Karmati
Nekdanja mesijanska in radikalna šiitska skupina v 9.–11. stoletju From Wikipedia, the free encyclopedia
Remove ads
Karmati (arabsko قرامطة, latinizirano Qarāmiṭa, perzijsko قرمطیان, latinizirano Qarmatiyān) so bili militantno [1][2] ismailitsko šiitsko gibanje s središčem v al-Ahsi v vzhodni Arabiji, kjer so leta 899 ustanovili versko državo. Njihovi člani so bili del gibanja, ki se je držalo sinkretične veje sedmeriškega ismailitskega šiitskega islama.[3] Vladala jim je dinastija, ki jo je ustanovil Abu Said al-Džanabi.[4][5] Karmati so zavračali trditev fatimidskega kalifa Abdalaha al-Mahdija Bilaha o imamatu in se oklepali vere v prihod Mahdija ter se uprli fatimidskemu in Abasidskemu kalifatu.[6][3]
Karmatski voditelj Abu Tahir al-Džanabi je izropal Meko,[7] kar je razjezilo muslimanski svet. Sporna sta bila zlasti kraja Črnega kamna in skrunitev vodnjaka Zamzam s trupli med sezono hadža leta 930 n. št.[8]
Remove ads
Ime
Izvor imena Karmati je negotov.[9] Po nekaterih virih ime izhaja iz priimka ustanovitelja sekte Hamdana Karmata.[10][11] Beseda karmat izvira verjetno iz aramejščine in pomeni 'kratkonog', 'rdečeok' ali 'skrivni učitelj'.[12][13][14] Drugi viri trdijo, da ime izvira iz arabskega glagola قرمط (karmaṭ), ki pomeni 'pri pisanju narediti črte blizu skupaj' ali 'hoditi s kratkimi koraki'.[8][15] Beseda 'karmat' se lahko nanaša tudi na vrsto arabske pisave.[16]
Karamiti v Savadu v južnem Iraku so bili znani kot "trgovci z zelenjavo" (al-Baqliyyah), ker so sledili naukom Abuja Hatima al-Zutija, ki je leta 908 prepovedal klanje živali. Prepovedal je tudi redkev in čebulnice, kot so česen, čebula in por. O tem, ali so se ljudje leta 928 še vedno držali njegovih naukov, ni nobenega zanesljivega podatka.[17]
Remove ads
Zgodovina
Zgodnja zgodovina
Pod Abasidskim kalifatom (750–1258) so se proti oblasti v tajnosti organizirale različne skupine šiitov. Med njimi so bili tudi podporniki proto-ismejske skupnosti, v kateri se je najvidnejša skupina imenovala Mubarakija.[18]
Po ismailitski šoli mišljenja je imam Džafar al-Sadik (702–765) za dediča imamata imenoval svojega drugega sina Ismaila ibn Džafarja (ok. 721–755), vendar je Ismail umrl pred svojim očetom. Nekateri so trdili, da se je skril, proto-ismejska skupina pa je sprejela njegovo smrt in zato za imama priznala Ismailovega najstarejšega sina Mohameda ibn Ismaila (746–809). Mohamed je nadaljeval stike s člani Mubarakije, ki so živeli večinoma v Kufi.
S smrtjo Mohameda ibn Ismaila okoli leta 813 je v Mubarakiji nastal razkol. Večina skupine je zanikala njegovo smrt in ga prepoznala kot Mahdija. Manjšina je verjela v njegovo smrt in se sčasoma razvila v ismailski Fatimidski kalifat.[19]
Večinsko ismailsko misijonarsko gibanje se je preselilo v Salamijo v današnji Siriji in doseglo velik uspeh v Huzestanu v jugozahodnem Iranu, kjer je ismailski voditelj al-Husein al-Ahvazi leta 874 spreobrnil kufanskega moža z imenom Hamdan, ki je po sprejemu nove vere prevzel ime Karmaṭ.[8] Karmaṭ in njegov svak Abdan sta pripravila južni Irak na prihod Mahdija z ustanovitvijo vojaške in verske trdnjave. Druga takšna mesta so leta 899 zrasla v Jemnu, v vzhodni Arabiji (Bahrajnu) in v severni Afriki. Zaradi svojih aktivističnih in mesijanskih naukov so privabila veliko novih šiitskih privržencev. Novo proto-karmatsko gibanje se je razširilo v Iran in nato v Transoksanijo.[20]
Karmatska revolucija
Sprememba v vodstvu v Salamiji leta 899 je povzročila razkol v gibanju. Manjšinski ismailiti, katerih vodja je prevzel nadzor nad središčem v Salamiji, so začeli oznanjati svoje nauke, da je imam Mohamed umrl in da je novi voditelj v Salamiji, Abdalah al-Mahdi Bilah, v resnici njegov potomec, ki se je skrival, in da je Mahdi - mesijanska oseba, ki se bo pojavila na Zemlji pred sodnim dnevom in svet očistila krivic in tiranije. Karmaṭ in njegov svak sta temu nasprotovala in odkrito prekinila s Salamidi. Ko je bil Abdan umorjen, se je Karmat skril in se nato pokesal in postal misijonar novega imama Abdalaha al-Mahdija Bilaha (873–934), ki je leta 909 v Severni Afriki ustanovil Fatimidski kalifat.
Disidentska skupina je kljub temu ohranila ime Karmati. Njena največja trdnjava je ostal Bahrajn, ki je takrat vključeval velik del vzhodne Arabije in otoke, ki sestavljajo sedanjo državo. Konec 9. stoletja je bil Bahrajn pod nadzorom Abasidov, vendar je zindžejski upor v Basri zlomil moč Bagdada. Karmati so pod svojim voditeljem Abu Saidom al-Džanabijem, Perzijcem, ki je prihajal iz Džanabe v obalnem Farsu, izkoristili ponujeno priložnost.[4][5] Al-Džanabi je leta 899 zavzel bahrajnsko prestolnico Hadžr in al-Haso, ki jo je razglasil za prestolnico svoje države. Po prevzemu oblasti, si je prizadeval vzpostaviti utopično družbo.
Karmati so v Kufi sprožili proces, ki ga je nek učenjak označil za "stoletje terorja".[21] Romanje v Meko so imeli za vraževerje in začeli napadati romarje na poteh, ki so prečkale Arabski polotok. Leta 906 so iz zasede napadli romarsko karavano, ki se je vračala iz Meke, in pobili 20.000 romarjev.[22]
Pod al-Džanabijem (vladal 923–944) so Karmati leta 927 skoraj zavzeli Bagdad in leta 930 izropali Meko in nato še Medino.[23] Med napadom na najsvetejša mesta islama so oskrunili vodnjak Zamzam s trupli romarjev in odnesli Črni kamen.[24][25] S Črnim kamnom so izsiljevali Abaside in za njegovo vrnitev leta 952 iztržili ogromno vsoto denarja. Oblegali so Damask in opustošili številna mesta na severu in izropali Salamijo in Tiberijo, preden so abasidske oblasti ponovno vzpostavile svojo oblast v Siriji.[26][27]
Revolucija in oskrunitev Meke sta šokirala muslimanski svet in ponižala Abaside, vendar se ni dalo storiti veliko. Večji del 10. stoletja so bili Karmati najmočnejša sila v Perzijskem zalivu in na Bližnjem vzhodu. Nadzirali so obalo Omana in pobirali davek od kalifa v Bagdadu, pa tudi od njegovega tekmeca, ismailskega imama v Kairu in vodje Fatimidskega kalifata, čigar oblasti niso priznavali.[28]
Karmatska družba
Po besedah akademika Jicaka Nakaša je bila dežela, kateri so vladali, izjemno bogata z ogromnim gospodarstvom, ki je temeljilo na suženjstvu:
- "Karmatska država je imela obsežne sadovnjake in žitna polja tako na otokih kot v Hasi in Katifu. Nasir Hozrav, ki je leta 1051 obiskal Haso, je pripovedoval, da je te posesti obdelovalo približno trideset tisoč etiopskih sužnjev. Prebivalci Hase so bili oproščeni plačevanja davkov. Revni ali zadolženi so lahko dobili posojilo, dokler niso uredili svojih težav. Za posojila se niso plačevale obresti, za vse lokalne finančne transakcije pa se je uporabljal simboličen svinčen denar. Karmatska država je imela močno in dolgotrajno zapuščino, kar dokazuje kovanec, znan kot tavila, ki ga je okoli leta 920 začel kovati eden od karmatskih vladarjev in je bil v Hasi še vedno v obtoku v začetku 20. stoletja."[29]
Nekateri poznavalci trdijo, da bi družbo, v kateri so živeli Karmati, lahko opisali kot protosocialistično ali utopično socialistično družbo.[30][31][32]
Propad
Ključni dogodek propada celotnega karmatskega gibanja se je zgodil leta 931, ko je Abu Tahir al-Džanabi, karmatski voditelj v Bahrajnu, predal vajeti države Abul-Fadlu al-Isfahaniju, mlademu Perzijcu, za katerega so Karmati verjeli, da je Mahdi. Abu Tahir je kmalu spoznal, da je bilo al-Isfahanijevo imenovanje katastrofalna napaka, potem ko je "Mahdi" usmrtil nekaj plemičev in užalil Mohameda in druge preroke.[33] Incident je šokiral Karmate in islamsko skupnost kot celoto, zato je Abu Tahir ukazal usmrtitev mladeniča.[33]
Al-Isfahani je bil pred usmrtitvijo voditelj le 80 dni, vendar je močno oslabil verodostojnost Karmatov znotraj muslimanske skupnosti na sploh in naznanil začetek konca njihovega revolucionarnega gibanja.[33]
Po porazu proti Abasidom leta 976 so se Karmati začeli ozirati navznoter. Njihov status se je zmanjšal na status lokalne sile. Kot taki niso bili več sposobni iz regije izterjati davkov:
- "Ker so davke postopoma prenehal plačevati Irak in rivalska arabska plemena, se je karmatska država skrčila na lokalno raven. Bahrajn se je odcepil leta 1058 pod vodstvom Abu al-Bahlul al-Avama, ki je na otokih ponovno vzpostavil ortodoksni islam. S podobnimi upori so se približno v istem času otresli karmatske oblasti tudi drugod. Zaradi izgube dohodkov in nadzora nad obalami so se Karmati umaknili v svojo trdnjavo v oazi Hofuf. Njihovi dinastiji so leta 1067 zadale zadnji udarec združene sile Abdulaha bin Alija al-Ujunija, ki je s pomočjo Seldžukov iz Iraka sedem let oblegal Hofuf in na koncu prisilil Karmate k predaji."[34]
V Bahrajnu in vzhodni Arabiji je karmatsko državo nadomestila dinastija Ujunidov. Domneva se, da so se karmatske skupnosti v Iraku, Iranu in Transoksaniji do sredine 11. stoletja bodisi združile s fatimidskim prozelitizmom bodisi razpadle.[35]
Do sredine 10. stoletja je preganjanje prisililo Karmate, da so zapustili ozemlje današnjega Egipta in Iraka ter se preselili v mesto Multan v sedanjem Pakistanu.[36] Predsodki proti Karmatom se po teh dogajanjih niso zmanjšali, saj je Mahmud iz Gaznija leta 1005 vodil ekspedicijo proti multanskemu karmatskemu vladarju Abdulu Fatihu Daudu. Mesto se je predalo, Fatihu Daudu pa je bilo dovoljeno obdržati oblast v mestu pod pogojem, da se drži sunitizma.[37]
Po mnenju zgodovinarja Dionizija A. Agijuja so Karmati dokončno izginili leta 1067, potem ko so izgubili svoje ladjevje na otoku Bahrajn in jih je iz Hase blizu arabske obale izgnal poglavar Banu Mura ibn Amir.[38]
Remove ads
Imamat sedmih imamov
Po karmatskem verovanju je število sedmih imamov že vnaprej določil Bog. Tako misleče skupine menijo, da je bil Mohamed ibn Ismail poslanec – prerok (rasul), imam al-Kaim in Mahdi pa sta se skrivala, kar so šteli za okultacijo.[39]
| Imam | Ime | Vladanje |
| 1 | Ali ibn Abi Talib[40] | 632–661 |
| 2 | Hasan ibn Ali | 661–669 |
| 3 | Husein ibn Ali | 669–680 |
| 4 | Ali ibn Husein Zajn al-Abidin | 680–713 |
| 5 | Mohamed al-Bakir | 713–733 |
| 6 | Džafar al-Sadik | 733–765 |
| 7 | Mohamed ibn Iasmail[40] | 775–813 |
Sklici
Viri
Wikiwand - on
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Remove ads