Poliol

Poliol je organska spojina, ki vsebuje več hidroksilnih skupin. Izraz »poliol« ima lahko nekoliko različen pomen v živilstvu in polimerni kemiji. Molekula z več kot dvema hidroksilnima skupinama je poliol. S tremi -OH skupinami je triol, s štirimi je tetrol in tako naprej. Po dogovoru za poliole ne veljajo spojine, ki vsebujejo še druge funkcionalne skupine. Celuloza je polimer z veliko hidroksilnih skupin, vendar se običajno ne obravnava kot poliol.

Sorbitol, običajen sladkorni alkohol, je blago sladilo, ki se pogosto uporablja v živilski industriji.

Sladkorni alkoholi

Sladkorni alkoholi, skupina poliolov, se pogosto pridobivajo s hidrogeniranjem sladkorjev. Imajo formulo (CHOH)_nH₂, kjer je n = 4–6.^[1]

Sladkorni alkoholi se dodajajo v živilske izdelke zaradi svoje manjše kalorične vrednosti od sladkorjev; vendar pa so tudi na splošno manj sladki in se pogosto kombinirajo z visokointenzivnimi sladili. Dodajajo se tudi žvečilnim gumijem, ker jih bakterije v ustih ne presnovijo in iz njih ne nastajajo kisline, kar ne prispeva k zobni gnilobi. Maltitol, sorbitol, ksilitol, eritritol, in izomalt so nekateri izmed najpogostejših sladkornih alkoholov.

Poliolna pot je postopek pretvarjanja presežka glukoze. Pojavlja se pri sladkorni bolezni tipa II.

Polimerna kemija

Polivinil alkohol ima formulo (CH₂CHOH)_nH₂, kar pomeni, da ima n hidroksilnih skupin, kjer je n lahko v tisočih.

Struktura idealizirane alkidne smole, pridobljene iz poliola glicerola (rdeče) in ftalanhidrida.

Polioli z majhno molekulsko maso se pogosto uporabljajo v polimerni kemiji kot reagenti za prečno premreženje. Alkidne smole se na primer uporabjajo v barvah in v kalupih za vlivanje. So prevladujoča smola ali »vezivo« v večini komercialnih premazov na oljni osnovi. Vsako leto se pridela približno 200.000 ton alkidnih smol. Temeljijo na povezovanju reaktivnih monomerov preko nastanka estrov. Polioli, ki se uporabljajo pri proizvodnji komercialnih alkidnih smol, so glicerol, trimetilolpropan in pentaeritritol.^[2]

Pentaeritritol je klasičen poliol, ki se uporablja pri pripravi alkidnih smol.

Polioli reagirajo z izocianati do nastanka poliuretanov, ki se uporabljajo pri izdelavi vzmetnic, izolacijske pene za hladilnike in zamrzovalnike, domačih in avtomobilskih sedežev, elastomernih čeveljskih podplatov, vlaken (npr. Spandex) in lepil.

Nanoznanost

Pri pripravi kovinskih nanodelcev se pogosto poslužujemo »poliolnega načina«. V takih primerih je poliol običajno dolgoverižni diol, kot je heksadekandiol ((CH₂)₁₆(OH)₂). Taki dioli služijo tako kot reducenti kot tudi površinskozaščitna sredstva za nanodelce.^[3]