Pripornik

Za druge pomene glej Pripornik (razločitev).

Pripórnik, tudi frikatív, spiránt,^[1] je v jezikoslovju nezvočnik, pri katerem gre zračni tok pri izgovoru skozi priporo govorne cevi.^[2][3]

V slovenščini so priporniki nezveneči nezvočniki f, s, š, h in zveneča nezvočnika z, ž:^{[2] [4]}

• f – pri izgovoru se spodnja ustnica približa robu zgornjih sekalcev (zobnoustnični pripornik)
• s – prednja jezična ploskev se približa vencu dlesni (zobni pripornik, sičnik)
• š – srednja jezična ploskev je pomaknjena bolj nazaj, tako da med jezikom in sekalci nastane odzvočni prostor, v katerem se tvori značilen šum (zadlesnični pripornik, šumevec)
• h – pripora se naredi z zadnjo jezično ploskvijo oproti mehkemu nebu (mehkonebni pripornik)
• z – prednja jezična ploskev se približa vencu dlesni (zobni pripornik)
• ž – srednja jezična ploskev je pomaknjena bolj nazaj, tako da med jezikom in sekalci nastane odzvočni prostor, v katerem se tvori značilen šum (zadlesnični pripornik, šumevec)