor navaja banov junaški značaj in osebne vrline, ki so mu pripomogle do uspehov in osebne slave, s tem pa je zavračal tedaj med vojaki močno razširjeno prepričanje, da so priljubljeni poveljnik in njemu podobni, tudi Albendorff, na nadnaraven, hudičev način zaščiteni ali utrjeni pred kroglo in sabljo.^[17]

Na vojnem pohodu po Slavoniji se je Valvasor nekoliko seznanil s to deželo.^[17] V zvezi s tem obdobjem omenja nekatere stvari, ki so se mu zdele pretresljive, npr., kako so na kol nasajenim odsekanim turškim glavam po nekaj tednih zrasli lasje in brada,^[17] ali, kako Senjani, Vlahi ali Uskoki, kadar Turku odsekajo glavo, slednjo dvignejo, da jim v usta kaplja še vroča kri, iz tega zapisa pa je razvidno zagrizeno sovraštvo do Turkov in brezmejna krvoločnost.^[18]

V tem obdobju je Valvasor osebno spoznal soborca grofa Karla Vajkarda Purgstalla, katerega v Slavi vojvodine Kranjske posebej hvali. Purgstall je kasneje padel v zadnji vojni s Francijo.^[19]

Večletno potovanje

Po vojski se je Valvasor za krajši čas vrnil domov. V tem obdobju je radovedno obiskoval bližnjo in daljno okolico rodbinskega gradu ter se seznanjal s kraji, ljudmi in običaji.^[20] Nato se je odpravil večletno potovanje.^[20][7]

Verjetno je bil pred odhodom še na Štajerskem, v Konjicah pri grofu Erazmu Tattenbachu, kasnejšem zarotniku, kjer se je po navodilih nekega vojaka holandskega rodu, ki je služil pri mestni straži v Gradcu, uril v spretnosti hoje po vodi in ležanja na vodi.^[21] To spretnost je kasneje še nekajkrat prakticiral v Dolenjskih Toplicah, tako da je na hrbtu ležal na vodi vso noč, kar naj bi bilo udobneje in mehkeje kot v postelji.^[21] Pritegovala ga je še druga, podobna spretnost; poznal je nekega Čeha, ki je za pol državnega tolarja skočil z najvišjega stolpa in ostal popolnoma nepoškodovan. Valvasor ga je nagovarjal toliko časa, da mu je odkril skrivnost te spretnosti, sam pa tega ni poskusil.^[21]

Dunaj

Prvi podatek o dolgem potovanju sega v jesen leta 1666, ko naj bi oktobra na Dunaju v bližini Rdečega stolpa, v Arnoldovi hiši, kjer je bil na hrani pri nekemu g. Meintzerju, brez kakršne koli prevare lastnoročno tingiral funt svinca z granom tinkture v najžlahtnejše zlato;^[22] tinkturo je izdelal alkimist Johann de Monte Sniders, ki je bil prav tako tam na hrani in, ki je po tem, ko so Dunajčani, od katerih so mu najuglednejši zaupali, ugotovili, da je njegova alkimistična umetnost varljiva, pobegnil skupaj s svojo v moškega preoblečeno ženo, vendar je s Valvasorjem ostal v korespondenčni zvezi dokler je živel.^[22] V istem obdobju se je Valvasor na Dunaju zanimal za delo astronoma in astrologa Tomaža Damascena, ki naj bi za nekega češkega grofa izdelal tri zrcala v katerih posameznik vidi vse kar si želi videti.^[22] Na Valvasorja je na Dunaju napravil vtis tudi zvonik stolnice sv. Štefana, ki naj bi po njegovih besedah po višini, okrasju in popolnosti presegal vse zvonike v cesarstvu, z izjemo stolpov v Straßburgu in Landshutu.^[22]

Nadaljna smer potovanja ni povsem jasna.^[22] Valvasor navaja, da je zatem potoval po Nemčiji, na Nizozemsko, v Francijo, Švico in Italijo.^[7][22] Potoval je prek tedaj z gusarji ogroženega Sredozemskega morja celo v severno Afriko, v pismu Kraljevi družbi v Londonu pa omenja še Anglijo, Dansko in Španijo.^[7][22] V različnih državah in kraljestvih, tudi v Afriki, je obiskal več zanimivih podzemnih jam, vendar nobena ni bila tako izjemna kot jame na Kranjskem. V poročilih o doživetjih je precej skromen.^[22]

Nemčija in Nizozemska

Amsterdamska mestna hiša ok. leta 1669

Iz potovanja po Nemčiji in Danski navaja, da se plovba po Renu, Donavi ali Lechu ne more primerjati s truda polno in nevarno vožnjo po Savi;^[22] stanje na Savi je po njegovem mnenju enako kot na slapovih Rena pri Schaffhausnu, kjer pa si, v nasprotju z izkušenimi savskimi brodniki, nihče ne upa peljati.^[23] V grofiji Stollberg v Braunschweigu si je ogledal kapniško Baumannovo jamo, ki je zaslovela že v 16. stoletju, vendar je zapisal, da je na Kranjskem mnogo čudovitejših jam, predvsem v Jami in Postojni.^[23] Pri primerjavi višine Kamniških Alp z višino salzburških gora in gorovja v Bergthalsgadnu je prišel do nedvomne ugotovitve, da so kranjski snežniki mnogo višji.^[23] Ko se je okoli leta 1669 nekaj dni mudil v Bambergu je pri korarju Hansu Adamu Coglu dobil v branje del sodnega protokola, ki ga je Coglov oče napisal v obdobju, ko je bilo v Bambergu sežganih mnogo domnevnih čarovnikov in čarovnic.^[23]

Okoli istega leta je bil Valvasor tudi v Amsterdamu na Nizozemskem; v zapisih primerja slabi sirkov kruh s Krasa in Pivke s podobnim boljšim holandskim kruhom in vestfalskim pumperniklom.^[23] Poleg tega omenja še, da bloški smučarji v hitrosti prav nič ne zaostajajo za holandskimi drsalci.^[23]

Severna Afrika

Leta 1669 je Valvasor obiskal Afriko, kjer si je ogledal nekaj jam in puščavo Libije,^[24] poseben razlog, ki je ga je gnal v Afriko pa je bilo v domovini razširjeno prepričanje, da kranjski plemiči, ki so izpuščeni iz turškega ujetništva za popotnico prejmejo smrtonosen strup, ki učinkuje po več mesecih ali celo po enem letu;^[24] na ta način naj bi umrla Rut Grabenski in Volf Engelbert Turjaški, poleg njiju pa tudi sicer neimenovani gospodje Lamberg, Ravbar, Obritschan, Gall, Kozjak, Mordax, Mündorffer in mnogi drugi.^[24] Kot je sam trdil je verjel, da znajo Afričani pripraviti isti strup. Ko se je tako mudil v Afriki, mu je 15. julija v Tunisu ugledni muslimanski učenjak Ali Haisa odkril način priprave in delovanja omenjenega strupa kot veliko skrivnost, ki je znana le redkim, v zameno pa mu je Valvasor povedal nekatere Afrikancem neznane skrivnosti. Valvasor je takoj po razkritju spoznal, da je strup resničen in se je čudil njegovemu obstoju, hkrati pa je ugotavljal, da bi bilo protistrup izdelati zelo težko.^[24] Prošnje iz mnogih krajev, da bi razkril pripravo strupa je zavrnil, ker bi s tem priprava tako hudega strupa postala splošno znana. Razprava o strupu je Valvasorja zapeljala v poročilo o posebnem smodniku, ki naenkrat začne delovati na različnih mestih, vendar je, ker je menil, da je svet bolj naklonjen uničevanju kot ohranjevanju, poročilo o tem še tisto uro, ko ga je zapisal s skrivno pisavo, zbrisal.^[24]

Francija

Pariz leta 1669

V Franciji je v primerjavi z drugimi državami Valvasor na svojem potovanju prebil največ časa, hkrati pa je njegov čas v Franciji najbolje opisan.^[25] Ni jasno, po kateri poti je Valvasor prišel v Francijo; najbrž je na svojem prvem potovanju po Franciji potoval po smeri Amsterdam - Lille - Pariz - Lyon, in dalje proti morju.^[25]

Valvasor je v Francijo prišel že okoli leta 1667. V Parizu si je pri nekemu vojvodu ogledal raznovrstne redkosti. Vojvoda, ki je opazil Valvasorjevo vnemo je gostu pustil preizkusiti kovincko zrcalo, ki pokaže kar posameznik želi videti.^[25] Istega leta se je Valvasor zadrževal še v Lyonu, kjer je izvedel, da je tam iznajdba nekega revnega trgovca, s katero dobi taft in drugo svileno blago poseben lesk, že vsem znana; omenjena iznajdba je nekaj let veljala za veliko skrivnost in so jo šteli med hudičeva odkritja, vendar Valvasor v zapisu pojasnjuje, da je iznajdba povsem naravna in da jo povzroči boraksova voda.^[25]

Oprema kraljeve francoske švicarske vojske iz obdobja Valvasorjevega služenja v Franciji

Leta 1668 je Valvasor v kraljevskem francoskem švicarskem pehotnem regimentu izpopolnil svoje vojaško znanje, ki ga je pred leti pridobil od grofa Zrinjskega v Slavoniji med avstrijsko-turško vojno.^[25] V to obdobje sega zapis o dveh svojih vojaških tovariših, nekem Hesu in nekem Poljaku plemenitega rodu, ki sta služila tako v Španiji v vojni s Portugalsko kot tudi tedaj v francoskih četah na strani Portugalske, kjer sta se znašla po razpletu dogodkov.^[26] Valvasor se je z njima seznanil ob sklenitvi miru med Španijo in Portugalsko, ko sta vojaka vstopila v kraljevi francoski švicarski regiment, v kateremu je služil tudi Valvasor. Vojaka naj bi na nenavaden način prakticirala preklete umetnije; Poljak naj bi, če je imel pri sebi tri lase neke osebe, to osebo priklical k sebi, kar je počel zlasti z ženskami, to čarovnijo pa je naučil tudi Hesa, da bi si med seboj pomagala v primeru vojnega ujetništva, v kateremu sta se nekoč res znašla.^[26]

Leta 1669 je bil Valvasor v Afriki, leto kasneje pa je bil ponovno v Franciji;^[26] ker je Thomasu Galeu pisal, da je bil v Španiji, je možno, da je bil tam zaradi vojske ali zaradi potovanja v Afriko. Ob povratku se je verjetno izkrcal v Toulonu, ki je bilo od 16. stoletja dalje pomembno francosko pristanišče v Sredozemlju. V Toulonu je tudi stanoval, v gostišču Pri zlatem levu (francosko Au Lion d'Or) v bližini pristanišča.^[26]

Poleti 1670 je obiskal več krajev in naravnih znamenitosti v bližini Toulona v bližini Sainte-Baume. 6. julija je obiskal romarski kraj Saint-Maximin-la-Sainte-Baume, ki naj bi bil povezan s samim začetkom krščanstva v Provansi.^[26] Ogledal si je baziliko in relikvije, naslednjega dne pa je v družbi štirih spremljevalcev protestantske vere nadaljeval pot do Grotte de la Sainte-Baume, kjer naj bi po legendi pokorniško živela Marija Magdalena.^[27] Povzpel se je tudi na 998 m visoki Saint-Pilon. Valvasor je naprej potoval po južni Franciji, zagotovo vsaj še v pokrajino Languedoc, kjer je v mestu Beaucaire nad vrati ene najimenitnejših mestnih palač pritegnil njegovo pozornost lepo oblikovan kamniti rodbinski grb Valvasorjev.^[27] Bil je tudi v Toursu in ob reki Loiri v Touraini.^[27] V bližini si je ogledal tudi kapniške jame.^[28]

Istega leta se je Valvasor dlje časa ostal v Lyonu, kjer je bil na trgu Bellecour v hiši maison du Pin priča poskusu nekega Angleža, ki naj bi brez sleparjenja baker z enim granom tingiral v čisto zlato; pri tem Valvasor navaja, da s tem poskusom nikakor ni dokazan kamen modrosti, saj je taka sprememba le skoncentriran ekstrakt zlata.^[28] Med prvim ali drugim obiskom Lyona je Valvasor izvedel tudi poskus z zrcalom, v katerem se ženska pod določenim kotom vidi golo; medtem, ko so nekateri razlagali, da so tu na delu hudičeve moči, Valvasor navaja, da zrcalo deluje po naravnih zakonih z lomom in odsevom svetlobe pri ogledalih, v katerih se kaže slika gole ženske in glava žive osebe, ki se ogleduje.^[28]

V Lyonu in drugih krajih si je Valvasor pridobil krog znancev, s katerimi je še kasneje ostal v zvezi. Enemu izmed teh, Henriju Garbusatu, je Valvasor poslal v Lyon primerke kranjskih okamnin.^[28] Kaj vse je Janeza Vajkarda v tujini zanimalo in kaj je študiral, ni povsem jasno, saj dnevnik, v katerega je po lastni izjavi s tajno pisavo zapisoval vsa opazovanja in doživetja, ni ohranjen.^[29] Kljub temu so podatki o tem prisotni v njegovem kasnejšem delu, posebno nekajkrat v Slavi vojvodine Kranjske. Predvsem se je zanimal za naravo, posebno še njene redkosti. Poudarja, da mu ni bilo žal ne časa ne truda, da bi kaj nenavadnega videl ali spoznal. Ukvarjal se je z matematičnimi in fizikalnimi vedami, o čemer pričajo dela v njegovi knjižnici, zbirka matematičnih instrumentov, katere je kasneje uporabljal pri kartografskem in topografskem delu, v rokopisu pa je ostalo nekaj razprav s tega področja.^[29] Valvasorjeve umetnostne izdaje in grafična zbirka pričajo o zanimanju za umetnost.^[7] Upravičena je domneva, da je veljalo njegovo polihistorsko zanimanje vsem panogam, s katerimi se je pozneje v svojih delih izkazal, in da je na tujem že pridobil del svojih kasnejših zbirk, zlasti instrumente, grafične liste in risbe.^[30]

Leta 1671 je bil Valvasor ponovno v Nemčiji, kjer je v Bambergu izdal neko iz francoščine v nemščino prevedeno knjižico.^[28] Leto kasneje je bil po skoraj 6 letih potovanja ponovno v domovini, kjer si je sklenil ustvariti dom in družino, hkrati pa uresničevati svoje študijske načrte.^[28][31]

Ustalitev na Bogenšperku in grafično podjetje

Prva stran ženitnega dogovora med Janezom Vajkardom Valvasorjem in Ano Rozino Graffenweger

V bližini svojega doma v okolici Litije si je za soprogo izbral Ano Rozino Graffenweger pl. Graffenau; zakon sta sklenila 10. julija 1672 v Šmartnem pri Litiji.^[31] Prve dni po poroki sta živela na gradu Slatna.^[31] 27. septembra sta zakonca Valvasor na Dolenjskem od barona Franca Albrehta Khaysella kupila gospostva Bogenšperk, Črni potok in tedaj že podrti Lihtenberg, za kar sta odštela 20.000 goldinarjev kranjske veljave, 200 zlatnikov v gotovini in 100 državnih tolarjev v gotovini, ki jih je plačala Ana Rozina za likof.^[32] Čeprav so bila posestva v polni lasti zakoncev Valvasor, kupnina vse do leta 1689 ni bila poravnana;^[33][7] dediščina, ki jo je Janezu Vajkardu izplačal polbrat Karel in ženina dota sta znašala zgolj polovico kupnine.^[34] Od dohodkov gospostev je Valvasorjeva družina živela dvajset let, od tu pa je Janez Vajkard tudi črpal sredstva za svoje študijsko in polihistorično delo.^[33] Za svojo rezidenco si je Valvasor izbral grad Bogenšperk, v katerem je dal urediti kapelo Matere božje z Jezuščkom na begu v Egipt.^[35]

Bogenšperško grafično podjetje

Po Valvasorjevih besedah je bilo na Bogenšperku malo ogleda vrednega, razen zbirke matematičnih instrumentov ali njegove male knjižnice in še nekaterih drugih stvari, med drugimi magneta, ki dvigne železo, 42-krat težje od lastne teže.^[35] Zbirka, za katero je Valvasor odštel precej denarja, je vsebovala tudi predmete, med drugimi tudi razne starine, ki so ne le na Kranjskem, temveč tudi v drugih deželah pomenila pravo redkost.^[35][36][6]

Različici Valvasorjevega ekslibrisa

Da bi svoje založniške in znanstvene načrte lahko uresničil, je zbral tudi knjižnico in dragoceno grafično zbirko; oboje je tedaj na Kranjskem po vrednosti in obsegu nekaj izjemnega.^[37] Knjižnica, ki je bila znana tudi pri najimenitnejših knjigarnarjih v Nürnbergu in Frankfurtu, je z leti narasla na nekaj tisoč zvezkov z vseh področij duhovnega ustvarjanja, posebno dobro pa je bila založena z zgodovinskimi, potopisnimi, geografskimi, kartografskimi in matematičnimi deli.^[35][36] Knjige so bile v različnih jezikih in pisavah, med drugimi tudi knjige v cirilici. Večina Valvasorjevih knjig je bila opremljena z Valvasorjevim ekslibrisom, ki je bil, kot je bilo pri plemstvu običajno, heraldičen, dodan pa mu je bil trak z začetnicami lastnikovega imena in posesti.^[38]

Kmalu je spoznal, da svojih želja in načrtov brez bakroreznice in tiskarne za plošče ne bo mogel uresničiti. Oviro je velikopotezno odpravil tako, da je 12. aprila 1678 na Bogenšperku ustanovil lastno grafično podjetje, prvo na slovenskih tleh.^[39][35] Delavnica je bila na gradu prav tako pa tudi njeno osebje:^[39]

Bil sem tudi — ne da bi se hvalil — prvi, ki je vpeljal v to preslavno vojvodino Kranjsko bakrotisk. Da, tukaj na Bogenšperku sem 1678. leta sam napravil tako delavnico in pri sebi v gradu vzdrževal nekaj let bakrorezce in tiskarje.

— Janez Vajkard Valvasor

Da bi mogel opraviti načrtovano delo, je zbral okrog sebe risarje in bakrorezce, domače, nemške in holandske mojstre ter jih v širši ali ožji sestavi vzdrževal na svoje stroške na Bogenšperku do izida Slave vojvodine Kranjske. Glavni sodelavci so bili bakrorezec Andrej Trost, risar Janez Koch iz Novega mesta, hrvaški pesnik in učenjak Pavel Ritter-Vitezović, Matija Greischer, Peter Mungerstorff, Johann Wiriex in domačin Jernej Ramschüssl.^[40] Sporadično se pojavljajo v delih Janeza Vajkarda Valvasorja še Johann Alexander Boener (tudi Böner), Johann Azelt, Fl. Schnabell in dva monogramista; grafična zbirka pa kaže na neko zvezo z Nizozemci: slikarjem in grafikom Justusom van der Nypoortom, slikarjem Almanachom in morda Ygidiusom van der Heydenom, ki pa sicer niso bili Valvasorjevi sodelavci.^[40]

Trost je bil med leti 1678 in 1688 v grafični delavnici na Bogenšperku Valvasorju desna roka in je bil edini, ki je sodeloval pri vseh njegovih izdajah, od prve do zadnje.^[40] V baker je vrezal tudi večino prilog in zemljevidov v Slavi vojvodine Kranjske in, po Valvasorjevih risbah, obe veliki panorami Ljubljane in Celovca.^[40] Leta 1680 je Valvasor za nadaljnje projekte obdržal le Trosta in Janeza Kocha.^[41]

Valvasor v svojem grafičnem zavodu ni bil zgolj organizator, naročnik in plačnik, ampak predvsem tudi glavni delavec.^[42] Zrisal je slike krajev, gradov in samostanov za vse topografske izdaje, ki jih je imel v načrtu, kasneje pa še slike za dodane ali spremenjene topografske upodobitve v Slavi vojvodine Kranjske, veliki panorami Ljubljane in Celovca, zemljevide in nekatere druge priloge.^[42] V razmeroma kratkem času je očitno po dolgem in počez prepotoval Kranjsko in Koroško in je že tako opravil izredno in zaradi tedanjih potovalnih možnosti komaj predstavljivo dejanje.^[42]

Sprva je kazalo, da se bo iz bogenšperškega podjetja razvila celo grafična založba z določenim založniškim in kulturnim programom.^[43] Valvasor namreč ni izdeloval le topografskih slik, temveč je izdajal tudi grafična umetnostna dela religiozne in poučno literarne narave, v načrtu pa je imel poleg teh še kartografske, zgodovinske in prirodoslovne izdaje.^[43]

Dominicae passionis icones

Kristus pred Pilatom, bakrorez iz Dominicae passionis icones.

V duhu dobe in iz svojega verskega prepričanja, z željo za srečen začetek dela v svoji založbi je Valvasor izdal leta 1679 kot prvo delo Slike Gospodovega trpljenja (Dominicae passionis icones); delo ima poleg naslova 16 bakrorezov s prizori Kristusovega trpljenja, od zadnje večerje do smrti na križu,^[44] ki jih je narisal Johannes Wiriex in v baker vrezal Andrej Trost.^[45] Bakrorezi so majhni in se po velikosti nekoliko razlikujejo (višina med 5,8 do 6,1 cm, širina med 7,5 in 8 cm).^[46] Vsebina cikla nima posebne spremne razlage; edino besedilo je na prvem listu in je hkrati naslov in posvetilo.^[46] Delo ni prvo po naključju; v seznamu Valvasorjevih del in izdaj to pojasnjuje Erazem Francisci:^[45]

Ker je strah božji po besedah preroškega kralja začetek modrosti ter temelj in korenina vseh drugih kreposti, je začel s pobožnostjo in dal najprej vrezati v baker čedno Pasijonsko knjižico z lepimi in umetelnimi okviri ter jo v četverki natisnil na svojem gradu Bogenšperku leta 1679. Risbe je narisal Janez Wiriex z neverjetno velikim trudom in potrpljenjem

— Erazem Francisci

S to knjižico je Valvasor morda želel pridobiti naklonjenost visokih duhovniških krogov na Kranjskem, zato jo je posvetil tedanjemu ljubljanskemu škofu grofu Jožefu Rabatti.^[45] Poleg tega je bil omenjeni škof umetnostno razgledan in vnet za barok in krepil domača izročila, zaradi vsega tega pa je posvetilo še toliko bolj jasno.^[45] Po umetnostni kakovosti je od Valvasorjevih izdaj le-to na najvišjem mestu, gre pa tudi za najboljša dela obeh grafičnih umetnikov; nobeno drugo delo Wiriexa ni znano.^[45]

Topografiji sodobne Kranjske in lamberških gradov

Naslovni list albuma Topographia Ducatus Carnioliae modernae.

Naslovni list albuma Topographia arcium Lambergianarum.

Istega leta je Valvasor izdal tudi dvoje topografskih del.^[45]

Grad in dvorec Hošperk na bakrorezu Janeza Vajkarda Valvasorja

Topografija sodobne vojvodine Kranjske (Topographia Ducatus Carnioliae modernae) je album, ki poleg naslovnega vsebuje še 319 bakrorezov mest, trgov, samostanov in gradov, ki so tedaj stali na Kranjskem.^[45][47] Listi so urejeni po abecednem vrstnem redu nemških krajevnih imen, katerim so z malo izjemami dodana tudi slovenska imena.^[48] Skupno je upodobljenih čez 300 gradov, samostanov, fužin, rudnikov, trdnjav ipd., 32 trgov in 19 mest, nekaj tega celo v več različicah.^[48] Podobe je risal Valvasor sam, bakrorezci podpisanih bakrorezov pa so bili Trost (81 bakrorezov), Ritter Vitezović (60 bakrorezov) in Peter Mungerstorff (36 bakrorezov). Nad dve tretjini slik iz tega albuma je Valvasor kasneje uporabil za Slavo vojvodine Kranjske.^[49]

Pod naslovom Topografija lamberških gradov (Topographia arcium Lambergianarum) je Valvasor istega leta izdal izbor 82 podob iz predhodne kranjske Topografije gradov, trdnjav in gospostev, ki so jih dali zgraditi ter jih imeli v lasti grofje Lamberški.^[49] Izboru je dodan naslovni list, ki ga je vrezal Trost, in list s tiskanim latinskim posvetilom in anagramom tajnemu cesarskemu svetniku grofu Janezu Maksimilijanu Lambergu.^[49]

Ovidii Metamorphoseos icones

Naslovni list albuma Ovidii Metamorphoseos icones

Leta 1680 je izdal svojo drugo umetnostno publikacijo, Slike Ovidovih Metamorfoz, (Ovidii Metamorphoseos icones) v kateri je 96 bakrorezov prizorov iz Metamorfoz rimskega pesnika Publija Ovidija Nasa.^[50] Pri izdaji so sodelovali Trost, Greischer in monogramista ASE in MS o katerih ni nič znanega.^[51] Delo je posvečeno grofu Volfgangu Engelbertu Turjaškemu. Kot pri Icones je tudi tu prvi list hkrati posvetilo in naslov, ki se v tem primeru glasi:^[51]

Presvetlemu gospodu, gospodu Volfgangu Engelbertu, Svetega Rimskega cesarstva grofu Turjaškemu in Kočevskemu, gospodu v Šumberku in Žužemberku, vrhovnemu in dednemu maršalu slavne vojvodine Kranjske in Slovenske marke in svojemu milostnemu gospodu gospodu posveča te slike Ovidovih Metamorfoz najvdanejši varovanec Janez Vajkard Valvasor 1680.

Po izdaji tretjega Ovidijevega albuma se Valvasor še ni nameraval ločiti od te snovi.^[52] V rokopisu je pripravil Satiričnega Ovida z nemškim opisom in nad 170 bakrorezi v velikosti dvanajsterke; dela zaradi spremenjenih načrtov in kasnejšega finančnega zloma ni dokončal.^[52] Valvasorjevo zanimanje za Ovidija je razvidno tudi iz tega, da je tudi po finančnem zlomu obdržal več različnih izdaj Ovidijevih del oz. del o Ovidiju v francoščini in nemščini.^[52]

Topografiji sodobne Koroške

Naslovni list albuma Topographia Archiducatus Carinthiae modernae

Naslovni list albuma Topographia Carinthiae Salisburgensis

Leta 1681 je Valvasor, kot je sam zapisal, iz vljudnosti segel po sosednji deželi Koroški.^[52] Topografija sodobne nadvojvodine Koroške (Topographia Archiducatus Carinthiae modernae) je album z naslovnim in 223 drugimi bakrorezi koroških krajev in gradov. Izdaja je podobna kranjski Topografiji iz leta 1679 in besedilo je podobno urejeno.^[52] Naslovni list je narisal Koch, v baker pa ga je vrezal Trost. V latinski pesmi Ritterja Vitezovića, ki se nahaja na začetku albuma je Valvasor prvič naslavljen z L.B. (liber baro), tj. kot baron, prvič pa je tudi omenjen kot stotnik pešcev z Dolenjske.^[52][53] Besedila je natisnil Mayr v Ljubljani. Risar topografije je bil Valvasor, kot grafiki pa so sodelovali Trost Mungerstorff in Greischer.^[54] V primerjavi z Valvasorjevo kranjsko sodobno topografijo je koroška urejena bolj sistematično in dosledno, plošče so pravilno oštevilčene in večinoma podpisane.^[55] Obogatitev predstavljajo tudi grbi, ki jih pri kranjski sodobni topografiji ni. Valvasorjevo posvetilo v albumu ima zaradi izraza veselja do risanja in zaradi presenetljive misli o turizmu oz. kulturnem popotovanju poseben pomen:^[54]

Med drugimi radostmi svobodnega, umetnost ljubečega srca mi je že mnogo let najbolj všeč risanje pokrajin, mest in stavb, kar se je v sedanjem času zelo razmahnilo v velik prid popotovanja željnih in v nič manjšo korist dežela, ker postanejo te z umetnimi risbami po naravi daleč naokrog znane ter se marsikomu vzbudi želja, da bi si oči poživil ob izvirniku, katerega črtež je poprej spoznal na papirju.

— Janez Vajkard Valvasor

Na izdajo koroške sodobne topografije se nanaša tudi Topografija salzburške Koroške (Topographia Carinthiae Salisburgensis),^[56] saj je Valvasor še istega leta iz predhodnega koroškega albuma izbral in ponatisnil 26 bakrorezov, ki predstavljajo posesti salzburške nadškofije na Koroškem.^[56][57] Izboru je dodal bakrorez z naslovom dela, kuenburškim grbom in vedutama Salzburga v ozdaju, ki ga je izrisal Koch in v baker vrezal Trost, ter latinsko posvetilo salzburškemu knezonadškofu Maksimilijanu Gandolfu Kuenburgu; v tem posvetilu Valvasor prvič svojemu imenu doda kratico L.B.^[57] Topografija salzburške Koroške predstavlja zadnjo v grafičnem zavodu na Bogenšperku izdano topografijo.^[57]

Prva stran dela Theatrum mortis humanae tripartitum.

Theatrum mortis humanae tripartitum

Na Bogenšperku zadnja umetnostna izdaja je bilo svojevrstno delo z latinsko-nemškim naslovom in besedilom Prizorišče človeške smrti v treh delih (Theatrum mortis humanae tripartitum), ki v treh delih prikazuje mrtvaški ples (1), različne vrste smrti (2) in muke pogubljenih (3).^[57] Besedilo je bilo natisnjeno leta 1681 v Ljubljani, bakrorezi pa so bili natisnjeni na Bogenšperku. Knjiga je izšla leto kasneje pri Mayrju v Salzburgu. Po kronogramu, ki v knjigi da dvakrat letnico 1680 je razvidno, da je delo nastajalo tri leta.^[57]

Raziskovanje domovine in okolice

Pestrost Valvasorjevih potovanj in zanimanj prikazujejo zapisi iz njegovega življenjskega dela Slave vojvodine Kranjske.^[58] V nasprotju s Schönlebnom, čigar delo je potekalo kabinetno, je bil Valvasor empiričen tip; z izjemo njega tedaj ni bilo na Kranjskem nikogar, ki bi vso deželo tolikokrat in tako podrobno prepotoval in se precej dobro seznanil z razmerami po različnih krajih; sam je za Gorenjsko trdil, da mu je tam znan vsak konec, pot in stezica.^[59] Samo dolino nad Jesenicami je prepotoval več kot tridesetkrat.^[59] Potoval je na konju skupaj s služabnikom in psom; za ježo je verjetno uporabljal kraške konje, saj jih v zapisih sam dostikrat hvali.^[58]

Tako se je leta 1673 v Iškem turnu srečal z baronom Janezom Adamom Engelshausnom s katerim je razpravljal o skrivnostnem jezeru, ki ga okoliški prebivalci včasih opazijo na Mokrcu. Istega leta je bil prisoten med kopanjem kristalov na nekem hribu blizu Turjaka.^[58]

Leta 1676 je pri Zavrhu našel devet funtov težek ahat, nekaj let pred tem pa pod Limbarsko goro na Moravškem prav tako lep ahat.^[58] Prav tako je leta 1676 na prehodu čez Tržiško Bistrico opazoval moža, ki je čez vodo prenašal ljudi in med tem čez vodo prenesel krošnjarja z vso njegovo opremo.^[58] Naslednjega leta je med Snežnikom in Ložem pri mlinarju ob Storžku videl 250 nasoljenih rac, ki jih je potoček občasno vrgel iz podzemlja.^[58] Leta 1678 je bil prisoten med odprtjem groba prvega ljubljanskega škofa Žige Lamberga.^[58]

Leta 1679 je bil Valvasor v Benetkah, kjer se je, tako kot že na svojih mladostnih potovanjih, močno zanimal za magično zrcalo, v katerem posameznik vidi tisto, kar si želi videti.^[60] Takšno zrcalo je tedaj videl v judovskem delu mesta in lastnik mu je kot povračilo za uslugo, da mu je Valvasor sporočil neko naravno skrivnost, povedal način priprave in naprave takega zrcala.^[60] Pozval ga je, naj z besedami izrazi svoje želje. Valvasor je najprej skušal zrcalo slepiti, nato pa je v slovenskem jeziku, ki ga Jud ni razumel, izrekel željo, da bi v zrcalu videl svoj grad Bogenšperk, kar naj bi se nato zgodilo.^[60] Sprva ni hotel sodelovati, ker je spoznal, da sodi to zrcalo med nigromantije ali črne umetnosti ter da se je zapletel v pactum implicitum, tj. zapleteno ali neočitno zvezo s hudičem, česar se je kasneje zelo kesal.^[60] Poročilo o zrcalu je tudi vse, kar je znanega o Valvasorjevem potovanju v Italijo oz. Benetke leta 1679.^[60]

Leta 1680 je v samostanu na Osojah na Koroškem opazoval zdravljenje s posebno čudežno kroglo, ki je pomagala s hudimi duhovi obsedenim, norim, gluhonemim in slepim.^[58] Tega leta se je Valvasor zaradi nastajanja koroškega albuma precej zadrževal na Koroškem.^[61]

Prav tako leta 1681 se je s posebno nalogo nahajal v Vojni krajini.^[21] Dobro je poznal zlasti Senj, kar je razvidno iz njegovih obsežnih in podrobnih poročil o Senjanih, posebno pa iz njegove izjave, da je tam videl dve hčeri nekega visokega turškega oblastnika, ki sta morali kot sužnji nabirati drva v gozdu.^[21] Vsaj enkrat je potoval v Senj tudi z Reke po morju, kar razberemo iz omembe neke nenavadne pečine v tistih krajih.^[21]

Leta 1681 je pri gradu Bokalce našel čudovit jaspis.^[61] Leto kasneje je pod fužino Jurija Locatellija v Bohinjski Bistrici videl, kako je skupina z enim metom mreže ujela nad 70 postrvi.^[61] Začetek avgusta 1683 je na Dolenjskem ogledal jamo pri gradu Rožek, na njenem dnu pa je našel za tisti letni čas veliko ledu.^[61] V istem obdobju je bil v Dolenjskih Toplicah priča, ko je poletni vročini sledil silen naliv, zaradi katerega je narasel potok Sušica v katerem so plavale ribe, ki so jih vaščani na veliko lovili.^[62]

Načrt za predor pod Ljubeljem

Valvasorjeva upodobitev predora nad Ljubeljem (vrh slike)

Leta 1575 je bil tik pod vrhom prelaza Ljubelj zgrajen krajši predor (dolžina 100 m), ki je bil eden prvih gorskih predorov v Evropi.

Nekje okoli leta 1679 je Valvasor izdelal za tiste čase nenavaden načrt za nov predor pod Ljubeljem na kranjsko-koroški deželni meji:^[63][64]

Pred nekaj malega leti sem bil voljan, da bi spodaj ob vznožju napravil luknjo, tako veliko kakor zgoraj, ki bi se skoznjo dalo jahati in voziti; sem jo bil tudi že zmeril. Šla bi pri Sv. Ani v goro, ven pa bi prišla na drugi stranipri Sv. Lenartu in bi peljala čisto naravnost od vhoda do izhoda. Toda contagion ali kuga, ki se je razširila takrat na Dunaju, je to onemogočila. Zahteval sem namreč od Njegovega Ces. Veličanstva za trud in stroške večno mitnino poleg določenega prispevka, a to se v žalostnih in tesnobnih kužnih časih ni dalo doseči. Sicer pa bi bilo to splošno koristno delo in vsakomur znatno v pomoč, ker je treba vsako leto precej izdati za popravilo ceste, a pozimi ostane tam mnogo ljudi, kadar se trgajo plazovi, to je, kadar se sneg zgoraj proži in drsi navzdol. Čez goro je dve milji hoda, ena gor, druga dol; tako pa bi bilo skozi goro le polčetrt milje.

— Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske

Ker Valvasor za svoj veliki načrt pri cesarju Leopoldu ni našel razumevanja in tudi ne denarja za njegovo uresničitev, vzrok naj bi bila kuga leta 1679, je kasneje misel na predor opustil, zaradi česar o načrtu ali predlogu ni veliko znanega.^[64][6] Iz Valvasorjevega zapisa v Slavi in drugih podatkov je razvidno, da bi bile dimenzije predora 12 čevljev (3,792 m) v višino in 9 čevljev (2,844m) v širin (mere starega predora), v dolžino pa naj bi meril osminko milje, to je 927,55 m; nemška geografskamilja, ki jo je Valvasor uporabljal, je merila 7420,4m.^[64] Omenjena dolžina ne ustreza realnim razmerjem, saj je razvidno tudi to, da je Valvasor predor načrtoval precej nižje od današnjega, namreč v višini cerkva sv. Ane in sv. Lenarta, in bi bil s tem tudi znatno daljši od današnjega, ki meri 1067 m.^[64]Za koliko je prehitel čas pove dejstvo, da je današnji predor bil odprt šele leta 1964.^[65]

Marijin steber in vlivanje tankih kipov

Današnja podoba Marijinega stebra v Ljubljani

Glavni članek: Marijin steber, Ljubljana

V zahvalo za sijajno zmago nad Turki leta 1664 so kranjski deželni stanovi naročili postavitev spomenika, verjetno tudi iz želje slediti Gradcu, kjer je bil iz enakega razloga že postavljen Marijin steber.^[64]

Valvasor je napravil je načrt za spominski Marijin steber v Ljubljani, vodil vse delo, posebej še modeliranje in ulivanje Marijinega kipa za steber po postopku, ki ga je sam iznašel.^[64] Delo pa nikakor ni steklo; spodbudilo ga je verjetno šele dejstvo, da se je Kranjska leta 1679 srečno rešila kužne nevarnosti, ki je grozila iz sosednjih dežel.^[64] Sprva so mislili, da bi kip izdelali v Benetkah, vendar ko je iniciativo prevzel Valvasor in s svojo iznajdbo tehnike vlivanja tankih kipov omogočil ulivanje kipa v celem kosu, so se stvari kljub finančnim težavam le premaknile.^[64]

Na trgu pred cerkvijo sv. Jakoba, med jezuitskim kolegijem in gimnazijo, ki jo je Valvasor v mladosti obiskoval, so bili marca 1680 izkopani globoki temelji za spomenik.^[64] Podstavek in spomenik sta bila napravljena po Valvasorjevem poprej izdelanem modelu; material za le-to je bil na različne načine zglajenega marmorja: steber iz pisanega, redkega marmorja v enem kosu, kapitel ali podstavek kipa na vrhu stebra pa iz belega genovskega marmorja.^[64][66] Vrh stebra je stal kip Matere božje, ki ga je oblikoval umetnik Wolf Weisskirchner iz Salzburga in ga iz najboljše kovine, iz medi in bakra, vlil ljubljanski zvonar Krištof Schlag v svoji livarni pred Karlovškimi vrati 16. decembra 1681 ponoči med enajsto in dvanajsto uro srečno in brez najmanjše napake venem samem, osem čevljev visokem kosu pod neprestanim Valvasorjevim nadzorstvom.^[66] 27. marca naslednjega leta, ki je bil tedaj veliki petek, je zidarski mojster deželnih stanov Marcello Genovese podobo postavil.^[66] Na spodnjih štirih podstavkih so stali kipi sv. Jožefa, sv. Leopolda, sv. Ignacija in sv. Frančiška Ksaverija iz trdega sivega ali belega kamna.^[66]

Na podstavku je bila vzidana plošča s posvetilom: Del Matrl Virgini statVs CarnloLIae pos eX Voto (Materi božji Devici postavili stanovi Kranjske po zaobljubi).^[66] Kronogram izpričuje letnico 1682.^[66] Na nasprotni strani podstavka je bila po vsej verjetnosti pritrjena podobna plošča iz temnega marmorja, trenutno vzidana v steno cerkvene veže stranskega vhoda pod zvonikom, z besedilom:^[66]

D: Q: M:

MARIAE DEIPARAE V:
QUAE
CONCEPTA SINE MACVLA ORIGINIS
SVPPEDANEAE LVNAE TRIVMPHATRIX
AN: MDC:LX:IV:
OTTOMANICAM LVNAM A FINIBVS PATRIAE
AVERRVNCAVIT
VOTI REA
PROVINCIAE CARNIOLIAE
IVRATA EIVSDEM PVRAE CONCEPTIONIS
PROPVGNATRIX M: P:
ANNO M:DC:LXXXII:

(Mariji božji porodnici Devici, ki je bila spočeta brez izvirnega madeža, zmagovalka lune pod nogami, l.1664. otomansko luno od meja domovine odvrnila, je dežela Kranjska, dolžna po zaobljubi, njenega čistega spočetja prisežena prvoboriteljica, spomenik postavila l. 1682)

Iz priloženega bakroreza spomenika in iz velike panorame Ljubljane v Slavi vojvodine Kranjske je razvidno, da je spomenik s svojo višino presegel pritlične meščanske hiše v ospredju ob bregu Ljubljanice.^[66] Valvasor je bil deležen tudi izredne pohvale in nagrade deželnih stanov.^[66] V zapisniku seje deželnega zbora dne 9. julija 1682 je zapisano: "Gospod Valvasor je kip tako izredno pohvalno ulil, da vzbuja pri vseh tujcih občudovanje in presega druge kipe. Delo bo hvalilo mojstra mnogo sto let."^[67] V nadaljevanju seje so mu priznali nagrado 600 goldinarjev iz rednih sredstev in 900 goldinarjev iz dohodkov Mirne.^[67] Odpisali so mu tudi davčne terjatve od njegovih gospostev do konca leta 1682. Poravnali so mu tudi materialne stroške glede spomenika.^[67][67]

Postopek vlivanja

Na Marijin kip se navezuje poročilo o Valvasorjevi iznajdbi posebnega načina ulivanja kovinskih predmetov oziroma tankih kipov iz kovine.^[67] Zapleteni postopek je tehnično obširno in podrobno razložil v besedi in s priloženo skico Panovega kipa v pismu Kraljevi družbi v London 29. avgusta 1686, o tej iznajdbi pa govori tudi Thomas Gale v svojem nedatiranem pismu Valvasorju.^[67]

Postopek je bil publiciran v najstarejšem znanstvenem listu na svetu, v številki 186 družbinega glasila Filozofski spisi, ki je izšla v Londonu leta 1687 v angleškem jeziku, zatem pa še v prvem znanstvenem časopisu Nemčije, Acta Eruditorum, v Leipzigu leta 1692 v latinskem jeziku.^[53] Pri iznajdbi gre za ulivanje kovinskih kipov, od majhnih do velikih, v enem kosu, na način in po postopku, ki do tedaj ni bil v rabi.^[53] Za vlivanje je Valvasor uporabljal medenino, tj. baker z dodatkom ok. 1/3 ali več cinka, odvisno od velikosti kipa.^[53] Praktično je po tem postopku izdelal do devet geometričnih čevljev visok kip, menil pa je, da bi lahko srečno ulil tako velikega, kakor bi ga kdo želel.^[53] V sklepu pisma je zato govor o še enem zanimivem načrtu, namreč o tem, da bi po istem postopku ulil kip cesarja Leopolda I. na konju v nadnaravni velikosti, o čemer se je že dogovarjal z deželnimi stanovi Kranjske.^[53] Seveda bi se moglo to zgoditi, kot pravi, "če bi mi Bog podaljšal življenje in če bi bili boljši časi glede našega nemirnega soseda, to je, Turka."^[53] Načrt ni bil uresničen, ne glede na vse pa o kvaliteti njegove iznajdbe že tristo let priča Marijin kip v Ljubljani.^[53]

Stotnik dolenjskih pešcev

Franketov portret Valvasorja (1875)

Leta 1680 so deželni stanovi Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja imenovali za stotnika pešcev Dolenjske. Njegov prijatelj Ritter Vitezović ga kot stotnika prvič naslavlja v pozdravni latinski pesmi v Topografiji sodobne nadvojvodine Koroške, ki je izšla v začetku leta 1681.^[52][53] To vojaško funkcijo oz. čin, s katerim je bilo zvezano tudi neko plačilo iz deželne blagajne, je Valvasor obdržal nekako deset let.^[53]

Službo stotnika pešcev dolenjskega dela Kranjske, tj. vojske oz. posebnih enot, ki so bile sklicane ob nevarnosti izmed podložnikov po posebni izbiri (vsak 10., 20., 30. ali 50. mož) in organizirane po posameznih delih oz. četrtih dežele, so kranjski stanovi zaupali Valvasorju gotovo zaradi odlične vojaške šole, katere je bil deležen v enotah pod poveljstvom grofa Nikolaja VII. Zrinjskega, kasneje pa še v kraljevskem švicarskem pehotnem regimentu v Franciji.^[53] Valvasorjevo vojaško znanje je bilo temeljito ne zgolj zaradi dobrega poznavanja Kranjske, temveč bolj zaradi poznavanja njenih mejnih območij, npr. Vojne krajine, ter zaradi dobrega obvladanja kartografije.^[53]

Vojaški pohod na Štajersko

Kot stotnik dolenjske ali spodnje četrti je moral Valvasor leta 1683 prekiniti študij in pisateljsko delo za tri mesece. Za zavarovanje vzhodnih štajerskih meja proti upornim Ogrom pod grofom Batthyányjem in Turkom, ki so v glavni smeri udara pod vodstvom velikega vezirja Kara Mustafe z ogromno armado oblegali Dunaj, so Štajerci prosili Korošce in Kranjce za pomoč.^[68] Kranjski stanovi so po načelu vzajemnosti med tremi sosednjimi deželami, ki se je izoblikovalo skozi stoletja, poslali Štajerski v pomoč 400 strelcev.^[68] Poveljstvo nad deželno odpravo je v tem primeru prevzel Valvasor kot eden izmed četrtnih stotnikov.^[68] V naglici je 7. avgusta ob 14.00 krenila iz Ljubljane pod dvema zastavama v barvah dežele oziroma deželnih stanov, modri in rumeni.^[68] V hitrem pohodu so dosegli Lipnico, kjer je s 50 možmi ostal podpoveljnik Portner, in Wildon, kjer je bil Valvasor tudi s 50 možmi; preostali so se utaborili po krajih na graškem polju.^[68] Med potjo je prišlo do spora z vojnimim podpoveljnikom štajerskih deželnih stanov v četrti med Muro in Dravo Francem Ignacijem Seifridtom pl. Ehrnfridtom, Valvasor pa je na žalitve odgovoril z besedo in dejanjem; dopisovanje o tem se je zavleklo v naslednje leto.^[68] Sporno je postalo tudi vprašanje, kdo lahko daje Valvasorju in deželni odpravi ukaze. O zadevah je Valvasor obvestil deželne stanove v Ljubljani s pismom, ki ga je v Wildonu napisal 17. avgusta.^[7][68]

Valvasorjevo pismo kranjskim deželnim stanovom, napisano 17. avgusta 1683 v Wildonu.

Od štajerskih deželnih stanov je nato dobil povelje, naj krene proti Fürstenfeldu s ciljem, da reši Radgono in gradove v okolici Fürstenfelda.^[68][7] Po razporedu sta šla s 100 možmi praporščak Volf Albreht Schwab, ki je bil v teh enotah drugi po činu, in podstotnik ali podpoveljnik Janez Krištof Portner s 75 možmi na Burgau, Baron Ferdinand Deleo z enakim številom vojakov na Neudau, na Hohenbruck poročnik s 30, na Kapfstein stražmojster z 10 in na Heimfeld narednik s prav tako 10 možmi.^[68] Valvasor je šel proti Fürstenfeldu s 100 možmi in zasedel omenjene kraje na štajersko-ogrski meji, tudi s kranjskimi posadkami.^[68] V Fürstenfeld, kjer je bila zaradi udarca strele v smodniški stolp utrdba delno razdejana, je prišel 24. avgusta okoli 14.00, ravno ko so odhajale cesarske čete in se je po poročilih ujetnikov bližalo 6000 Turkov s 13 topovi, da bi se združili s 5000 pred Fürstenfeldom utaborjenimi Batthyányjevimi možmi.^[69] Zaradi časti kranjskih deželnih stanov je imel Valvasor v tej težki situaciji namen vztrajati, kolikor bi se dalo.^[69]

Valvasor je dal porušiti most pri vratih, ko pa so se začeli bližati uporniki in požigati že v predmestju, so zbežali vsi meščani, tako da je ostalo le 17 ostarelih in 4-5 žensk.^[69] Nato je dal streljati na upornike z največjim topom. V tem sta upornike hrabro napadla grof Karel pl. Saurau, polkovnik dragonskega polka, in podpolkovnik grof Dietrichstein z Metternichovim polkom kirasirjev ter jih okoli 300 pobila.^[69] Tisto noč je na štajerski strani zgorelo več vasi, naslednje dni pa so za povračilo plenili in požigali po Batthyányjevem ozemlju.^[69]

2. septembra so s svojimi enotami prišli polkovnik štajerskih deželnih stanov, baron Stadel, vicegeneral Slavonske krajine, grof Trautmannsdorff, in polkovnik v Ivaniću, grof Thurn, z nekaj tisoč Hrvati; tedaj je šel tudi Valvasor z njimi nad sovražnika.^[69] Ko se je zdelo, da bodo uporniki napadli Hartberg, se je Valvasor 15. septembra s 100 možmi, ki jih je imel pri sebi, in s 100 možmi, ki so bili v Radgoni, premaknil proti Hartbergu in ostal tam, dokler nevarnost ni minila.^[69][7]

Valvasorjev izkaz o opravljeni vojaški službi.

V zadnjih dneh oktobra se je na pomoč poslana kranjska odprava vračala domov prek Gradca, kjer je dobil ves poveljniški sestav osebno iz rok deželnega predsednika Štajerske Herbarda Turjaškega denarna darila štajerskih stanov. V Ljubljano je prispela 1. novembra.^[7][69] Poveljnik Valvasor je nato izročil svojim možem tiskane izkaze ali spričevala,^[7][69] v katerih potrjuje, da so hrabro opravili vojaško službo in jih zato priporoča oblastnikom in odličnikom v blagohotno naklonjenost.^[69] S tem se je tudi zanj vojaška aktivnost končala, vendar je bil leta 1688 še naveden v seznamu plemiških jezdecev pod rumenim praporom, ki bi v primeru potrebe nastopili proti upornim podložnikom gospostva Smlednik na Gorenjskem, vendar do tega ni prišlo.^[69]

Obdobje 1684 - 1688

Leta 1684 je Valvasor na Bogenšperku izdal zemljevidno karto Kranjske, leto kasneje pa še dva zemljevida, karto Koroške in karto Hrvaške.^[70] V tem obdobju je tudi tematsko uredil zbirko ok. 8000 umetniških grafičnih listov, ki je bila že pred tem v okviru njegove knjižnice, 18 zvezkov, katerih tiskane naslove je verjetno izdelal ljubljanski tiskar Jožef Tadej Mayr.^[71] Zbirka raznovrstnih lesorezov, bakrorezov in risb nad 400 starih mojstrov iz mnogih dežel je vsebinsko pestra. Obsega motive iz stare in nove zaveze, življenja svetnikov in puščavnikov, noše, grbe, zemljevide, arhitekturo, topografijo, prikaze ljudskega življenja, bitke, lov in ribolov, naravo, ljubezenske motive iz Ovida in portrete znamenitih oseb.^[71] Deloma so izraz Valvasorjevega osebnega odnosa do sodobne umetnosti, saj vsebujejo originale ali kopije del tedaj znanih umetnikov; bogato sta zastopana npr. Jacques Callot in Albrecht Dürer. 17. zvezek je zanimiv, ker je nastal po Valvasorjevih osebnih zvezah; v njem so originali njegovega risarja Janeza Kocha, Nizozemca Almanacha, Jerneja Ramschüssla, Justusa van der Nypoorta in drugih.^[71]

Potovanja in raziskovanja

Valvasor s služabnikom in psom ob izviru Bilpe.

Leta 1683 je bil Valvasor ponovno v tujini, tokrat v Avstriji in v rajhu.^[60] Tedaj mu je na Dunaju neki g. Hofmann poklonil kristalno kroglo, v kateri je neki češki čarovnik, preden je bil sežgan, lahko pokazal vsakemu to, kar sl je zaželel videti. V Nürnbergu pa je imel takrat o podobnih zadevah razgovor z nekim dobrim prijateljem.^[60] Mogoče je bilo to potovanje povezano tudi z dogovori o natisu del, ki jih je imel v načrtu.^[60]

Leta 1684 se je Valvasor brez spremstva in z voščeno svečo spustil zelo globoko v neko luknjo ob vasi Peče na Moravškem.^[62] Po njegovem mnenju se ta jama razteza skozi Limbarsko goro do Blagovice. V jami je našel fosilne t.i. "kačje jezike" (glosopetri), ki so sicer značilni za Malto; praznoverni kmetje so verjeli, da gre za hudičeve kremplje.^[62] Iz jame je prilezel brez razsvetljave, saj mu je sveča ob spodrsljaju v jami ugasnila.^[62]

Istega leta je Valvasor spremljal nekega Angleža in dva Holandca, katerim je poleg raznih deželnih znamenitosti pokazal tudi jami v Postojni in Predjami.^[62] 23. junija je v prisotnosti grajskega kaplana, katerega mu je kot spremstvo dodelil baron Janez Franc Rosetti zgradu Školja, in svojih služabnikov želel prepričati o posebnih lastnostih nekega oreha v vasi Lokev na meji med Kranjsko in Goriško.^[62] Drevo naj bi do tedaj ostalo suho, na kresno noč ozelenelo, cvetelo in rodilo sadove v velikosti kot druga drevesa; domačini to drevo imenujejo "Svetega Jana oreh" (Suetiga Juuana Orch).^[62] Orehovo drevo, pod katerim je prebil vso noč, je bilo sicer že tri dni deloma zeleno, vendar je v kresni noči zares ozelenelo, sadovi pa so bili majhni.^[62] O čudnih lastnostih drevesa kljub temu ni dvomil.^[62]

Valvasorjeva upodobitev Vrhnike

Naslednjega dne, 24. junija 1684, je Valvasor na poti iz Lokve domov prenočil v bližini Logatca; od tamkajšnjih kmetov je zvedel za nek studenec, o katerem je sicer že bral pri Bavčerju in Schönlebnu, ki teče le ob določenih urah dneva in noči, sicer pa tedaj ko se ga posameznik dotakne.^[72] H studencu se je odpravil takoj naslednji dan v spremstvu dveh kmetov.^[72] Obdržal je le svojega konja, svoje služabnike pa je poslal naprej na Vrhniko.^[72] Pot ga je vodila po prostrani divjini in visokih hribih do samotne kmetije, od koder jih je do naslednje kmetije peljala neka ženska.^[72] Gospodar slednje kmetije je vedel za omenjeni studenec in jih odvedel tja.^[72] Odprava je sicer prišla do vode v kraju Stari mlin ali Pri starem mlinu, imenovane Bela, vendar zaradi kamenja, ki se je utrgalo in zadelalo studenec, poskusa ni bilo mogoče izvesti.^[72] Ker pri sebi ni imel potrebnega orodja, ljudi pa zaradi nedelje ni želel gnati k delu, je odnehal.^[72] Kljub vsemu je med potjo do Vrhnike o studencu spraševal najrazličnejše ljudi; izvedel je, da naj bi ta voda imela zdravilen učinek na ljudeh in živini,.nenavadno obnašanje izvira pa naj bi povzročal zmaj, ki naj bi se nahajal v gori in ima studenec po njem ime, v potrdilo pa so mu povedali, da so mlade zmaje pri vodi že kdaj ujeli.^[72] Valvasorja ta razlaga ni prepričala, ni pa spoznal, da govorijo o posebni naravni posebnosti dežele, človeški ribici ali močerilu; Valvasorjev zapis je prvi o tej živali.^[72] Valvasor se s samim povpraševanjem ni zadovoljil in tako se je 11. septembra ponovno odpravil v Stari mlin, kjer so mu očistili luknjo in studenec je lahko preveril; izpeljal je precipitiranje in druge observacije, meritev naklona odprtine in ugotovil, da v notranjosti deluje sifon ali natega, zaradi česar izvir deluje po principu rarefakcije.^[72] Glede zdravilnih učinkov je menil, da bi jih utegnilo biti še več, če bi jo prav in natančneje preučili, žal pa je znana le okoliškim prebivalcem in še ti se zanjo bolj malo zmenijo.^[73] Decembra 1684 je v Rakovem Škocjanu ponovno spremljal tujega popotnika, Francoza.^[62]

Leta 1685 je bil ponovno v Nemčiji in tu v dveh krajih z začudenjem naletel na nekatere ljubitelje kemije, med katerimi je prevladovalo mišljenje, da imajo Kranjci, kot bi izhajalo iz njihovih objavljenih knjig, v posesti kamen modrosti oz. da so zelo napredovali v tej smeri.^[60] Kot oster nasprotnik vere v obstoj kamna modrosti je Valvasor izrabil priložnost za zbadljiv napad na tovrstna prizadevanja.^[60]

Valvasorjeva upodobitev dvorca Soteska

Valvasor poroča, da je leta 1686 našel ahat pri gradu Soteska.^[74] Jeseni 1687 je v Vrhovem pod Gorjanci, kjer se je poleti istega leta drugič oženil, opazil pri gradu indijsko zelišče, ki mu v Angliji in Franciji pravijo "dutroa", v Španiji in na Portugalskem pa je zaradi omame in blodnjav čutov, ki jih povzroča, strogo prepovedano.^[74] Dotično zelišče naj bi nekaj let pred tem v Vrhovem povzročilo pravo zmedo med služinčadjo, ko so ga po pomoti pomešali med hrano.^[74] Jeseni 1687 je bil ponovno in verjetno še zadnjič na Hrvaškem, kar tudi omenja v enem od svojih pisem Kraljevi družbi v London.^[21]

Čeprav ni bil lovec, se je udeležil lova na polhe, da bi o tej živali lahko natančneje poročal.^[21] Ukvarjal se je tudi s pripravljanjem "vodnega magneta" iz jelševega lesa, tj. z iskanjem vode z bajanico.^[21]

Opisovanje jam in gora

Jame

Za Cerkniškim jezerom so bile podzemeljske jame kot posebna znamenitost Kranjske vzporedno področje Valvasorjevega intenzivnega dolgoletnega raziskovanja, z njegovim številom obiskanih slovenskih jam se namreč tja do srede 19. stoletja nihče ni mogel primerjati.^[21]

Valvasorjeva upodobitev Predjamskega gradu

Kot sam pripoveduje je prišel v Kompoljski in Podpeški jami do podvodnih jezer, ki so mu zaprla nadaljnjo pot, prodrl v jami pri izviru Krke skoraj miljo, v Postojnski jami, za katero je menil, da je bolj vredna ogleda kot egipčanske piramide,^[75][76] pa dobri dve milji daleč v notranjost in ni vedel za nikogar, ki bi bil prišel dlje kot on, da je bil v Malograjski jami samo četrt milje od vhoda, prehodil celo miljo dolgo Predjamo do konca, v jami pri Socerbu le s težavo sestopil v zgornji dve nadstropji, pač pa se v Rakovem Škocjanu peljal v majhnem ribiškem čolnu v jamo Rak, kamor ponika reka Jezero.^[21]

Živo se je zanimal tudi za nevihtne ali hudourne jame in luknje, za toplice in slatine.^[21] Spustil se je tudi na dno jaškov idrijskega živosrebrnega rudnika.^[21]

Gore

Najstarejša znana upodobitev Triglava, nastala ok. 100 let po Valvasorju

Valvasor je za kranjske visoke gore med katere spadajo Krma (Triglav), Stol, Bistriški snežniki, Nanos in posebno še Učka, zapisal, da so znane med botaniki in nabiralci korenov iz raznih dežel zaradi imenitnih zelišč.^[77] Verjel je, da bi kdor bi se potrudil in pogumno raziskoval, v visokih gorah odkril še marsikatero čudovito in opazovanja vredno stvar.^[77] V obdobju razsvetljenstva, so Valvasorjevo misel glede odkritij v gorah začeli uresničevati rudarski zdravnik Giovanni Antonio Scopoli, botanik baron Karel Zois, raziskovalec profesor Baltazar Hacquet in drugi, katerim Valvasorjeva dela niso bila tuja.^[77]

Valvasor daje velik poudarek tudi estetskim vrednotam gorskega sveta:^[77] po Valvasorju je Kum je kralj dolenjskih gora, saj kot kralj gleda iz svoje silne višine v daljavo, ne samo na Štajersko in Koroško, ampak tudi na Hrvaško in v Turčijo (del Hrvaške pod turško okupacijo); s "Telezuercha" pri Bogenšperku, današnjega Felič vrha pri vasi Javorje, se vidi, kakor praviloma pri vseh viskoih vrhovi, v Turčijo in tudi sicer je od tam lep razgled; hrib Ločnik pri Turjaku je na pogled izredno lep, z njega se vidi daleč naokoli; tako lepega razgleda kot z Ljubelja ni videl v nobeni deželi, izvrsten pa je tudi razgled s Stola, od kjer se vidi polovica Kranjske in tudi polovica Koroške - na Kranjskem se od tam vidi Kranj, Ljubljano, Kamnik itd., na Koroškem pa Celovec, Beljak, Št. Vid, Vrbo, Trg...^[77]

Leta 1687 je Valvasor zmeril visoko snežno gorovje blizu Liburnije, toda še na Kranjskem, mišljen je Snežnik na Notranjskem, in ugotovil višino 7816 čevljev, prav tako je zmeril Bistriške snežnike (Kamniške ali Savinjske Alpe), ki so po njegovih meritvah visoki 10.274 čevljev.^[74] Zapisal je, da ne dvomi, da so nekateri kranjski snežniki še daleč višji od omenjenih, vendar ko je bil na Gorenjskem v njihovi bližini, ni imel s seboj matematičnih instrumentov.^[74] V Kamniških Alpah je pobliže spoznal dolino Kamniške Bistrice do njenega izvira, zato navdušeno opisuje slapove, čudovito skalovje in naravni skalnati most, torej tesen Predoselj.^[74]

Cerkniško jezero

Valvasorjeva upodobitev Cerkniškega jezera in ponazoritev njegovega delovanja

Cerkniško jezero, do katerega je z Bogenšperka potoval poldrugi dan prek neravnega, divjega in visokega gorovja, je kot naravni fenomen Valvasor zavzeto raziskoval v letih 1684 in 1685 in se zato velikokrat tam zadrževal.^[73][6]

Cerkniško jezero je bilo kot svetovno naravno čudo raziskovano in opisovano s strani mnogih učenjakov pred Valvasorjem, ki jih na začetku svoje razprave tudi sam našteva, vendar je njegov vsestransko privlačni in obsežni popis največ pripomogel k povečanju zanimanja.^[78]

Valvasor si je razlagal, da delovanje jezera omogočajo podzemeljske votline oz. dovajalna jezera v Javornikih in podzemeljsko jezero pod Cerkniškim jezeriščem, ki na precej zapleten način prek nateg ali sifonov povzročajo polnjenje in praznjenje jezera in druge pojave.^[79] Tako je v osnovi pravzaprav prevzel teorije starejših avtorjev. Za zgled in dokaz je jemal pojave v Postojnski in predvsem Podpeški jami:^[79][78]

Ta (Podpeška) jama je moj ščit in obramba zoper vse tiste, ki o stvari sodijo, čeprav je ne razumejo, in dvomijo o delovanju Cekniškega jezera, kakor sem ga opisal, in o možnosti, da je v zemlji toliko naravnih jezer, kanalov in nateg, ki tako učinkujejo.

— Janez Vajkard Valvasor

24. avgusta 1685 je bil naprisoten pri lovu v jami Vodonos in tega dne videl na tem kraju tudi opazoval, kako je mož s svojo naravno vodo, ki se destilira v telesu, odstranil ženski prisesano pijavko.^[73] 1. oktobra 1685 je v Valvasorjevi prisotnosti ribič Jernej Roženta izvedel poskus s klicanjem pijavk v jamah Narti in Pijavice, 18. oktobra pa je bil Valvasor z njim pri jami Veliki bobnarici; na nebu je grmelo in v jami se je kot posledica možnega drugega izhoda iz jame v pusto divjino Javornika slišalo močno bobnanje.^[73] Ker je obstajala nevarnost narasle vode, sta z ribičem stopila v čoln in s težavo prišla na suho.^[73] Tedaj je Valvasor opazil, da brizga voda iz jame Suhadolice z veliko silo in meče ven mnogo črnih, skoraj golih in slepih rac, ki so plavale na gladini.^[73]

Po tem, ko je v glasilu Angleške kraljeve družbe Filozofski spisi prebral članek o Cerkniškem jezeru, je 3. decembra 1685 s Kraljevo družbo stopil v stik.^[80][81] Družba je Valvasorja cenila in ga za opis Cerkniškega jezera leta 1687 izvolila v svoje članstvo, kar je bilo tudi edino formalno priznanje, ki ga je Valvasor kdaj dobil za svoje polihistorsko delo.^[82][81]

Valvasor je s svojim popisom je za Cerkniško jezero spodbudil tudi nove raziskovalce z mnogih krajev, prvi za Valvasorjem pa je bil domačin Franc Anton Steinberg, ki je napisal o jezeru samostojno monografijo.^[78] Kljub velikim prizadevanjem in vsestranskem opazovanju tako Valvasorju kot njegovim predhodnikom in kasnejšim raziskovalcem ni uspelo povsem pojasniti vsega, kar se dogaja v jezeru in pod njim.^[78]

Popolna topografija stare in sodobne nadvojvodine Koroške

Glavni članek: Popolna topografija stare in sodobne nadvojvodine Koroške

Uvodna alegorična podoba Koroške in naslovni list Popolne topografije stare in sodobne nadvojvodine Koroške

V sklopu velikega načrta, ki je vključeval izid dveh del, topografije Koroške in Slavo vojvodine Kranjske, je bila leta 1688 natisnjena Popolna topografija stare in sodobne nadvojvodine Koroške (Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae et modernae completa), ki je izšla v Nürnbergu pri Wolfgangu Moritzu Endterju.^[83] Začetnem delu, katerega tvorijo naslovna alegorija Koroške, naslovni list, posvetilo koroškim deželnim stanovom, pozdravni pesmi Ritterja Vitezovića in Franciscija ter zemljevid Koroške in panorama Celovca, sledi 264 listov z uvodnim opisom dežele in po abecedi razvrščenimi podobami in opisi krajev.^[84] Pri bakrorezu so sodelovali Mungerstorff, Trost, Greischer in Schnabell.^[84] Vsebino besedila je Valvasor črpal iz Annales Carinthiae, ki jih je po delu Mihaela Gotharda Kristalnika napisal Hieronim Megiser.^[85] V tej topografiji se prvič kot Valvasorjev sodelavec pojavi Erazem Francisci, ki je poleg objave pozdravne pesmi v tem delu opravil tudi jezikovno redakcijo in uredniško delo s tiskarno.^[85]

Velika grbovna knjiga

Glavni članek: Velika grbovna knjiga

Uvodna alegorična podoba rodbine Habsburg in naslovni list Velike grbovne knjige

Valvasor in sodelavec Ramschüssl sta med letoma 1687 in 1688 pripravila bogato iluminirani unikatni rokopis z naslovom Velika grbovna knjiga (Opus Insignium Armorumque), ki vsebuje 2041 grbov plemiških družin, mest, trgov in cerkvenih institucij Kranjske, Štajerske in Koroške in predstavlja zgodovinsko najpomembnejše delo na področju heraldike nastale v slovenskem prostoru in obenem osrednji vir moderne heraldike.^[86] Z različnimi kategorijami “rodov, ki še živijo na Kranjskem” ali “so izumrli” ali “cvetijo v drugih deželah”, delo zajema preteklost in opozarja na dinamiko spreminjanja plemstva; plemstvo Valvasorjevega časa (druge polovice 17. stoletja) je že močno drugačno kakor plemstvo srednjega in zgodnjega novega veka (13.–16. stoletje), a hkrati sorodno ali sorodstveno krepko povezano.^[87]

Osebno življenje

Družinski dogodki

Leto 1687 je Valvasorja zaznamovalo s tako veselimi kot žalostnimi družinskimi dogodki; marca sta mu v obdobju nekaj dni umrla zapored dva sinova.^[82] Nekaj tednov po smrti najmlajšega sina mu je 25. aprila umrla še žena Ana Rozina, ki je v skoraj petnajstletnem zakonu kot žena, mati in grajska gospodarica sama nedvomno veliko prispevala k delom, ki so bila tedaj ustvarjena ali tik pred nastankom.^[82] Valvasorju so od družine ostali še ne devetletna hči ter od sinov osemletni Volf Vajkard, štiriletni Janez Ludvik in triletni Janez Volfgang Engelbert.^[82][37]

Slabe tri mesece kasneje se je Janez Vajkard 20. julija 1687 ponovno poročil, tokrat z baronico Ano Maksimilo Zetschker.^[82] Poroka se je odvila v kapeli sv. Antona Padovanskega na gradu Vrhovo pod Gorjanci.^[82] Ob tej priložnosti je Valvasorju stari prijatelj Pavel Ritter Vitezović poslal čestitko v verzih, katero je Valvasor tako cenil, da jo je kasneje objavil v Slavi vojvodine Kranjske.^[82]

Verska romanja

Valvasor se je večkrat odeležil cerkvenih proščenj in romanj. Tako je večkrat na Jakobovo nedeljo na Zasavski Sveti gori prisostvoval pogostitvi, katero je po običaju roviški župan pripravil svojemu deželnosodnemu gospodu z Lebeškega gradu.^[74] 29. avgusta 1688 se je Valvasor udeležil vsakoletnega romanja na Kum na Jernejevo nedeljo.^[74] V splošnem so cerkvena praznovanja in podobni ljudski shodi dali Valvasorju večjo možnost, da se seznani z raznimi običaji in ljudmi, ki so ob takih prilikah prihajali v množicah od blizu in daleč.^[74]

Stik s Kraljevo družbo

Povod za navezavo stikov s Kraljevo družbo za izboljšanje naravne vednosti je bila v družbinem glasilu Filozofski spisi objavljeno poročilo o Cerkniškem jezeru in Idrijskem rudniku, ki ga je napisal član družbe, dr. med. Edward Brown, ki je po interesu in naročilu družbe potoval po severni, srednji in jugovzhodni Evropi med letoma 1668 in 1673.^[80]

Thomas Gale, ki je v času Valvasorjevega dopisovanja s Kraljevo družbo zasedal funkcijo njenega tajnika.

Prvo pismo tajniku Kraljeve družbe, v katerem natančno predstavlja sebe, svojo rodbino, svoje dosedanje delo, nazore in načrte,^[81] je Valvasor v latinščini, tako kot vsa nadaljna pisma Kraljevi družbi, napisal 3. decembra 1685.^[81] V njem opisuje kranjske naravne znamenitosti, med drugimi Cerkniško jezero, kot zanimivost pa omenja polhe.^[88] V pismu tudi toži glede Turkov, ki posredno vplivajo na to, da se kranjski domačini ne zanimajo za naravna bogastva svoje dežele.^[88][89]

5. marca 1686 je Valvasor, ker do tedaj ni dobil odgovora in ker je bil v dvomih, ali je pismo srečno prispelo, poslal tajniku Kraljeve družbe novo pismo z večinoma enako vsebino z manjšimi razlikami.^[90] Pismu je dodal tudi risbo glavnega mesta Ljubljane.^[90]

Iz Valvasorjevega naslednjega pisma Kraljevi družbi z dne 15. aprila je razvidno, da je na prvo pismo nazadnje le dobil odgovor z dne 1. januarja, vendar vsebina odgovora ni znana.^[90] V novem pismu Valvasor poroča, da je pred tremi dnevi (12. aprila) poslal kraljevemu predstavniku v Benetkah Johnu Hopkinsu popolno Topografijo Kranjske, popolno Topografijo Koroške, vse tri dele Prizorišča človeške smrti, slike glavnih mest Celovca in Ljubljane, mesta Reke, gradu Bogenšperka, karti Kranjske in Hrvaške, slike Soteske in Ajmanovega gradu, samostana Mekinje in kipa Device Marije.^[90] V pismu dalje govori o vlivanju omenjenega kipa in o svojem izumu vlivanja zelo finih skulptur. Ponovno poveličuje in razpravlja tudi o Cerkniškem jezeru in sprašuje, ali naj da opis le-tega natisniti in ali naj ga v tem primeru posveti prav Kraljevi družbi, kar je na Kranjskem navada in posebna čast.^[90] Poleg tega opisuje tudi opazovanje čudnega oreha v vasi Lokev na meji med Kranjsko in Goriško, ki ostane povsem suho do godu sv. Janeza Krstnika, ko v eni noči požene listje, cvetove in obrodi sadove kot druga drevesa v tem obdobju.^[90] Kratko omenja še, da je na Kranjskem našel kamne, imenovane "kačji jeziki" in se sicer nahajajo na Malti. Ob koncu pisma v pripisu sporoča, da pripravlja kroniko Kranjske v nemščini, ki bo natisnjena v Nürnbergu na račun knjigarnarja Wolfganga Moritza Endterja in bo obsegala ok. 500 pol in približno toliko bakrorezov ter, da bo prihodnje leto (1687) dokončana in natisnjena.^[90]

To pismo je srečno prispelo na naslov, Kraljeva družba pa je soglasno sklenila, da se Valvasorju izkaže dolžna zahvala, ker je z njimi stopil v stik in za podarjeno geografsko in topografsko dokumentacijo.^[90] Thomas Gale je tako Valvasorju pisal v Londonu 3. junija 1686, da je družbi vseeno ali svoja poročila o vlivanju kipov in o Cerkniškem jezeru pošlje natisnjena ali v rokopisu ter, da jih lahko napiše v latinščini, italijanščini ali francoščini in, da če se avtor strinja, lahko družba poročila uvrsti med svoje filozofske razprave.^[90][91] Pripominja tudi, da naj kot resnično potrdi le tisto, kar je sam s preizkusom spoznal kot zanesljivo, drugo pa naj navede le kot govorice.^[91] Na koncu pisma Gale navaja nekaj lokevskemu orehu podobnih primerov iz Anglije, ki jih je Valvasor kasneje ponatisnil v Slavi vojvodine Kranjske.^[91]

Valvasorjev odgovor je šele sledil 29. avgusta, ker je bil vmes nekaj tednov zdoma. Iz začetka pisma je razvidno, da je zahvalo družbe razumel, kot da je že sprejet v članstvo in se tudi za to zahvaljuje.^[91] Večina pisma je namenjenega opisovanju vlivanja finih kovinskih kipov.^[91] Na koncu pisma dodaja, da bo opis Cerkniškega jezera poslal kmalu ter, da prosi, da bi ga uvrstili in objavili v Filozofskih spisih.^[91] Opisuje tudi, da je pisal Hopkinsu v Benetke, ker o pošiljki še ni dobil obvestila.^[91] Zahvaljuje se tudi za poročilo o primerih angleških dreves, povprašuje pa še o tem, kako naj pošlje opis Cerkniškega jezera.^[91] Ko je bilo pismo prebrano je znameniti angleški naravoslovec Robert Hooke pripomnil, da se Valvasorjev postopek vlivanja kipov ne razlikuje bistveno od običajnega, da je iznajdba v dodatku bizmuta ali cinka medenini, kar povzroči, da kovina lažje teče, zaradi česar je mogoče vlivanje tanjših kipov.^[91]

Sledilo je še eno Valvasorjevo pismo, v katerem ponovno obljublja, da bo poslal poročilo o Cerkniškem jezeru, k pismu pa je priložil karto Hrvaške, katero je sam izdelal.^[92] Od tega pisma dalje se je korespondenca med Valvasorjem in Kraljevo družbo začela nekoliko zatikati.^[92] Deloma so k temu prispevale stvarne težave, saj je bilo leto 1687 za Valvasorja polno družinskih nesreč in težav, delo za Slavo vojvodine Kranjske pa tudi ni dopuščalo odlašanja.^[92] V nadaljnjem dopisovanju je znan Galov odgovor na Valvasorjevi predhodni pismi, ki sicer ni datiran, verjetno pa je bil napisan v začetku leta 1687, ni pa znano, ali je to pismo Valvasor v resnici prejel.^[92] V le-tem odgovoru Gale opravičuje svoje odlašanje z odgovorom z razlogom, da bi Valvasorju družba rada poklonila zadnje izdaje Filozofskih spisov, kar se namerava zgoditi ob priložnosti.^[92] Dalje poroča, da bo v razpravah v najkrajšem času objavljen njegov postopek vlivanja finih kipov, do česar je res prišlo istega leta v januarski, februarski in marčni (186.) številki Filozofskih spisov.^[92] Sporoča tudi, da Valvasorjeva aprilska pošiljka še ni prispela, vendar je za to že vse urejeno.^[92] Glede opisa Cerkniškega jezera veli, naj ga pošlje po pošti, glede karte Hrvaške pa omenja, da je družbo zelo razveselila, saj bodo neznane in napačno zarisane dežele sedaj pravilno izrisane ter, da družba upa, da bo isto geografsko umetnost v primeru, da bo "barbarski narod" (Turki) potisnjen nazaj, razširil še na premagane dežele.^[92] Opominja ga, da je pri zemljevidih uporabil nekoliko preveliko dolžino; v ta namen ga prosijo, naj opazuje 29. marca zjutraj opazuje, ko se bo Saturn skril in prikazal izza Lune, saj bodo opazovali tudi v Londonu, da bi se s tem merjenjem dognala razlika v dolžinah med Londonom in Ljubljano.^[92] Do tega znanstvenega sodelovanja med Ljubljano in Londonom verjetno ni prišlo, saj ni dokazov, da bi to pismo doseglo naslovnika.^[92]

V nadaljnjem pismu, ki ga je Valvasor spisal šele 17. novembra 1687 in je bilo v bistvu spremno pismo k opisu Cerkniškega jezera, katerega je zaradi določenih okoliščin Valvasor utegnil poslati šele tedaj, uvodoma obveščal tajnika družbe, da je glede svoje aprilske pošiljke še dvakrat pisal v Benetke vendar ni prejel odgovora.^[92][93] Poseže v dogodke vse do začetka leta in pri tem ne omenja Galovega pisma.^[93] Piše, da je bil opis Cerkniškega jezera že dolgo časa pripravljen, vendar ni bil dobro sestavljen.^[93] Omenja, da je bil zaposlen zaradi smrti dveh sinov in žene v postu ter novega zakona z baronico Ano Maksimilo ter tudi, da je bil nedavno na Hrvaškem.^[93] Veliko časa je namenil tudi svojemu historično-topografskemu opisu Vojvodine Kranjske, ki z nad 400 polami in nad 500 slikami, od tega z 200 že natisnjenimi, obeta postati zanimivo in obsežno delo; poslati ga namerava takoj, ko bo natisnjeno.^[93] Pri tem sprašuje, ali bi mogel dobiti za to delo od družbe ali njenih članov posvetilno pesem, ki bi jo vstavil na začetek knjige, saj je to in podobno na Kranjskem posebno cenjeno.^[93]

Posvetila Valvasor ni prejel, aprilska pošiljka pa je očitno le prispela na cilj, saj Kraljeva družba še danes hrani nekaj poslanega gradiva.^[93] Poslani opis Cerkniškega jezera je odločilno prispeval k temu, da je družba že na seji 14. decembra 1687 Valvasorja izvolila za svojega člana; istega dne so bili v članstvo izvoljeni tudi William Wotton, Jean de Hautefeuille in Benjamin Middleton.^[93][6] Družba je na seji prebrala prvi del opisa, astronom Edmond Halley pa je izvedel poskus, s katerim je prikazal izpraznitev in polnjenje Cerkniškega jezera, kot ga je opisal Valvasor.^[93] Drugi del opisa so prebrali na naslednjem sestanku, 11. januarja 1688, skrajšano v angleščini pa 21. marca.^[93] Kandidati za članstvo so bili predlagani že prej, kdo jih je predlagal pa ni znano:^[93]

Del zapisnika o izvolitvi Valvasorja (Mr. John Weichard Valvasor) v članstvo Kraljeve družbe

14. december 1687

Predseduje sir Cyrill Wyche, podpredsednik...
G. Janez Vajkard Valvasor iz Kranjske, g. William Wotton, g. Hautefeuille in g. Benj. Middleton, ki so že prej bili predlagani in potrjeni za kandidate za Svet, so tega dne bili z glasovanjem izvoljeni.
Prebran je bil prvi del pisma g. Valvasorja iz Kranjske, ki je natančen opis Cerkniškega jezera v tej deželi, s poročilom o mnogih podzemnih prehodih in odprtinah, skozi katere voda priteka in odteka iz jezera, kakor tudi o načinih ribarjenja v teh odprtinah, z lastniškimi in posestniškimi pravicami nekaterih gospodov, ki imajo pravico ribarjenja v tem jezeru. Ostalo je preloženo na naslednjo sejo...
Halley je izpeljal poskus, s katerim je prikazal izpraznitev in nenadno ponovno polnjenje Cerkniškega jezera. Vzel je dve posodi, namestil eno više od druge ter ju povezal s cevmi v različnih višinah, tako daje voda odtekala iz zgornje posode mnogo hitreje, ko je bila polna, kot pa takrat, ko je bila napol prazna. Spodnja posoda je imela samo eno cev za izpust vode, prejete iz zgornje posode, ki pa ni bila dovolj velika, da bi odtekla vsa iz zgornje posode dotekajoča voda, medtem ko je bila ta skoraj polna. Na ta način se je spodnja posoda napolnila in tretja posoda, ki je bila postavljena vanjo in katere dno je bilo večkrat preluknjano, je stalno vsebovalo vodo. Ko pa je voda v zgornji posodi upadla in se je sčasoma prekinila zveza s spodnjo posodo, je v tejčez nekaj časa zmanjkalo vode in tretja posoda s preluknjanim dnom je ostala suha. S tem je bil zelo dobro prikazan način polnjenja in praznjenja Cerkniškega jezera, tako kot ga opisuje g. Valvasor.

Družba se bo ponovno sestala po praznikih.

— Del zapisnika Kraljeve družbe ob izvolitvi Valvasorja v članstvo

Izvolitev v članstvo Kraljeve družbe je Valvasorju pomenila veliko čast in odlikovanje, saj so članstvo predstavljali le najuglednejši sodobni znanstveniki.^[80] Izvleček poročila o Cerkniškem jezeru je bil objavljen že v decembrski številki (191) Filozofskih spisov v angleščini, zatem pa še v Acta Eruditorum v Leipzigu dve leti kasneje v latinščini.^[80]

Zadnje znano Valvasorjevo pismo Kraljevi družbi

Nadaljnje sodelovanje Valvasorja in Kraljeve družbe ni povsem jasno. Valvasor v svojem zadnjem znanem pismu družbi, ki ga je v Ljubljani napisal 15. novembra 1688, sporoča, da na dve pismi, tisto z dne 17. novembra 1687, ki je prispelo z opisom Cerkniškega jezera, in drugo z 19. marca 1688, ni dobil odgovora.^[80] Prosi, naj mu družba odgovori glede prejema opisa Cerkniškega jezera.^[80]

Vsaj do novembra 1688 Valvasor ni prejel obvestila o izvolitvi za člana Kraljeve družbe, niti za objave svojih poročil v Filozofskih spisih.^[80] Tako se je Valvasor za člana Kraljeve družbe v svojih nadaljnjih delih imenoval najverjetneje zgolj na podlagi svoje domneve glede pisma družbe z dne 3. junija 1686.^[80]

Slava vojvodine Kranjske

Glavni članek: Slava vojvodine Kranjske

Naslovna stran izvornega natisa Slave vojvodine Kranjske

Vrhunec in hkrati sklep Valvasorjevega znanstvenega udejstvovanja predstavlja njegovo največje in najpomembnejše delo Slava vojvodine Kranjske s polnim naslovom:^[94][80]

Slava vojvodine Kranjske, to je, resnična, temeljita in prava lega in ustroj te v marsikateri stari in novi zgodovinski knjigi sicer pohvalno omenjene, vendar doslej še ne prav popisane rimsko-cesarske sijajne dedne dežele, ki jo je sedaj s popolnim in izčrpnim popisom vseh njenih pokrajin, dolin, polj, gozdov, gora, tekočih in stoječih voda, podzemeljskih gorskih jezer, predvsem svetovno znanega čudežnega Cerkniškega jezera, tudi čudovitih jam in mnogo drugih nenavadnih naravnih čudes, prav tako rastlin, rudnin, rudnikov, dragih kamnov, starih novcev, živali, ptic, rib itd., vrh tega okolišev, gospostev, gradov, mest, trgov, obmejnih stavb in trdnjav in njihovih tako nekdanjih kot sedanjih lastnikov ali predstojnikov, poveljnikov, prebivalcev, jezikov, navad, noš, obrti, opravil, vere, svetnikov, patriarhov, škofov, redov, župnij, cerkva, samostanov itd., dostojanstev, služb, sodišč, stanov in družin; kakor tudi deželnih knezov, letopisov, starih in novih znamenitosti po lastni prav natančni poizvedbi, raziskavi, izkušnji in z zgodovinskotopografskim opisom v petnajstih, a v štiri glavne dele razdeljenih knjigah s številnimi podobami in ličnimi bakrorezi izdal Janez Vajkard Valvasor, baron, preslavnih kranjskih deželnih stanov stotnik dolenjske strani in član angleške Kraljevske družbe, toda v čisto nemščino spravil in na željo z mnogimi dodatnimi pojasnili, opombami in zgodbami razširil Erazem Francisci, svetnik grofovske hiše Hohenloh und Gleichen. Ljubljana leta 1689. Dobi se pri Wolfgangu Moritzu Endterju, knjigarju v Nürnbergu. S privilegijem Svetega Cesarskega Veličanstva

Zasnova

Na svojem večletnem potovanju med letoma 1666 in 1671 je Valvasor prišel do spoznanja, da tujci Kranjsko poznajo zelo slabo ali pa je sploh ne, zaradi česar pa je tudi ne znajo ceniti.^[30][95] Nekateri tuji učenjaki so se v pogovoru z Valvasorjem celo smejali, ko je beseda tekla o pojavih na Cerkniškem jezeru.^[95] Iz teh spoznanj se je Valvasorju rodila misel predstaviti tujcem Kranjsko v sliki in besedi ter tako odpraviti neupravičeno mnenje o njeni vrednosti.^[95]

Janez Ludvik Schönleben, Valvasorjev prijatelj in sodelavec, čigar delo je pomembno navdihnilo Valvasorja

Okoli leta 1680 je prišlo pri Valvasorjevem načinu dela do ključnega preobrata, na katerega je pomembno vplivalo tudi sodelovanje in osebno prijateljstvo z Janezom Ludvikom Schönlebnom, ki je leta 1681 po številnih teoloških, rodoslovnih in drugih spisih izdal daljšega besedila domače zgodovine pod naslovom Starodavna in sodobna Kranjska, zvezek I (Carniolia antiqua et nova, tomus I), ki obravnava dogodke do leta 1000. Za sodelovanje pri načrtovanem drugem zvezku, ki bi prikazal sodobno Kranjsko je avtor iz dejstev razvidno pridobil Valvasorja, ki se mu je za to nalogo zdel najprimernejši.^[3][96] Schönleben sicer Valvasorja v v tem kontekstu ne omenja posebej, vendar nakazuje to možnost ne samo to, da je Valvasor kasneje nadaljeval Schönlebnovo delo, se na stvar pogosto vračal in se nanjo skliceval v Slavi vojvodine Kranjske, temveč že samo mesto v Schönlebnovem predgovoru v Carniolii:

Nova natančna topografska predstavitev bi morala biti delo nekoga drugega, ki bo celoto pregledal s svojimi očmi. In to v aparatu.

— Janez Ludvik Schönleben, Carniolia antiqua et nova, tomus I

Že pred izidom Schönlebnovega dela pa je Valvasor imel načrt popisati naravna čudesa dežele z deželnimi zgodbami in jih opremiti z bakrorezi:^[65]

Spočetka sicer, še preden je zagledalo beli dan učeno delo rajnega doktorja Schönlebna, namreč njegova Carniolia antiqua et nova, sem bil voljan popisati samo naša naravna čudesa z deželnimi zgodbami ter jih okrasiti z bakrorezi; zato sem že tedaj dal napraviti nekaj potrebnih plošč. Ko pa je zatem omenjeni doktor Schönleben zaradi smrti zapustil delo nepopolno, dalje tudi, ker je bilo to pisano v latinskemjeziku in se vrh tega bolj poglabljalo v tuje kot domače stvari, bolj, pravim, razpravljalo o tujih deželah kot o Kranjski, se mi je zdelo pametnejše — ker ponuja Kranjska sama opisovanja vrednih stvari rajši preveč kakor premalo — da bralca ne odpravim samo z naravnimi čudesi in zgodbami, ampak da ga nasitim s popolnim popisom vojvodine, njenih petih delov, pokrajin, rastlin, rudnin, rek, živali itd., šeg, vere, svetnikov, škofov, župnij itd., vlade, rodovin, deželnih knezov, mest, obmejnih krajev in zgodovine, in tako predstavim svetu slavo svoje domovine v nemškem jeziku ter jo ponazorim s peresom in bakrorez.

— Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske

Zaradi Schönlebnove smrti je moral svoje delovne načrte nekoliko spremeniti oziroma jih prilagoditi novemu stanju.^[97] Sprva je mislil nadaljevati nedokončano Carniolio, prevesti tomus I iz latinščine v nemščino in po Schönlebnovih zapiskih sestaviti letopise za tomus II.^[97] V ta namen je natančno preučil njegovo literarno zapuščino, ki so jo prevzeli deželni stanovi, ko pa je videl, da je zgodovinsko gradivo v zapuščini skromno, da iz vsega ne bi mogel dobiti osem pol, ki bi zadevale Kranjsko, povrh tega pa še nekritično zbrano, in ker je bilo tudi prvemu zvezku marsikaj očitati, zlasti da opisuje več tujih kot domačih stvari in ne zna ločiti resnice od izmišljotine, je Valvasor nadaljevanje Carniolie opustil.^[97]

Najstarejši podatek o spremenjenih študijskih načrtih sega v leto 1680, ko je Valvasor 23. februarja poslal vsem sakralnim in profanim lastnikom ustanov, samostanov, gospostev, gradov, dvorcev ter tudi mestom, trgom in drugim krajem na Kranjskem in v pridruženih gospostvih Slovenski marki, Metliki, Istri in Krasu tiskano okrožnico s prošnjo, da mu do sv. Jurija (24. aprila) pošljejo na Bogenšperk ali v Ljubljano opise svojih posestev, zgodovinske podatke ter zapise o kakšnih znamenitostih in zanimivostih.^[98] V pismu tudi pojasnjuje, da se je odločil k slikam gospostev in krajev iz leta 1679 izdane topografije dodati zgodovinske opise in zaradi časti in slave domovine in sporočila zanamcem prevzeti in natisniti tako delo.^[98] Tudi glede literarne topografije Koroške se v posvetilu v Popolni topografiji stare in sodobne nadvojvodine Koroške izleta 1688 nahaja pojasnilo, v katerem avtor izrecno pravi, da se je na splošno željo odločil album ponovno izdati, sedaj z dodanimi opisi krajev.^[97] Misel o izdajanju literarnih topografij sicer ni bila nova, saj je že Valvasorjev vzornik Matevž Merian izdajal svoje znane topografije z besedili, ki jih je zanje pisal v Ulmu delujoči geograf in potopisec Martin Zeiller.^[97] Vendar v nasprotju z Merianom je bil Valvasor pri svojih izdajah avtor tako slik kot tudi spremnega besedila.^[97] Za Valvasorja, ki je te sugestije sprejel in se lotil dela s sebi lastno zavzetostjo, pomeni to novo kvaliteto v razvoju od ilustrativnega topografa in založnika umetnostnih del v literarnega topografa, zgodovinarja in znanstvenika.^[97]

Poziv je naletel na gluha ušesa. Izmed mnogih jih je zgolj sedem nekaj prispevalo, od teh Valvasor imenuje barona Janeza Franca Rosettija, kateremu se je na ustreznem mestu pri popisu njegovega gradu Školja pri Divači javno zahvalil, tisti, na katere se je najbolj zanesel, pa so ga najbolj razočarali.^[98] Valvasorjeve ustne prošnje, posebni sli, ki jih je pošiljal, in vloge njegovega kopista in pisarja, vse to ni dobilo odziva. Odposlanci so dobili pogosto mnogo obljub, od katerih jih niti malo ni bilo izpolnjenih.^[98] Nekateri so celo mislili, da je želel iz njihovih sporočil izvedeti kakšne skrivnosti, medtem ko so bili drugi tako nevedni, da celo o svojem lastnem prebivališču niso nič vedeli.^[98][97] Enake težave je Valvasor imel tudi pri mestih in trgih, od katerih sta samo Novo mesto in Kamnik nekaj prispevala, medtem ko so mu Kranjčani odgovorili, da imajo sicer lepe privilegije, vendar jih nočejo nikomur pokazati.^[97]

Valvasor je sklenil spremeniti svoje delo in izdati literarno topografijo Koroške, predvsem pa podati vsestranski opis domovine Kranjske, to pa je vplivalo tudi na delo v bogenšperškem grafičnem zavodu;^[41] od sodelavcev je obdržal le Kocha in Trosta, s katerima je odslej pripravljal slikovno gradivo zemljevide, panorame in drugo za obe načrtovani publikaciji.^[41] Zaradi mnogih opravkov v Ljubljani, kjer je po razširitvi načrtov študiral v arhivu deželnih stanov, si je leta 1681 ob obzidju proti Ljubljanici kupil hišo.^[65]

Matevž Merian Mlajši

Pri izvedbi svojega ambicioznega programa, s katerim je želel svojo domovino tujini vsestransko prikazati, se je Valvasor oprl na severne vzore; v Nemčiji je od konca 16. stoletja in v 17. stoletju deloval krog, ki je posebno prizadevno gojil topografsko slikarstvo.^[99] Izdelki te vrste so imeli veliko kulturno, a manjšo umetniško vrednost, ker avtorji niso težili toliko za potrpežljivim in umetniškim oblikovanjem, ampak bolj za obilnostjo in dokumentarnostjo, saj je postalo pravilo, da se izdelujejo bakrorezi le po originalnih predlogah, risanih v naravi pred predmetom samim.^[99] Iz te struje izhaja tudi nemški topografski publicist Matevž Merian mlajši (1621 - 1687) iz Frankfurta, ki je bil Valvasorjev neposredni pobudnik in vzornik; o njegovem vplivu Valvasor piše:^[39]

Najbolj pa me je gnalo, da bi ustregel upravičeni želji Matevža Meriana, ki je v svoji Topografiji avstrijskih dežela ali popisu avstrijski vladarski hiši podložnih dežela na III. listu vzkliknil: 'Slavna vojvodina Kranjska potrebuje moža, a ta pomoči in podpore, da bi sestavil kroniko ali vsaj opis ter s to plemenito deželo, ki ne leži v kakem majhnem kotu, kakor si to predstavljajo nekateri tujci, bolje seznanil inozemce in tudi tuzemce, zakaj celo mnogi Kranjci vedo malo povedati popotniku o svoji deželi.'

Napredovanje v letih 1685-1687

Erazem Francisci je zgradbo Slave vojvodine Kranjske smiselno uredil in dodal številne opombe, ki pa so bile pogosto odvečne.

Ker je leta 1685 gradivo za Slavo vojvodine Kranjske lepo napredovalo, se je Valvasor odpravil na svoje zadnje daljše potovanje, v Nürnberg, kjer se je z vodjo tamkajšnjega knjigotrškega in tiskarskega podjetja Wolfgangom Moritzem Endterjem pogodil glede natisa svojih del. V Nürnbergu si je Valvasor pridobil tudi pomočnika, urednika in lektorja, tedaj priljubljenega polihistorja in pisatelja Erazma Franciscija.^[100] Za slednjega sta bili značilni hitrost in lahkota, s katerima je zgodovinsko in topografsko gradivo oblikoval v zaključeno in lepo tekočo predstavitev; ta lastnost je bila Valvasorju zelo potrebna in nepograšljiva.^[101] Skupaj sta v Nürnbergu sestavila načrt za celotno vsebinsko ureditev Slave vojvodine Kranjske.^[101]

Francisci je tako kot pri drugih delih tudi pri Valvasorju uporabljal svojo metodo pisanja, s katero je hotel predvsem ugajati radovednemu bralcu, zaradi česar je v besedilo grmadil zanimivosti iz vsega sveta, katere je, kolikor je bilo mogoče, povezoval z gostobesednim historiziranjem in moraliziranjem.^[101] Valvasorjevo željo, da bi z dodatki in pripovedmi delo še bolj izpopolnil, je močno izrabljal in besedilo po nepotrebnem zelo razširjal.^[101] Ker starejša zgodovina ni bilo Valvasorjevo močno področje je le-to prepustil Francisciju.^[101]

V naslednjih letih je bilo delo tako za novo koroško topografijo in predvsem še bolj za Slavo vojvodine Kranjske v polnem teku.^[82] Za svoj veliki projekt si je Valvasor prizadeval tudi pridobiti denarno podporo, pri kateri je predvsem računal na kranjske deželne stanove, vendar pri le-teh ni imel uspeha.^[82] Stanovi so že na zboru 19. junija 1683 pripravo "kranjske kronike" ocenili kot potrebno in hvalevredno delo ter avtorju namenili 2000 goldinarjev na račun davčnih terjatev.^[82] Sprejeli so tudi ponujeno posvetilo in sklenili ob izidu prevzeti 500 izvodov dela. Za te izvode je Valvasor tako dobil npr. 13. marca 1686 izplačanih 800 goldinarjev subvencije.^[82] Zaradi nesorazmerja s stroški takšne subvencije niso spremenile ali olajšale Valvasorjevega finančnega stanja.^[82] Delo se kljub temu ni ustavilo in 17. novembra 1687 je Valvasor v pismu Kraljevi družbi pisal, da je od načrtovanih 400 tiskovnih pol z več kot 500 slikami natisnjena že dobra polovica.^[82]

Ob koncu pisma Kraljevi družbi z dne 15. aprila 1686 pisal, da pripravlja kroniko Kranjske v nemščini, ki bo natisnjena v Nürnbergu na račun knjigarnarja Wolfganga Moritza Endterja in bo obsegala ok. 500 pol in približno toliko bakrorezov ter, da bo dokončana in natisnjena prihajajoče leto, tj. 1687.^[90] Dalje Valvasor šele 17. novembra 1687 piše, da je bil zelo zaposlen tudi s svojim historično-topografskim opisom vojvodine Kranjske, ki bo zanimivo in veliko delo; imelo bo nad 400 pol in nad 500 slik, od tega je nad 200 pol že natisnjenih.^[93] Poslal ga bo, kakor hitro bo natisnjeno.^[93] Predvsem pa bi mu bilo zelo ustreženo in v veliko čast, če bi mogel dobiti za to svoje delo od družbe ali od enega ali več njenih članov posvetilno pesem za natis v začetku knjige, ker se v teh krajih (na Kranjskem) podobne stvari zelo cenijo.^[93] Knjiga pa vsebuje izpeljavo imena Kranjske, prve prebivalce, vojvode Kranjske, upravitelje Kranjske, vse službe na Kranjskem, nravi, razne noše, jezike, šege prebivalcev, škofe, svetnike, vero, upravo, vojne, rastline, živali, rudnine, gore, reke, podnebje, zanimivosti, redkosti in čudesa, pisce, grbe plemičev, naše turške meje v Hrvaški, Slavoniji in Dalmaciji, in končno vse, kar se nanaša na Kranjsko.^[93]

Potek dela

Glede arhivskih virov Valvasor poroča, da so bili v vojnah ali sicer s časom uničeni in izgubljeni mnogi zgodovinski zapiski, posledica pa so pomanjkljivi oz. napačni podatki.^[102] Piše tudi, da so v arhivu kranjskih deželnih stanov pred nekaj leti pogoreli najstarejši akti.^[102] Pri popisu plemiških rodbin je navajal, da bi bilo težko izdelati popoln opis ali genealogijo, ker je ohranjenega le malo arhivskega gradiva, pri čemer sicer je nekaj izjem, npr. za rodbine Gallenberg, Ursini-Blagay, Attems in Auersperg, ki jih je pripravil in v tisku izdal Schönleben leta 1680 oziroma 1681.^[102] Sicer pa poroča tudi, da se je ob številnih požarih in vojaških spopadih izgubilo veliko spisov, pisem in listin:^[102]

Zlasti ker si je vsak plemič prizadeval le za to, da bi svoj viteški in plemeniti pogum mogel popisati ali naslikati s sovražnikovo krvjo, in se ni dosti brigal za popisane rodovnike. Stara pisanja, kakor ženitna pisma, oporoke in druge pismene pogodbe, iz katerih lahko posnameš imena, potrebnaza sestavo rodovnika, so zavrgli in jih niso cenil.

Izvirnik Slave vojvodine Kranjske iz leta 1689

Vrsta navedb v Slavi vojvodine Kranjske dokazuje, da sta avtor in urednik z delom izredno hitela, vzroki za to pa niso jasni.^[103] Zaradi naglice in oddaljenosti tiskarne Valvasor ni dobil v pregled vsega redigiranega rokopisa, temveč je nekatere dele pregledal šele tedaj, ko so bili že natisnjeni.^[103] Zaradi tega so se na kasnejših mestih pojavili komentarji, dopolnitve in celo polemike s Franciscijem.^[103] Kljub naglici je bilo prizadevanje za kvaliteto vseskozi intenzivno, kar je razvidno ne zgolj v številnih disputacijah in opombah, temveč tudi v vestnem obravnavanju zbranega gradiva, ki ga je Valvasor pogosto pošiljal kar v prepisu originalnega latinskega zapisa ter ga je moral Francisci prevesti v nemščino, preden ga je vključil v delo.^[103]

Slava vojvodine Kranjske je v svoji dokončni obliki nastajala približno štiri leta.^[103] Od leta 1686 do jeseni 1689 so bili štirje deli z intenzivnim študijskim naporom Valvasorja in Franciscija pripravljeni za natis.^[103] Medtem ko je Valvasor leta 1684 in 1685 še potoval po domovini in raziskoval zlasti naravne znamenitosti, je v naslednjih letih o tem manj poročal, gotovo pa je presedel, kot pravi Francisci v uvodnem poročilu, "marsikdaj pol noči ali vso noč" v svoji knjižnici med zgodovinskimi folianti in mnogo dni v najrazličnejših arhivih med diplomami, protokoli, poročili, pogodbami, pismi, spomini, kronikami, dnevniki, turnirskimi knjigami in drugimi listinami najrazličnejše narave.^[103] Posamezne knjige Slave vojvodine Kranjske niso nastajale po zaporedju, po katerem so oštevilčene.^[103] Prvi del zajema dogodke vključno do leta 1686, Francisci pa je v le-tem pisal opombo še oktobra 1687, drugi del seže v osmi knjigi že do 29. avgusta 1688, tedaj je bil Valvasor, kot sam poroča, na Kumu, v tretjem delu govori avtor nekajkrat o preteklem letu 1688 in tudi o letu 1689, medtem ko je v četrtem delu in sploh v celotni Slavi vojvodine Kranjske zadnji omenjeni dogodek iz julija 1689.^[103]

Praznoverje v Slavi

Čeprav je bil Valvasor samostojen raziskovalni duh, je bil kljub temu deloma še pod vplivom praznoverja svoje dobe; verjel je, sicer s pomislekom, v čarovnice, duhove, strahove, škrate, povodne može in podobna bitja.^[104] Navadno je sicer skušal pojave, ki naj bi jih po mnenju ljudi povzročala ta bitja, razložiti naravno, kadar pa se mu to ni posrečilo, je popustil praznoverju.^[104] Značilno pa je, da je ostro nastopal proti splošno priznani veljavi alkimije in proti vražarskemu praznoverju.^[104] V nasprotju s prakso urednika Erazma Franciscija, ki je izkoristil tudi najmanjši povod za propagiranje nenaravnih vzrokov, gibal, duhov in hudiča in za vključevanje te snovi v Slavo vojvodine Kranjske, je Valvasor praznoverju popustil šele tedaj, ko ni našel druge razlage.^[72] Mnoge tovrstne razlage v Slavi vojvodine Kranjske so delo Erazma Franciscija in ne Valvasorja.^[72]

Pozna leta in smrt

Neuresničeni načrti

Po izidu Slave vojvodine Kranjske, ki je bila tudi zadnje Valvasorjevo izdano delo, je Valvasor imel v rokopisu zasnove še za nekaj nadaljnjih izdaj, eno umetnostno delo, dve naravoslovni razpravi in en zemljevid, vendar le-ta dela niso prišla dlje od načrtov.^[105][106]

Na umetnostnem področju je načrtoval delo Satirični Ovid, ki bi bilo napisano v nemškem jeziku in bi vsebovalo nad 170 bakrorezov.^[105] Natisnjeno bi bilo v dvanajsterki.^[105]

Razprava Luč narave (Lumen naturae), napisana v formatu četverke, bi obsegala večinoma Valvasorjeve lastne poskuse in tudi nekatere tuje poskuse.^[105] Razprava je bila podrobneje razdeljena na 6 zvezkov, o steklu, o testu, o barvi, o simpatiji in antipatiji, o ličilu ter o zdravilstvu.^[105]

Obsežno delo Fizikalno-matematični cvet (Flos physicomathematicus) v treh zvezkih v foliu, ki ga je Valvasor sestavljal v podobnem času kot Slavo, naj bil bilo natisnjeno v nemškem jeziku in okrašeno z mnogimi bakrorezi. Vsebovalo bi predvsem Valvasorjeve lastne poskuse in iznajdbe s tega področja.^[106] Obravnavalo bi vse matematične zadeve s področja astronomije, astrologije, geometrije, aritmetike, stereometrije, glasbe, optike, perspektive, katoptrike, gnomonike, tavmatopoetike, statike, pirobolike, pnevmatike, hidravlike, skriptorije, vojaške in civilne arhitekture, mehanike, kemije, naravne magije, nato tudi o gibanju, matematičnih instrumentih ipd.^[106]

Poleg omenjenih spisov naj bi se pripravljal tudi velik zemljevidu Kranjske, o katerem govori namreč v Slavi vojvodine Kranjske Valvasor sam kot o delu, ki ga ima še vedno v načrtu.^[106]

Zaradi finančnega zloma, ki ga je doživel Valvasor po izidu Slave vojvodine Kranjske, načrtovani rokopisi niso bili natisnjeni in se tudi niso ohranili oz. niso evidentirani.^[106] Od prvotnega Valvasorjevega zanimanja, ki je obsegalo zlasti naravoslovne in matematične stroke, je ostalo le tisto, kar je priložnostno vključil v Slavo vojvodine Kranjske.^[106] Tako so ostali le drobci njegovega znanja s tega področja.^[106] Izgubljena dela v bistvu ne bi imela neposredne zveze z naravoslovjem in zgodovino Kranjske, dragocena in zanimiva pa bi bila za prikaz stanja naravoslovnih znanosti in za študij kulturnozgodovinske splošne podobe tedanjega časa.^[106]

Finančni zlom

Hiša v Krškem, v kateri je Valvasor preživel zadnje mesece življenja.

Stroški obsežne zbirateljske, znanstvene in publicistične dejavnosti, ki jih je Valvasor večinoma nosil sam, saj je dobil od deželnih stanov le skromno podporo, in obveznosti, ki so izvirale iz delno še neporavnane kupnine za posestva Bogenšperk, Lihtenberg in Črni potok, so ob izidu Slave Vojvodine Kranjske presegli njegove finančne zmožnosti ter ga prisilili, da je začel posest odprodajati.^[107] 30. januarja 1680 je baronici Ani Maksimili Moscon za 6400 goldinarjev deželne veljave in 100 tolarjev za likof prodal posestvo Črni potok. Poravnal je tudi dolžno vsoto iz leta 1672.^[107]

Valvasor se je moral ločiti tudi od knjižnice in grafične zbirke. Oboje naj bi v odkup ponudil kranjskim deželnim stanovom za ureditev javne knjižnice, ti pa ponudbe niso sprejeli ali pa so odlašali.^[107] Eventualno je leta 1690^[108] oboje, verjetno s posredovanjem Pavla Ritterja Vitezovića, kupil zagrebški škof Aleksander Ignacij Mikulić, ki je to veliko pridobitev vključil v škofijsko knjižnico.^[107] Kot izpričujejo zapuščinski inventarji, niso prišle vse knjige v Zagreb in jih je Valvasor obdržal zase. Za poravnavo obveznosti te prodaje niso zadostovale in gospodarski propad je bil nezaustavljiv.^[107] Poleg tega nagrada večletnemu sodelavcu Erazmu Francisciju gotovo ni bila nizka. Leta 1691 je Stiškemu samostanu prodal del desetine od 30 kmetij ob Temenici.^[107]

Končno je 2. oktobra 1692 prodal še gospostvi Bogenšperk in Lihtenberg Janezu Andreju Gandinu Liliensteinskemu in njegovi ženi Mariji Salomi (roj. Tauffrer); prejem celotne kupnine je potrdil 8. oktobra 1692. Istega leta je 10. decembra baronu Francu Zetschkerju prodal hišo v Ljubljani, torej je hiša prešla v last ženinega sorodstva.^[7][107]

Iz ostanka imetja je februarja 1693 od Jakoba Vodnika kupil meščansko hišo v Krškem, katero naj bi po tradiciji leta 1609 postavil mestni sodnik in trgovec Luka Kunec. Nekaj gotovine, srebrnina, dva konja in razmeroma veliko predmetov za osebno in hišno rabo dokazuje, da Valvasor tudi po prodaji zemljiških gospostev ni bil popolnoma brez sredstev in v revščini.^[109]

Smrt

Zapis o Valvasorjevi smrti iz Annales urbis Labacensis Janeza Gregorja Dolničarja.

V Krškem je Janez Vajkard Valvasor preživel kratek preostanek svojega življenja in tam septembra ali oktobra v svojem 53. letu starosti tudi umrl.^[7][109] Kot datum smrti se v literaturi pojavlja datum 19. september, vendar ta podatek ni utemeljen.^[109] V literaturi se kot vzrok smrti pojavlja podagra in s to diareja, ki sta prav tako samo domnevni.^[109] Kot kraj pokopa se tradicionalno navaja kapela na gradu Medija, vendar o tem ne obstajajo trdni dokazi.^[7][109] Pojavlja se tudi teorija, da bi lahko bil pokopan na pokopališču ob župnijski cerkvi v Krškem, ki je bilo kasneje prestavljeno,^[110][111] obstaja pa tudi domneva o njegovem pokopu v kripti župnijske cerkve v Krškem.^[6]

Nedoletne otroke je v skrb prejel Jurij Andrej Graffenweger s Slatne, kateremu je bil tudi predano dolžno pismo za 3000 goldinarjev iz zapuščnine. Janez Gregor Dolničar je sodelavcu Janezu Vajkardu Valvasorju sestavil epitaf:^[109]

D.O.
JOANNI WAICHARDO VALVASORIO
LABACO ORIUNDO
INCLITI DUCATUS CARNIOLIAE
COSMOGRAPHO
REGIAE SOCIETATIS ANGLIAE ACCADEMICO
ANTIQUITATUM STUDIO NULLI SECUNDO
QUI
DOMESTICA MUSIS
AMICA PIETATI
BELLICA LITERIS
ADJUNXERAT
OB
UNDIQUE STRENUE GESTA
FACUNDUM HOC AD POSTEROS
MONUMENTUM
S. P. Q. L.
PONI CURAVIT
III. Id. Decemb. M. D. C. XCIII

(Najboljšemu gospodu Janezu Vajkardu Valvasorju, po rodu iz Ljubljane, slavne vojvodine Kranjske opisovalcu, Kraljevske družbe Anglije akademiku zaradi njegovega, po vrednosti za nikomer ne zaostajajočega proučevanja starožitnosti, ki je bil združil svojo lastno predanost muzam s čutom dolžnosti, vojaško službo z znanostjo, so dali spričo njegovih vseskozi odličnih del postaviti ta poznim rodovom zgovorni spomenik mestni svet in meščani ljubljanski pred III. dnem decemberskih id 1693.)

— Janez Gregor Dolničar

Družina

Glavni članek: Valvasorji

Grb rodbine Valvasor. Zaradi neohranjenega grbopisa ni znano, koliko modrih rombov naj bi grb vseboval. Slika prikazuje ščit kot je upodobljen na Valvasorjevem portretu v Slavi.

Janez Vajkard Valvasor se je rodil deželnemu odborniku in glavnemu prejemniku kranjskih deželnih stanov Jerneju Valvasorju in njegovi drugi ženi, baronici Ani Mariji Ravbar z gradu Krumperk. V opisu svoje družine v Slavi vojvodine Kranjske je Janez Vajkard zamolčal dve "odpadli veji"; "izseljena" sorodnika, njegov brat in bratranec sta se naselila v sosednjih deželah Koroški in Štajerski, a je Valvasor očitno imel dober razlog za molk.^[112]

Od sedemnajstero otrok iz tega zakona, desetih sinov, petih hčera in dvojčkov, katerih spol ni naveden, je bil Janez Vajkard dvanajsti.^[113][7][8] Zanj je značilno tudi, da se je sam čutil ne le Valvasorja, temveč tudi potomca Ravbarjev, saj je tej rodbini na Kranjskem in celo njenim vejam v tujini posvetil v svojem delu izjemno pozornost.^[113]

Hieronim Valvasor

Jernej Valvasor

Neža Scheyer

Janez Vajkard Valvasor

Jurij Ravbar

Ana Marija Ravbar

Doroteja Leyser

Zakon in potomci

Zakon z Ano Rozino Graffenweger

Prvo ženo Ano Rozino pl. Graffenweger pl. Graffenau (* 1658, † 1687), ki so jo sicer klicali Ana, si je 31-letni Janez Vajkard poiskal na Litijskem, ne daleč od Medije, na drugi strani Save.^[114] Tako kot on se je tudi Ana Rozina rodila v Ljubljani in bila tam krščena oktobra 1658 kot predzadnji otrok Baltazarja pl. Graffenwegerja in Ane Marije, rojene pl. Scharffenegk.^[114] Ob poroki ni bila stara niti štirinajst let, živela pa je z ovdovelo materjo in brati v dvorcu Slatna v neposredni bližini Šmartna pri Litiji, kjer sta mlada zakonca Valvasor prebivala prve tedne po poroki in kjer se je 10. julija 1672 vršila poroka.^[114]

Na nevestini strani so pogodbo podpisali njena mati Marija Ana Graffenweger in trije polnoletni bratje, Jurij Andrej, Franc Baltazar in Janez Jožef, na ženinovi pa poleg Janeza Vajkarda Valvasorja in njegovega polbrata barona Karla še Franc Ksaver baron Lichtenberg.^[115] Janez Vajkard je v uvodu pogodbe naveden kot baron (Freyherrn etc.), kar v resnici ni bil, na koncu pa se je podpisal brez baronskega predikata, drugače kot njegovi priči, oba resnična barona.^[115] Da ni tudi podpisan kot baron, ne bi moglo nikogar zmotiti, saj avtogram ne vsebuje nujno plemiškega naslova.^[115] Ni izključeno, da sta polbrata Valvasorja že med snubljenjem zavestno "igrala igro", da sta barona oba, ne le starejši Karel.^[115] V očeh Graffenwegerjev, ki so spadali med novo nižje plemstvo, si je Janez Vajkard s tem samo še dvignil ceno.^[115]

Nedolgo po poroki je pet nevestinih bratov Graffenwegerjev, med njimi dva še mladoletna, sklenilo dogovor o delitvi dediščine, po katerem so vsi razen enega dobili svoj dvorec v bližnji litijski okolici, vseh pet bratov pa je potem tu tudi prebivalo.^[115] Za Graffenwegerje, dva brata in edino sestra Ane Rozine, je bilo značilno, da so našli življenjske sopotnike v svojemu stanu primernih, še nedolgo tega poplemenitenih rodbinah; tako je Janez Vajkard Valvasor v tem pogledu precej izstopal, saj je bil daleč najbolj »modre krvi«, plemič po vseh štirih starih starših, po nekaterih še precej dlje v preteklost.^[115] Ob vstopu v Graffenwegerjevo sorodstvo je bilo to tudi njegovo edino »orožje« ob dejstvu, da je v zakon z Ano Rozino prinesel malo, predvsem svoj pedigre in ugled Valvasorjevega rodu.^[115]

Rodovno deblo Valvasorjev v IX. knjigi Slave priča, da so se mu otroci v prvem zakonu rojevali eden za drugim.^[116] Med poroko 10. julija 1672 in rojstvom prve hčerke 16. aprila 1674 je minilo nekaj več časa.^[116] Na rodovnem deblu je navedenih naslednjih devet njegovih otrok iz prvega zakona vključno z datumi rojstva in pri petih še z datumi smrti:^[116][37]

• Marija Sidonija (* 16. aprila 1674, † 17. julija 1676),
• Maksimila Kordula (* 10. aprila 1673, † 13. junija 1677),
• Ana Terezija (* 15. februarja 1677, † 27. novembra 1681),
• Ivana (tudi Johana) (* 11. junija 1678, † 1748),
• Volf Vajkard (* 25. septembra 1679, † 1737),
• Janez Gottlieb (* 16. julija 1681, † 4. marca 1687),
• Janez Ludvik (* 18. aprila 1683, † 1752),
• Janez Volf Engelbert (* 25. julija 1684, † 1752) in
• Franc Jožef (* 13. junija 1686, † 14. marca 1687).

V prvem zakonu se je rodil še en otrok, ki pa ga Valvasor v rodovniku ni omenil, verjetno zato, ker je šlo za prezgodaj rojeno deklico, morda celo mrtvorojeno, ki zelo verjetno ni imela niti imena, saj so jo ob pokopu 28. januarja 1682 vpisali v šmarsko mrliško matico zgolj kot "majčkeno gospodično" (paruula Domicela) Janeza Vajkarda Valvasorja z Bogenšperka.^[117] Deklica je bila pokopana v Šmartnem namesto v družinski grobnici na Mediji, kjer so bili pokopani drugi preminuli otroci; najstarejši se je bližal šestemu letu, drugi so pomrli še mlajši, zadnja dva v razmiku samo desetih dni marca 1687, dober mesec pred svojo materjo, ki je preminila 25. aprila 1687.^[117] Verjetno je bila pri obeh otrocih vzrok smrti nalezljiva bolezen, medtem ko so za zgodnjo smrt Ane Rozine razlogi nejasni.^[118] Dočakala je zgolj 28 let in pol, doživela smrt šestih otrok in zapustila možu štiri, stare od manj kot tri do slabih devet let.^[118] Leto 1687, ko je bil Valvasor na vrhuncu svojega ustvarjalnega dela, je v družinsko življenje prineslo globoko zarezo, še ne tri mesece po ženini smrti pa se je 46-letni vdovec ponovno poročil.^[118]

Zakon z Ano Maksimilo Zetschker

Valvasorjeva najmlajša hči Regina Konstancija, ki ima edina od njegovih otrok živeče potomce

Drugič je zakon sklenil 20. julija ali kakšen dan pozneje v dvorcu Vrhovo pod Gorjanci. Nevesta Ana Maksimila pl. Zetschker (* najpozneje 1663, † 1713—16) je bila hči pokojnega Franca Erazma in Marije Sidonije, roj. grofice Tattenbach, in je s svojo vnovič omoženo materjo živela pri očimu Janezu Juriju pl. Wernegku v njegovem vrhovškem dvorcu v bližini Šentjerneja.^[118] Ženitni dogovor razkriva, da je bil 46-letni Janez Vajkard zdaj precej bolj petičen kot ob prvi poroki.^[118] Zakonca sta v zakon prinesla 900 goldinarjev dote v deželni veljavi in prav toliko zaženila, kar naj bi po smrti enega ali drugega pripadlo skupnim otrokom oziroma sorodnikom, če bi njuna zveza ostala brez potomstva, nevesta pa je dobila od Janeza Vajkarda še 1800 goldinarjev jutrne in 700 goldinarjev proste donacije.^[118][119] Ana Maksimila se je rodila najpozneje poleti 1663, saj je njen oče Franc Erazem pl. Zetschker umrl jeseni 1662.^[119] Tako ji je bilo ob poroki s polihistorjem vsaj 24 let, starostna razlika med zakoncema pa je znašala največ 22 let.^[119][120] Najbrž je bila podobne starosti kot njegova prva žena.^[120] Enako kot Valvasorjevo prvo soprogo so jo očitno klicali po prvem krstnem imenu Ana.^[120] Trije člani njene rodbine, dva brata in bratranec, so dobili baronski naslov šele v njenih mladih letih, leta 1676; tako se Valvasorjeva nevesta enako kot njen ženin ni rodila kot baronica in to po vseh pravilih tudi nikoli ni bila, saj baronstva ni mogla podedovati po bratih, vendar se je tedaj in pozneje štela za rojeno baronico.^[120]

V Valvasorjevem drugem zakonu, ki je trajal dobrih šest let, so prišli na svet najmanj trije otroci, poleg teh pa morda še kateri, a je najverjetneje že zgodaj umrl.^[121] Dolgo časa sta bila v zgodovinopisju znana le dva, Katarina Frančiška (* 28. aprila 1688), ki se je rodila še pred izidom Slave in je na Valvasorjevem rodovnem deblu, ter najmlajši Franc Engelbert, krščen 15. aprila 1693 že v Krškem, kjer je družina živela nazadnje.^[122] Pozabljena je ostala Regina Konstancija (* 1689-92), rojena med njima in v genealoškem pogledu nesporno najpomembnejši polihistorjev otrok, saj je edina imela tudi vnuke in nato še razvejeno potomstvo vse do današnjih dni.^[123][124]

Baronski naziv

Ko naj bi leta 1667 Valvasorjeva mlajša linija povzdignjena v baronski stan je bil Janez Vajkard že več let v tujini, na Kranjsko pa se je vrnil šele 4 leta kasneje, zaradi česar si je najverjetneje Valvasor naziv kar sam pripisal.^{[125][126][127]}

Od leta 1667, ko so Jernejev sin Karel ter vdova in dva otroka Jernejevega brata Adamovega pokojnega sina Janeza Krstnika pridobili dedni baronski naslov, so se kranjski Valvasorji delili na viteze in barone.^[128] Odtlej so bili baroni vsi Adamovi na Kranjskem živeči potomci, iz Jernejeve veje pa le Karlova veja, ne pa tudi veji obeh Karlovih v deželi prebivajočih polbratov, tj. polihistorja Janeza Vajkarda in Janeza Herbarda.^[128][127] Kljub temu so sodobniki pripadnikom teh dveh vej včasih zmotno pripisali baronski predikat, Janez Vajkard pa si ga je celo samovoljno in povsem neupravičeno privzel ob tihi podpori polbrata Karla in drugega sorodstva, tako da se je z njim nazadnje predstavljal javno.^{[126][128][127]} Baronski naziv se v publikacijah Janeza Vajkarda prvič pojavi ob njegovem imenu šele leta 1681 v pozdravni pesmi Pavla Ritterja Vitezovića v albumu Topografija sodobne nadvojvodine Koroške.^[125][127]

Valvasor in Slovenci

Valvasorjev portret na freski Jurija Šubica v Narodnemu muzeju Slovenije, 1885.

Za raziskavo eminentnega vprašanja o pojmovanju naroda, narodnosti, jezika in domovinstva v tem obdobju je imel tako Valvasor kot tudi njegov sodelavec Francisci v Slavi vojvodine Kranjske kar precej gradiva, vendar je problem časovno in tudi drugače širši.^[129] Dejstvo je, da tako Francisci kot Valvasor glede tega nista mogla preseči okvira tedanjih nazorov.^[129]

Valvasor se je v stiku z nemško humanistično znanostjo in znanstveniki najverjetneje strinjal s tedaj veljavnim pojmovanjem glede narodnosti, omenil pa je tudi nacionalne razmere na Kranjskem:^[129]

Kar zadeva narodnost prebivalcev, se ta od začetka osmega stoletja pod Karlom Velikim ni bistveno spremenila, namreč, da sta navadno ljudstvo, ki je še slovansko, in najodličnejše plemstvo, ki izvira večidel iz nemških Frankov, zrasla v eno telo. Izvzemši, da prihajajo med plemstvo nekatere družine iz različnih pokrajin in se tudi med preprosto ljudstvo naseljujejo ljudje raznih narodnosti. Tako je sedaj samo v Ljubljani čez dvajset meščanskih družin različnih narodnosti. Tu so Švabi, Bavarci, Franki, Sasi, Pomorjanci, Čehi, Šlezijci, Danci, Prusi, Holandci, Nizozemci, Angleži, Francozi, Benečani, Hrvati, Dalmatinci, Liburnijci, Madžari ob sosednjih Tirolcih, Štajercih, Korošcih, Avstrijcih in drugih.

Valvasorjeva upodobitev kozolca

Valvasor ugotavlja, da vladata na Kranjskem dva jezika, slovanski in nemški. Slednji je v rabi večinoma pri plemičih in izobražencih, v njem se vodijo tudi vse pravne zadeve, vsi spisi in pisma. Slovanski jezik uporabljajo kmetje in drugi preprosti ljudje.^[130] Omenja tudi vsakdanje kvarjenje kranjskega jezika oz. slovenščine zaradi mešanja z nemščino.^[130] Iz nekaterih stvari, kot iz primerjave slabih in pravilnih slovenskih besed, iz izrazov kot "prava" in "dobra" kranjščina in iz poročil o mešanem jeziku v Bitnjah na Gorenjskem ter izražene želje, da bi ta zmešani jezik kmalu izumrl, pa jasno izhaja, da mu tako kvarjenje jezika ni bilo všeč.^[130]

Valvasor je bil na sploh prepričan, da je slovanščina eden poglavitnih in najbolj razširjenih jezikov v Evropi in je v zvezi s tem prikazal tudi oba črkopisa, ki sta v rabi, cirilskega in glagolskega, ter razpravljal o slovničnih zadevah, toda pravilne in smotrne opredelitve in razločevanja pojmov "Slovan" in "Slovenec" bi zaman pričakovali.^[130]

Prvi del slovenske pesnitve v prvi knjigi Slave vojvodine Kranjske

Znanje slovenščine mu je bilo pri raziskovanju Kranjske sploh nepogrešljivo.^[130] Slovenščine Valvasor tudi sicer ni prezrl, ampak ji v skladu s svojo deželno koncepcijo večkrat pravi "naš jezik" ali "naš deželni jezik".^[130] Tudi ne govori o njej samo v šesti knjigi Slave, ampak je v Slavi vojvodine Kranjske in že v Topografiji sodobne vojvodine Kranjske razmeroma močno zastopana.^[130] Poleg nemških skoraj dosledno rabi slovenska krajevna imena in jih kot teritorialno lastnino dosledno spoštuje, slovenske izraze navaja za številne pojme, stvari, predmete in drugo, v uvodu k Slavi pa objavlja prvo slovensko pesniško literarno poslanico.^[130] Že s tem in pomembnimi literarnozgodovinskimi doneski v vsej Slavi vojvodine Kranjske in posebej v šesti knjigi so Valvasorjeve zasluge za slovenistiko nesporne.^[130] Pri vrednotenju njegovega slovenističnega deleža ne gre v pozabo, da je bila količina slovenskega pisanja v njegovem času izredno skromna, saj je od njegovih mladih let in vse do izida Slave vojvodine Kranjske izšlo le pet slovenskih knjig, in še te so izključno nabožne vsebine.^[130]

Slovenske kmečke upore je kot fevdalec Valvasor razumljivo obsojal, vendar pri tem ni bil toliko oster in sovražen, kolikor piker.^[131] Po drugi strani je slovenskega pisca Jurija Dalmatina zelo cenil:^[132]

Bilje uren, delaven, tvoren in učen mož, saj priča o tem njegovo delo in hvali mojstra. Jasno se vidi, s kakšno posebno pridnostjo, trudom in delom je spravil biblijo v slovanski ali kranjski jezik. Česa takega gotovo srednje učena in nerodna ali čemerna glava nikoli ne bi mogla napraviti.

S popisom prebivalcev Kranjske oziroma z raziskovanjem vsakdanjega življenja in ljudske kulture v naslednjih poglavjih si je Valvasor postavil trajen spomenik.^[130] Njegova zasluga je, da je ohranil podobo splošnega ljudskega življenja, ki prikazuje, kako so Slovenci delali in živeli.^[130] Posebej pa je ohranil podobo običajev ob porokah, krstih, pogrebih, proščenjih in drugih priložnostih v vsej izvirnosti in posebnosti, kot so še bili v 17. stoletju.^[130] Za plemiče in meščane je pripomnil, da živijo tako kot drugod po svetu.^[130] Valvasor je s Slavo krepko zakoračil v smer, s katero se je začela močneje ukvarjati šele sodobna znanost, v zgodovino vsakdanjega življenja in v kulturno zgodovino.^[130]

Valvasor (desno spodaj) na dopisnici med slovenskimi pesniki, pripovedovalci in učenjaki

Čeprav so pri Valvasorju v ospredju polihistorski interesi, so kljub temu dani elementi bili v oporo pri kasnejšem nacionalnem razvoju.^[130] Pomen Valvasorjevega dela v splošnem in posebej na področju etnologije je izvrstno označil razsvetljenec Anton Tomaž Linhart že leta 1788 v uvodu svojega dela Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, kjer je zapisal, da Valvasor v starejši zgodovini ni napravil dosti več, kot da je svojega predhodnika Schönlebna skoraj dobesedno prevedel, da je bogatejši in uporabnejši v novejši zgodovini ter da je njegov topografski del enkraten in v svoji zvrsti znamenit.^[133] Glede šeste knjige Slave je zapisal:^[133]

Kar pa mi je posebno dragoceno, so običaji in navade Kranjcev v sedemnajstem stoletju, ki jih oriše v vseh življenjskih situacijah. Splet različnih vzrokov in politični reformni duh našega stoletja bosta povzročila, da bo izvirnost tega ljudstva počasi izginila, in takrat bodo samo Valvasorjevi orisi tisti, po katerih bomo spoznavali stare Kranjce.

— A. T. Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije

Pomen in zapuščina

Bankovec za 20 SIT z Valvasorjevo podobo

Valvasor je zaradi svojega prispevka k slovenski znanost in kulturi ena ključnih osebnosti slovenske zgodovine. Njegovo življenjsko delo Slava vojvodine Kranjske velja za enega glavnih virov za raziskovanje starejše slovenske zgodovine, predvsem zato ker so se številni viri kasneje izgubili.^[134] Velja za enega izmed prvih in morda prvega na Slovenskem, ki je na gore gledal drugače kot stoletja prej;^[77] iz tega razloga Valvasor, ki tu in tam še govori o divjem, visokem in pustem gorovju, po drugi strani večkrat poroča o svojih vzponih na gore in se pri tem navdušuje nad lepim ali širnim razgledom, načelen premik v nazorih in gledanjih pa pomenijo tudi nekatere njegove izjave o raziskovanju v gorah.^[77]

Največja poznavalca Valvasorjevega dela in življenja sta Boris Golec in Branko Reisp, avtor druge monografije o Valvasorju.^[9][135]

Po Valvasorju se imenuje nagrada za življenjsko delo v muzeologiji in za izjemne dosežke pri ohranjanju in predstavljanju premične kulturne dediščine.^[134][6] Poleg tega se po Valvasorju imenuje tudi knjižnica v Krškem,^[6]planinski dom pod Stolom, vodni vrelec na Izlakah ter vodnjak v Višnji gori.^[136] V preteklosti sta njegovo ime nosila tudi ulica in trg v Ljubljani. Upodobljen je bil na bankovcu za 20 SIT; avtor podobe je Rudi Španzel.^[134][137] Valvasorjevo življenje in delo sta bila tudi motiv nekaterih leposlovnih del, kakor pesmi Jakoba Zupana, Antona Funtka in Antona Medveda ter romanov Ilke Vašte-Burger in Tite Kovač Artemis, ki je napisala biografski roman Spomini barona Valvasorja, ki je izšel leta 1973.^[6][138]

Valvasorju je posvečenih več umetnin, med drugimi kip pred Narodnim muzejem v Ljubljani,^[135] kip pred gradom Bogenšperk^[139] ter kip v Krškem.^[135] Od upodobitev Valvasorja je le portret Matije Greischerja iz Slave vojvodine Kranjske nastal v času njegovega življenja in je služil kot osnova za vse nadaljne upodobitve. Med najbolj znane slikovne upodobitve sodijo Šubiceva stropna freska v Narodnem muzeju Slovenije,^[135] kopija Greischerjevega portreta Wilhema Hechta^[140] in kopija Greischerjevega portreta Petra Radicsa.^[141]

• 
  Valvasorjev vodnjak v Višnji gori
• 
  Valvasorjev spomenik pred Narodnim muzejem v Ljubljani
• 
  Valvasorjev spomenik v Krškem
• 
  Valvasorjev portret (Wilhelm Hecht)
• 
  Valvasorjev portret (Peter Radics)
• 
  Spominska plošča na Valvasorjevi rojstni hiši
• 
  Spominska plošča na fasadi kapele na Medijskem gradu

Celotni prevodi v slovenščino

Glavni članek: Zavod Dežela Kranjska

Izvod slovenskega prevoda Slave vojvodine Kranjske

Leta 2008 je bil z namenom integralnega prevoda Slave vojvodine Kranjske ustanovljen Zavod Dežela Kranjska.^[142] Aprila 2009, tj. 320 let po izdaji izvirnika, je bil na nekdaj Valvasorjevem gradu Bogenšperk predstavljen projekt kompletnega prevoda Slave vojvodine Kranjske.^[142] Že jeseni istega leta je izšel prvi del, zadnja, četrta knjiga je izšla leta 2012, projekt pa je bil končno sklenjen z izidom zbornika Studia Valvasoriana.^{[142][143][144]} Slovenska izdaja je zasnovana kot definitivna izdaja Slave v slovenščini in po obsegu, stilu, oblikovanju, ujema se tudi oštevilčenje strani karseda sledi izvirniku.^[142]

Zavod je leta 2018 podal pobudo za prevod še enega Valvasorjevega dela, Velike grbovne knjige.^[87] Prevod je bil javnosti predstavljen leta 2020 in je nasledil prvi ponatis iz leta 1993 ter upošteval nova odkritja o Valvasorju in Ramschüsslu.^[87]

Izven zavoda Dežela Kranjska je v okviru Fundacije Janeza Vajkarda Valvasorja pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti leta 2013 izšel prevod Popolne topografije stare in sodobne nadvojvodine Koroške.^[145][146]

Bibliografija

• Pasijonska knjižica (Dominicae passionis icones), 1679, ponatis 1970 (COBISS)
• Topographia arcium Lambergianarum id est arces, castella et dominia in Carniolia habita possident comites a Lamberg; Bagenspergi (Bogenšperg), 1679 (COBISS), ponatis 1995 (COBISS)
• Topografija novejše Kranjske (Topographia Ducatus Carnioliae modernae), Nürnberg 1679 (COBISS)
• Topographia Archiducatus Carinthiae modernae: das ist Controfee aller Stätt, Märckht, Clöster, undt Schlösser, wie sie anietzo stehen in dem Ertzhertzogthumb Khärnten; Wagensperg in Crain (Bogenšperg), 1681 (COBISS); Nürnberg, 1688 (COBISS)
• Carniolia, Karstia, Histria et Windorum Marchia, Labaci (Ljubljana) 1681 (COBISS)
• Theatrum mortis humanae tripartitum: figuris aeneis illustratum : das ist: Schau-Bühne des menschlichen Todts in drey Theil : mit schönen Kupffer-Stichen geziehrt vnd an Tag gegeben; Laybach, Saltzburg (Ljubljana, Salzburg); 1682 (COBISS)
• Popolna topografija stare in sodobne nadvojvodine Koroške (Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae & modernae completa: Das ist Vollkommene und gründliche Land - Beschreibung des berühmten Erz - Herzogthums Kärndten); Nürnberg 1688 (COBISS)
• Velika grbovna knjiga (Opus insignium armorumque ... ); (1687-1688) (COBISS)
• Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre dess Hertzogthums Crain): das ist, Wahre, gründliche, und recht eigendliche Belegen- und Beschaffenheit dieses Römisch-Keyserlichen herrlichen Erblandes; Laybach (Ljubljana) 1689 (COBISS)