Nistatin

Nistatin je polienski antimikotik, učinkovit proti številnim okužbam s plesnimi in kvasovkami (tudi proti kandidam). Ne absorbira se skozi intaktno kožo ali sluznice, po intravenskem dajanju pa povzroča določene škodljive učinke. Predstavlja pa razmeroma varno zdravilo za zdravljenje glivičnih okužb ust in prebavil. Proizvaja ga bakterija Streptomyces noursei.

Nistatin

Klinični podatki
Nosečnostna kategorija	?
Način uporabe	topično & peroralno (a se ne absorbira)
Oznaka ATC	A07AA02 (WHO) D01AA01 G01AA01
Pravni status
Pravni status	?
Farmakokinetični podatki
Biološka razpoložljivost	0 % (po peroralni uporabi)
Presnova	?
Razpolovni čas	?
Izločanje	?
Identifikatorji
IUPAC ime (1S,3R,4R,7R,9R,11R,15S,16R,17R,18S,19E,21E, 25E,27E,29E,31E,33R,35S,36R,37S)-33-[(3-amino-3, 6-dideoksi-β-L-manopiranozil)oksi]-1, 3,4,7,9,11,17,37-oktahidroksi-15, 16,18-trimetil-13-oxo-14, 39-dioksabiciklo[33.3.1]nonatriakonta-19, 21,25,27,29,31-heksen-36-karboksilna kislina
Številka CAS	1400-61-9
PubChem CID	14960
DrugBank	APRD01146
CompTox Dashboard (EPA)	DTXSID4040688
ECHA InfoCard	100.014.317
Kemični in fizikalni podatki
Formula	C47H75NO17
Mol. masa	926,09

Zgodovina

Nistatin sta iz bakterije leta 1948 prva izolirala Elizabeth Lee Hazen in Rachel Fuller Brown iz njujorškega zdravstvenega državnega oddelka za zdravje. Po omenjeni ustanovi je zdravilo tudi dobilo ime (New York State Department of Health.^[1][2]

Uporaba

Nistatin je nasplošno dobro učinkovit pri kožnih in nožničnih okužb ter okužb sluznic in požiralnika z glivami iz rodu kandid. Tudi kriptokoki se dobro odzivajo nanj.

Pogosto se uporablja kot zaščita pri bolnikih s povečanim tveganjem za glivične okužbe, na primer pri bolnikih z aidsom z nizkim število celic CD4⁺ in pri bolnikih, zdravljenih s kemoterapijo.

Nistatin so uporabili tudi za zaščito predmetov pred plesnijo, na primer umetnin.

Mehanizem delovanja

Kot amfotericin B ali natamicin se tudi nistatin veže na ergosterol, pomembno sestavino glivnih celičnih membran. V dovoljšnji koncentraciji povzročijo nastanek por v membranah in iz glivne celice začnejo uhajati kalijevi ioni, kar povzroči celično smrt. Ker živalske celice ne vsebujejo ergosterola v celičnih membranah, nistatin ne povzroča smrti teh celic.